Štiri desetletja smeha z gadi

»To niso l'dje, to so gadje!« vpije Zalarca ob kolesu s spuščenimi gumami in vije roke pod nebo, pijani Merklin pa si mane oči pred skladovnico drv, postavljeno prav pred njegovim pragom. Gadi se muzajo na svojem balkonu, Linhartova dvorana pa v krohot. Projekcija restavrirane in digitalizirane kopije štirideset let stare slovenske filmske klasike je minila v smehu in spominih na dobre stare čase.

Duhovite replike legendarnih imen slovenskega filma se vrstijo kot po tekočem traku in vsaka požanje salve smeha. Simpatične potegavščine petih bratov, ki s prav domiselno žlehtnobnostjo grenijo življenja svojim sosedom in delajo sive lase vdani gospodinji Rozi, dokler ne pride Meri, mlada podeželanka, ki omreži vse po vrsti, so po štiridesetih letih in večkratnem ogledu še vedno sveže, navdihujoče in zabavne. Barviti, temperamentni liki, sproščena igra, navdihnjeni dialogi, ponarodele fraze, življenjskost, dobra situacijska komika, komedija zmešnjav in predvsem neki drugi časi, ko je bila skupnost med seboj tesno povezana, so iz mladinske komedije ustvarili kult. Slabe kritike, ki so film pospremile v kinematografe po premieri leta 1977 in mu očitale preprostost in neumetniškost, so preglasila štiri desetletja smeha.

Predvsem njegova priljubljenost in to, da gre za edini celovečerni igrani film sicer plodovitega režiserja Jožeta Bevca, je botrovalo odločitvi, da se stara filmska kopija (ki sicer ni bila pretirano poškodovana) restavrira in digitalizira. Tako je film v novi, precej manj zeleni in bolj raznobarvni različici pozdravil nove generacije gledalcev. Slavnostne projekcije se je udeležila tudi peščica ustvarjalcev. Štiri desetletja je dolga doba, zato so številni med njimi že pokojni, nekateri upokojeni in šibkega zdravja, tretji pa še vedno aktivni, a zadržani zaradi delovnih obveznosti. Glavna igralka Milada Kalezić je svojo odsotnost opravičila kar z videopozdravom, ki so ga zavrteli pred filmom. Po njenih spominih pa smo jo povprašali po telefonu. Tedaj absolventka na AGRFT kar ni mogla verjeti, da jo je režiser in scenarist Jože Bevc izbral za eno glavnih vlog v filmu. »Nobenih pravih izkušenj nisem imela. Bila sem namreč v letniku, ki so mu prepovedali igrati, češ da bomo še preveč stali na odru in pred kamero, zato naj se med študijem raje posvetimo teoriji. Bevc pa se je vseeno odločil zame, začetnico, ki je nihče še ni videl igrati.« A tedaj triindvajsetletna Kalezićeva ga ni razočarala.

Sama si dolgo ni želela ogledati filma in ga je videla šele več let pozneje. »Ko si mlad, se ti zdi, da si grozen. Da imaš grozen glas, da grozno igraš.« Ko je film le videla po televiziji, si je mislila, pa saj ni tako slabo, le zakaj sem zganjala tak cirkus. »Z Bevcem sva se nato več let po filmu pogovarjala in prosila sem ga za oceno moje igre. Dal mi je 4–5,« v smehu pripoveduje prejemnica Borštnikovega prstana in dolgoletna članica ansambla mariborske Drame. Najtežje se je bilo Štajerki tedaj spopasti z ljubljanščino. »Veliko jezikov in dialektov sem se naučila, a pri ljubljanščini sem omagala,« priznava. Druga težava je bil šoferski izpit. Čeprav v filmu v vlogi emancipirane Meri postane ponosna voznica avtobusa, v resnici še danes ne zna voziti avta, kaj šele avtobusa. Zaradi tega so morali prirediti tudi scenarij, saj naj bi se Meri sprva vozila z motorjem. »Res nimam talenta za to,« dodaja Kalezićeva.

»Luštno smo se imeli«

Ko je prišla na snemanje, so jo osupnile vse igralske zvezde, zbrane na kupu. Majda Potokar, Mila Kačič, Iva Zupančič, Bert Sotlar, Dare Valič, Radko Polič in seveda Boris Cavazza – njena filmska simpatija. Tudi on je bil službeno zadržan, tako je od glavnih igralcev novo občinstvo nagovoril le Radko Polič - Rac, ki je v filmu igral Štebetovega Borisa, »največjega, pa najbolj neumnega«, kot mu ljubkovalno požuga Rozi, gospodinja in druga mama (Majda Potokar). »Bil sem v Kristusovih letih, a sem igral smrkavca. Pa trajno so mi naredili,« se zasmeji Rac.

»Luštno smo se imeli, ker smo bili mladi. Ko je človek mlad, je tudi lakota lepa,« v šali v telefonskem pogovoru pove tudi Dare Valič. Na konkretnosti mu je spomin v štiridesetih letih povsem zbledel. A fraza »Te'm tok prtegnu!«, ki mu je v filmu, med Štebetovimi brati najbolj mrkemu in zadirčnemu, večkrat ušla, ko se je kregal z najmlajšim bratom Mukijem, mu vseeno prikliče spomin. »No, ta je pa moja. Tega stavka ni bilo v scenariju. Čeprav sem v resnici zelo nežen človek, se včasih kakšne take znebim.« Režiser Bevc je namreč spodbujal igralce, naj bodo čim bolj samosvoji in naj napisanim likom vdihnejo svoj temperament. Tudi Radko Polič - Rac se spominja, da so s predloge včasih zavili po svoje, in to je bilo režiserju všeč. »Bili smo precej sproščeni, kot ena družina. Tudi če smo mi mulci prej končali svoje prizore, smo nato ostali na snemanju, da bi videli še tiste naše velike igralce, kako bodo posneli svoje scene. Potem smo ostali še na kosilu, seveda.« Pri gadih je bilo menda tako zabavno, da je Polič izpustil celo podelitev nagrade za najboljšo moško vlogo v filmu Idealist, ki bi jo moral na moskovskem filmskem festivalu prejeti od samega Kurosawe.

Tudi glasba

Ko je publika tako toplo sprejela film že na premieri konec novembra 1977 na tednu domačega filma v Celju, predhodniku današnjega Festivala slovenskega filma v Portorožu, so bili vsi presenečeni. Verjetno ima s tem kaj opraviti čut za človeka, ki ga je Jože Bevc izkazal že v svojih številnih socialno-politično angažiranih kratkih filmih in dokumentarcih, razmišlja Milada Kalezić. Njegove empatije se spominja tudi direktor fotografije Ivan Marinček. »Z njim je bilo lahko delati, ker je bil prilagodljiv človek in je znal z igralci,« je petindevetdesetletnik še utegnil povedati po projekciji, preden mu je v roko segel navdušen najstnik, da mu čestita za res super film.

Med publiko, ki se je nadvse zabavala med sredino projekcijo, je bilo namreč veliko mladih, ki so gade bržčas videli prvič. Nekateri, še mlajši, pa so filmske replike deklamirali kar skupaj z igralci na platnu. Prvič si je film ogledala tudi Elza Budau in pohvalila glasbo. »Janez Gregorc je naredil prav nobel glasbo. Z drugačno glasbeno podlago bi bil film lahko bolj banalen,« je povedala pisateljica in avtorica besedil naših najlepših popevk. Če se ji le ponudi priložnost, pa si Gade vedno znova rada ogleda montažerka Darinka Peršin. »Vsakič ugotovim, da film nima napak. Lepo teče in dvigne zadevo. Vesela sem, da ga sprejemajo tudi mladi in da se lahko s čim pohvalimo,« je bila srečanja z nekdanjimi sodelavci vesela Peršinova.

Z nekoliko nostalgije v srcu lahko zapišemo, da iz filma izžareva duh časa. »Časa, ko smo verjeli v to, kar delamo, in se niti nismo spraševali, ali bomo dobili dnevnice ali ne,« je po gromkem aplavzu strnila Manca Košir, ki zaigra v manjši vlogi. »To je film, narejen iz čistega užitka.«