Težave s Kekci – še ena tipična slovenska zgodba

Del stroke meni, da se Slovenski filmski arhiv do digitaliziranja in restavriranja filmske dediščine vede neodgovorno.

Objavljeno
04. november 2016 17.25
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Konec septembra je bila strokovna javnost povabljena k ogledu vseh treh filmov o Kekcu, ki so bili digitalizirani in restavrirani v restavratorskem oddelku Jugoslovanske kinoteke v Beogradu. Združenje filmskih snemalcev Slovenije je kmalu za tem podalo izrazito negativno mnenje in nasprotovalo javnemu prikazovanju restavriranih filmov.

Vršilka dolžnosti direktorice Slovenskega filmskega centra Nerina Kocjančič se je na podlagi tega mnenja ter na podlagi dopisa sedmih filmskih združenj, v katerem izražajo ogorčenost nad »neprofesionalnostjo in nepoznavanjem standardov pri ravnanju s slovensko filmsko dediščino«, ki naj bi ju s »svojimi nepremišljenimi in strokovno neutemeljenimi posegi kazal Slovenski filmski arhiv«, čez noč odločila, da filmi niso primerni za distribucijo in je zato odpovedala že dogovorjene termine za predvajanje v Cankarjevem domu.

Naključje ali ne, je konec septembra Društvo slovenskih režiserjev organiziralo tudi okroglo mizo na temo ohranjanja filmske dediščine, še zlasti ob primerih restavriranja Klopčičeve Sedmine in Štigličeve Doline miru. Nanjo so med drugimi povabili nekatere sodelujoče pri obeh projektih – strokovnjaka s področja restavriranja Bojana Mastilovića in Janeza Ferlana iz Iridium Filma, Leva Predana Kowarskega, direktor fotografije in Matjaža Morausa Zdešarja, oblikvalca tona, pogovor pa je povezovala režiserka Urška Menart, tudi sama predstavnica režiserjev pri omenjenih projektih. Tudi sklepni del tega omizja se je iztekel v obtoževanje Slovenskega filmska arhiva.

Brez prave strategije

Filmski trak ni večen, čeprav sodi ob ustrezni hrambi med relativno obstojne nosilce slike in zvoka. Z digitalizacijo pa je danes omogočeno, da ustavimo njegovo staranje. Slovenska kulturna politika restavriranje in digitalizacijo filmskega arhivskega gradiva sicer razume kot nujni in sestavni del ohranjanja kulturne dediščine. A to bolj na deklarativni ravni. Na strateški, finančni in izvedbeni pa ju bolj kot ne prepušča različnim institucijam. Po priporočilih Fiafa, Mednarodne zveze filmskih arhivov, naj bi bili za digitaliziranje in restavriranje filmske dediščine zadolžene tiste institucije, ki hranijo nacionalni filmski fond, torej v našem primeru predvsem filmski arhiv. Ta je tudi pristojen arhivist za nacionalni filmski fond, ki ga hranijo še RTV Slovenija ter v manjšem obsegu filmski center in Slovenska kinoteka. Vsi omenjeni pa se tudi sami ukvarjajo z digitalizacijo in restavriranjem.

V tem smislu gre za precej tipično slovensko zgodbo, kjer se že tako finančno in kadrovsko podhranjene dejavnosti drobijo, namesto da bi se združevale. Vsaka institucija ima seveda tudi svoj interes. Kinoteka bolj cinefilsko butičnega, interes filmskega centra je promocijski in predvsem trženjski, interes nacionalnega filmskega arhiva pa je seveda materialno varstvo filmskega gradiva.

Stanje na dan premiere

Če je namen digitalizacije filmskega traku zaustaviti staranje filma, je namen restavriranja filma pridobiti sliko in ton, ki sta čim bliže izvirnemu pozitivu, kakršen je bila predvajan na premieri. Težava s Kekci se je začela pri iskanju ohranjenega materiala, torej negativa filmskega traku, ki bi samo restavracijo šele omogočil. V Sloveniji so ohranjeni le delno. Po besedah vodje filmskega arhiva Alojza Teršana za spletni portal rtv.slo so ga po dolgem iskanju našli v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu in se odločili, da restavriranje zaupajo njihovem centru za digitalizacijo in restavracijo. Najprej so restavrirali barvna filma Srečno, Kekec! in Kekčeve ukane, potem še prvega, črno-belega Kekca. Za celoten projekt so imeli na voljo približno 33 tisoč evrov, medtem ko je povprečna cena restavracije in digitalizacije enega celovečernega filma v tujini med 30 in 40 tisoč evri.

Pri restavriranju je beograjskemu centru v imenu našega arhiva svetoval direktor fotografije Radovan Čok, ki ga je za to pooblastil Ivan Marinček, direktor fotografije filmov Kekec in Srečno, Kekec. Vsak izmed Kekcev je pri restavriranju predstavljal zgodbo zase in seveda zahteval tudi poseben pristop. Z rezultati pa, kot rečeno, nikakor ni zadovoljno Združenje filmskih snemalcev Slovenije, ki vsem trem filmom očita vrsto strokovnih pomanjkljivosti, arhiv pa je obtožilo tudi neodgovornega dela: »Strokovni ogled vseh treh filmov je bil narejen na koncu restavriranja. Vsem nepravilnostim bi se lahko izognili, če bi bila strokovna skupina prisotna na procesu že od začetka, na raziskavi virov ter že na prvih testih.«

Slovenski filmski center je v projekt restavriranja in digitalizacije Sedmine in Doline miru, za katera je angažiral Zavod za kulturne dejavnosti Iridium Film, dejansko delegiral tri »predstavnike stroke«, in sicer za režijo, sliko in ton. Ta model vključitve več filmskih strokovnjakov v proces digitalizacije in restavriranja filmov temelji na prizadevanjih združenja čeških snemalcev, ki je prav tako od njihovega filmskega arhiva zahtevalo, da uveljavi sistem, pri katerem digitalizat dobi pravo verodostojnost šele, ko ga potrdi posebna komisija, sestavljena iz filmskih ustvarjalcev. V tem sporu je dala Fiaf sicer prav češkemu arhivu, ki je takšne obvezne komisije zavračal.

Ponovne digitalizacije ne bo

Po mnenju Tatjane Rezec Stibilj iz Slovenskega filmskega arhiva, zadolžene za strokovno obdelavo filmskega arhivskega gradiva, ima arhiv vse strokovne kompetence in avtonomijo, da sam izbira sodelavce pri projektih. Kdo in koliko je teh sodelavcev, je odvisno od zahtev vsakega primera posebej, zato je za arhiv strokovno nesprejemljivo, da bi bile takšne komisije obvezne in vnaprej določene, poleg tega pa seveda zahtevajo tudi dodatna sredstva. Beograjski center ima po njenem mnenju dovolj bogate izkušnje na tem področju in po strokovni plati nikakor ni šlo za neustrezno digitalizacijo in restavracijo filmov. Res pa je, da beograjska Kinoteka izvirnikov Kekcev ni dovolila odnesti iz države, kar je sicer običajna praksa nacionalnih arhivov. Tudi naš arhiv je, denimo, sam skeniral film Črne ptice Eduarda Galića, restavrirali pa so ga Hrvati sami. Zaradi odločitve, da restavracijo Kekcev prepustijo Beogradu, je bil dostop do negativov brezplačen. Glede na skromna sredstva, ki so jih imeli na voljo, to ni bilo zanemarljivo. Problem pa je bil tudi čas, saj so morali zaradi črpanja sredstev pohiteti. Če bi zamudili rok, refundacije stroškov ne bi mogli več uveljavljati, veliko časa pa vzamejo že sami postopki razpisov, dogovarjanja in podpisovanja pogodb.

Rezec Stibiljeva se zaveda, da kratki roki nikakor niso v prid kakovosti opravljenega dela, prav tako pa priznava, da so dejansko dali premalo pozornosti tonu, saj niso angažirali zvokovnega mojstra.

Kekcev ne bodo ponovno digitalizirali, zajem slike je bil po njenem mnenju opravljen korektno. Ko bodo imeli dovolj sredstev, pa bodo nekatere podrobnosti, ki so jim bile sedaj očitane, popravili. Pri tem poudarja, da sicer še vedno nimamo izvirnikov Kekcev v prvinski, torej analogni obliki, a jih imamo sedaj v enakovredni digitalni obliki. Ta je na voljo za nadaljnjo restavracijo, ki jo bo omogočil prihodnji razvoj tehnologije. Arhiv pa je pri tem projektu dobil dragocene nove izkušnje za delo naprej. »Nikoli pa se ne bomo vsi strinjali o vsem. Tudi direktorji fotografije imajo lahko o posameznem restavriranem filmu povsem različna mnenja, ki še zdaleč niso tako enotna, kot se želi sedaj prikazati. Vsaka kritika je dobrodošla, še zlasti, če je dobronamerna. Iz napak se učimo. V primeru Kekcev pa sem imela občutek, da bi nas kritizirali neglede na to, kaj bi prinesli iz Beograda.« Ob tem še pripominja, da direktor fotografije Ivan Marinček na restavrirane filme ni imel pripomb.

Ni optimalno, a tudi ne slabo

Radovan Čok, eden naših najkompetentnejših in izkušenih direktorjev fotografije, je mnenja, da beograjska restavracija Kekcev dejansko ni optimalna, da bi lahko bila boljša, še zdaleč pa ni tako slaba, kot želijo prikazati njeni kritiki. Po njegovem mnenju je srž problema v dejstvu, da so kot številni drugi negativi slovenskih filmov tudi negativi Kekcev še vedno v Beogradu, saj državi še nista uredili razdelitve premoženja na področju filmske dediščine, kar pa ni krivda arhiva. Dostopnost negativov so tako v Beogradu pogojevali s tem, da restavriranje in digitalizacijo opravijo pri njih. Po Čokovem mnenju pa beograjski center glede na njegove izkušnje s Kekci žal za to delo ni povsem ustrezno opremljen, kar je botrovalo tudi temu, da filmi niso digitalizirani v trenutni standardni restavratorski 4k resoluciji, pač pa v nižji 2k resoluciji. Vendar pa je Čok, ki je sodeloval tudi pri restavriranju Klopčičeve Sedmine, mnenja, da glede Kekcev stvari še zdaleč niso nepopravljive, zahtevajo pa seveda čas in dodatna sredstva.

Drugače pa bo očitno z naslednjim filmom, ki je na vrsti za digitalizacijo in restavracijo, Bevčevim To so gadi, katerega izvirnik je v našem arhivu. Restavracijo je namreč arhiv zaupal prav Iridium Filmu, torej zasebnemu zavodu, ki ga je za restavriranje Sedmine in Doline miru najel Slovenski filmski center. Medtem ko bo treba očitno prihodnjo usodov Kekcev šele ukaniti, pa del filmske stroke v primeru Gadov sedaj najbrž le ne bo imel pripomb glede »neprofesionalnosti in nepoznavanja standardov pri ravnanju s slovensko filmsko dediščino«, ki naj bi ju s »svojimi nepremišljenimi in strokovno neutemeljenimi posegi kazal Slovenski filmski arhiv«.