The Stooges − komunisti, ki so spremenili rock 'n' roll

Ljubljanski Kinodvor predvaja rockumentarec Jima Jarmuscha Gimme Danger o najboljši rock 'n' roll skupini na svetu The Stooges, ki je svoj zadnji koncert imela v Ljubljani 29. septembra 2008 v pristni postavi. Jarmuschev poklon glasbeni skupini, ki jo obožuje, je svetovno premiero doživel lani na festivalu v Cannesu.

Ameriška rockovska skupina The Stooges, ki se je kasneje preimenovala v Iggy and the Stooges, je nastala v mestu Ann Arbor v ameriški zvezni državi Michigan. Leta 1967 jo je ustanovil nekdanji bobnar in nato pevec Iggy Pop. »Bil sem sit gledati v tuje riti. Kot bobnar si na to obsojen. Bilo mi je dovolj in sem hotel stopiti v ospredje,« je pojasnil v filmu James Newell Osterberg, Jr., kot mu je v resnici ime. Postavo sta zaokrožila brata Asheton, kitarist Ron in bobnar Scott, ter basist Dave Alexander. To je četverica glasbenih analfabetov, ki se je igranja pa tudi glasbenega posla učila sproti, z obilico napak, in je posnela dva zelo vplivna albuma

(1969) in

(1970). Zapolnili so ju s surovim in primitivnim rock 'n' rollom in postali ena najvplivnejših rockovskih skupin ter vplivali na nastanek punka in poznejših smeri razvoja sodobne popularne glasbe. Po dveh albumih, ki sta se zelo slabo prodajala, je zasedba za kratek čas razpadla. Iz zasedbe so odslovili basista, ki se mu je povsem odtrgalo in je kmalu nato februarja 1975 umrl zaradi pljučnice, ko je bil star 27 let.

Krvavi koncerti

To so bila leta norosti, kot pravi v filmu Pop, ki je takrat na koncertih postavil novo vlogo pevca. Pogosto se je sam poškodoval, tako da je tekla kri, izumil je stagediving – skakanje v občinstvo, svoj opičji ples in še kaj. V filmu pravi, da je bil njegov prvi skok med občinstvo neuspešen. »Tam je bila gruča nekih močnih punc. Odločil sem se, da skočim mednje. One pa so se umaknile in sem telebnil na tla, si razbil zobe in pregriznil ustnico.«

Prvi album

so snemali v New Yorku v studiu The Hit Factory, in ker so jim v založbi Elektra Records povedali, da je teh pet pesmi, ki so jih posneli, premalo za album, so fantje dejali, da jih imajo še nekaj na zalogo. Tako so čez noč napisali še tri pesmi in jih prvič odigrali v živo v studiu na snemanju. Ker so takrat živeli skupaj v komuni in si tudi vse delili, so se imeli za komuniste. »Bili smo komunisti, ne po ideologiji, temveč smo to živeli. Skupaj smo živeli, skupaj smo jedli in si razdelili denar na štiri enake dele. Zato smo tudi vsi štirje podpisani kot avtorji pesmi,« v filmu pojasni Pop.

Drugi album

so snemali v Elektrinih studiih v Los Angelesu in na njem zveni zasedba že nekoliko bolj uglajeno, če je o tem sploh mogoče govoriti. Novost je bil dodaten član, saksofonist Steve Mackay. Prvenec je produciral John Cale iz skupine The Velvet Underground, na drugem pa je za to poskrbel prav tako povsem primeren človek, in sicer Don Gallucci, član skupine The Kingsmen, ki je posnela najbolj znano različico rock 'n' roll himne Richarda Berryja

.

Na koncertih so The Stooges provocirali, šokirali, krvaveli, bruhali, pljuvali in zabavali. Foto: Arhiv studia

Surova moč v Londonu

V filmu je izpraševan predvsem Iggy Pop, vpleteni pa so tudi drugi člani in sodelavci z različnimi arhivskimi posnetki, kajti od izvirne postave skupine The Stooges je živ le še Pop. In tega je David Bowie, ki se je prej že navdušil nad Loujem Reedom, povabil v London, da bi kaj posneli. »Ko smo bili v Londonu v studiu založbe CBS, sem si zaželel več ameriškega zvoka in sem povabil kitarista Jamesa Williamsona. Prišel je takoj. Ker pa to ni bilo dovolj, sem zahteval, naj prideta še brata, in tako smo kot Iggy and The Stooges izdali album

. Ron je medtem presedlal na baskitaro.« Album je izšel leta 1973, producirala pa sta ga Pop in Bowie. Na njem je tudi pesem Gimme Danger, ki je navdihnila naslov tega dokumentarnega filma.

Izdaji tega albuma – bil je med tistimi, ki so najbolj vplivali na pojav punka – je sledila turneja, vendar je počasi vse šlo v ... The Stooges so se drugič razšli februarja 1974, predvsem zaradi popolnoma neprofesionalnega odnosa do svojega početja, založbe in občinstva. Pop je bil takrat močno zasvojen s heroinom in je svoje nemogoče obnašanje nadaljeval tudi zunaj odra. Tretjič so se združili leta 2003, ko so zaigrali na Iggyjevem albumu

, marca 2007 pa so izdali odličen album

. Četrti album skupine so posneli oktobra 2006 v Chicagu s producentom Stevom Albinijem. Kratek je, saj premore le 40 minut glasbe, kar pomeni dvanajst skladb drveče rock 'n' roll energije. Skupina se je spet imenovala The Stooges, alabum pa so predstavili tudi na koncertu v ljubljanski Hali Tivoli septembra 2008. To je bil zadnji, na katerem je nastopil Ron Asheton, ki je bil spet v vlogi kitarista, saj je basovske linije prevzel Mike Watt iz legendarnih

. Končni album zasedbe pa je bil

, ki so ga izdali pod nazivom Iggy and the Stooges in je izšel aprila 2013. Zasedba je koncertirala do leta 2016, ko sta bila živa le še dva člana originalne zasedbe.

Uspešna zgodba o neuspehu

Zdaj je med nami le še neuničljivi Iggy Pop. Ta v filmu pripoveduje nespolirano zgodbo neke rock 'n' roll skupine, ki je bila zelo vplivna, vendar večinoma tega ni znala monetizirati, kot se to pravi v modernem jeziku. Film je v celoti krpanka preteklosti in sedanjosti, v kateri »last man standing« (kot zadnji preživeli) Pop razlaga zgodbo o glasbenikih v skupini, ki pogosto niso vedeli, kaj hočejo, in so imela zelo trdna in trmasta stališča o tem, česa nočejo. To pa je bilo tudi eno osnovnih načel punka, ki nam je skupaj z novim valom podaril glasbeno svežino in raznovrstnost, ki je obarvala osemdeseta leta v številne odtenke mavrice na eni strani in sto odtenkov črne na drugi. Zgodba pa se še nadaljuje.

The Stooges niso bili pred svojim časom, oni so bili pravočasni.