TV namig: Moški ne jočejo

Priporočamo povojno dramo, ki pokaže, da vojna nikdar ni pravična in vojak ni junak ali zločinec, pač pa žrtev. Film, ki pokaže, da lahkih zaključkov in hitrih rešitev ni, da pa je pogovor ljudi, ki stojijo na nasprotnih bregovih, vsaj začetek upanja.

Objavljeno
17. julij 2019 00.00
Posodobljeno
17. julij 2019 00.00
Foto TVS
M. K., Vikend
M. K., Vikend

Sreda, 17. julija

 

Moški ne jočejo: TV SLO 1 ob 20.05

Vikendova ocena: 5 (od 5)


Muškarci ne plaču. Koprodukcija, 2017. Režija: Alen Drljević. Igrajo: Leon Lučev, Emir Hadžihafizbegović, Sebastian Cavazza, Boris Isaković, Ermin Bravo, Ivo Gregurević, Primož Petkovšek. 98 minut.

Balkanska vojna v devetdesetih letih je pustila za seboj rane, ki se zlepa ne bodo zacelile. Ko se torej manj kot dve desetletji po koncu vojne skupina veteranov  različnih narodnosti in veroizpovedi zbere v odmaknjenem gorskem hotelu v Bosni na skupinski terapiji, ki jo priredi mednarodna mirovna organizacija, ni pričakovati, da so se strasti polegle in sovraštvo izginilo. Prav nasprotno: vsaka neizrečena beseda ali celo pogled lahko nenadoma sprožijo nevarno človeško eksplozijo. Nekdanji vojaki, ki se trmasto oklepajo predstav o možatosti in zakoreninjenih predsodkov, si nočejo priznati, kako nečloveške izkušnje so bili deležni – bodisi da so jo zakrivili sami ali kdo drug.

image
Foto TVS


Režiser Alen Drljević se je kot nekdanji vojak balkanske vojen sam v resnici prijavil na takšno delavnico, hotel je namreč posneti kratek dokumentarec. A potem je izkušnja močno presegla njegova pričakovanj: »Mislil sem, da sem osebne izkušnje iz vojne že davno pustil za sabo, da je to poglavje mojega življenja zaprto. A delavnica me je popolnoma prevzela. Sedel sem z ljudmi, ki so dobesedno streljali drug na drugega. Oziroma, če sem bolj natančen, streljali smo drug na drugega,« je dejal. In tako je nastal film, ki ponudi iskren vpogled v celjenje vojnih ran.

Precej veliko vlogo v filmu ima tudi Slovenec Sebastian Cavazza, ki odigra psihoterapevta delavnice. Režiser pravi, da je bil njegov lik večji, kot je bil v resnici, saj je hotel zgodbo narediti bolj filmično. Razlog, da je izbral Slovenca, pa je pojasnil takole: »Pri odločitvi, da je psihoterapevt Slovenec, je bilo ključno to, da kot terapevt v dogajanje med vojno ni bil vpleten. Prihajati je moral iz drugega sveta, ni smel biti eden od vpletenih vojakov, ki so se borili na kateri koli strani. Poskušal naj bi jim pomagati, vendar naj bi si z njimi vseeno ne delil enakih izkušenj. Le tako smo namreč lahko dosegli, da se je med notranjim svetom nekdanjih vojakov in preživelih ter zunanjim svetom vzpostavil močan kontrast. Slovenija je bila logična izbira, ker je bila del Jugoslavije, vendar se je vojni v veliki meri izognila. Zdelo se je primernejše, kot če bi bil terapevt Nemec ali Francoz. Njegovi spomini so podobni tistim, ki jih imajo drugi, niso pa enaki.«