V galaksiji daleč, daleč Kranj

Najbolj goreči ljubitelji vesoljske sage Vojna zvezd so včeraj zvečer v kranjskem Cineplexxu, kjer je bil premierno predvajan deveti in zadnji del z naslovom Vojna zvezd: Vzpon Skywalkerja, končno dobili odgovore na številna vprašanja iz več desetletij trajajoče zgodbe te najmogočnejše filmske franšize. Uvodoma velja zapisati, da ne razkrivamo vsebin, ki bi pokvarile gledanje filma.



Vojna zvezd izpod peresa Georgea Lucasa vse od leta 1977 kroji žanr znanstvene fantastike. Velik uspeh uvodnega filma je sicer bil presenečenje, vendar sam film ni bil niti za sekundo prepuščen naključju. Lucas je temeljito proučil mite, zgodbe in religije iz zgodovine človeštva ter po njihovem vzori sestavil in odmerjal zgodbo. Izbira svetlobnih mečev je bila premišljena, prav tako sekanje rok, odnosi med junaki,barve, oblike pošasti in pokrajine, prav vse. Celo vesoljska plovila in notranja dekoracija sledijo psihološkemu spoznanju, da trikotno in rdeče pomeni grožnjo.



Vojna zvezd je v osnovi mitološka pravljica o dobrem in zlem, o družini in posamezniku ter o premagovanju strahov. Režiser in soscenarist zadnjega dela J J Abrams se tega še kako zaveda, že pri uvodnem filmu v aktualno tretjo trilogijo Vojna zvezd: Sila se prebuja (2015) je ostajal zvest preverjeni strukturi, istočasno pa je zgodbo odprl za novo generacijo gledalcev. Mojstrsko je uvedel junakinjo Ray (Daisy Ridley) in druge nove like, zgodba se je bolj osredotočila na posameznika, predvsem pa je odprl zgodbo za nadaljevanje sage.


 

Poslednji jedi je jezil

Abramsov start v novo trilogijo se je spotaknil že pri prvem nadaljevanju z naslovom Vojna zvezd: Poslednji jedi (2017) v režiji in scenariju Riana Johnsona. Spomnimo se, da so takrat oboževalci množično dvigali glas, pritožb je bilo veliko, predvsem pa niso bili zadovoljni z upodobitvijo ostarelega Luka Skywalkerja (Mark Hamill), vprašanje porekla Ray je naredilo zaskrbljujoč ovinek, pa tudi sama narava podajanja zgodbe, šlo je za lov po vesolju (sicer skladno z drugim delom prve trilogije Imperij vrača udarec(1980)), ni naletela na pričakovano odobravanje. Najbolj goreči oboževalci franšize so bili prepričani, da je zgodba zašla v slepo ulico in je ne bo več mogoče rešiti. Prav zaradi tega so bila pričakovanja pred zadnjim delom toliko večja.(v resnici film sploh ni slab)

Ena izmed značilnosti zadnje trilogije, ki je nastala pod taktirko Disneyja, je bila v zelo turbulentnem, blago škandaloznem dogajanju za kamerami. Vzpon Skywalkerja naj bi prvotno režiral Colin Trevorrow, ki pa je od projekta odstopil, uradno zaradi kreativnih razlik, ter s tem omogočil vrnitev Abramsa. Ta odločitev je bila sprejeta z navdušenjem, poznavalci so bili prepričani, da bi le njemu lahko uspelo pospraviti nered, ki ga je za seboj pustil Johnson. Celo sami igralci so po Poslednjem jediju priznali, da so nekoliko zmedeni, kaj se dogaja z njihovimi liki.


 

Vzpon Abramsa

Po ogledu zadnjega dela lahko z zadovoljstvom povemo, da je Abramsu uspelo spraviti zgodbo na prave tire in jo mojstrsko izpeljati do konca. To je dosegel tako z dinamiko pripovedi kot s fenomenalno režijo. Pustolovščina se razpleta s takšno lahkoto, da vztrajno nasedamo na nepredvidljivosti in obrate. In ko se ti zgodijo, se sprva začudimo, nato pa imamo ponovno občutek, da smo vse skupaj pričakovali. O napetosti zgodbe zgovorno priča tudi dejstvo, da je poleg občasnih nasmehov, ko je pač prišel trenutek za komično sprostitev, večinoma v dvorani vladala tišina. Celo kokice niso tako živahno skakale v usta kot smo sicer vajeni.



Če se je Lucas v zaključku prejšnje trilogije, torej prvih treh delov sage, posvečal pojasnjevanju, kako se lahko dobra in demokratična vsegalaktična organizacija spremeni v imperij, v mislih je seveda imel aktualno vlogo ZDA, se Abrams prej posveča notranjemu boju posameznika, vprašanju identitete, vrednot in pripadnosti. Prav tako nas spominja, da so kremplji preteklih dejanj še vedno zabodeni v meso sedanjosti in bodo zaznamovali tudi prihodnost. Če so v prvotni trilogiji strašili duhovi očetov, tokrat strašijo dedki.



Abrams prav tako ni razočaral z akcijo, ta traja od samega začetka zgodbe, tako da gledalec nima časa za oddih, ves čas je na robu sedeža. To nekoliko priščipne prostor za poglobljen razvoj likov, ki pa žanru ustrezno tudi ni najbolj potreben. Povrh, pa se ves čas vračajo že poznani in izdelani liki, (na svoj račun bodo prišli ljubitelji bolj izpostavljenega Chewbacce (Joonas Suotamo)), ni skrivnost, da je celotno zdraho zakrivil sam imperator Palpatine (Ian McDiarmid). Poleg odlične režije odlikujejo film prepričljivi efekti in dih jemajoči prizori, podprti s kreativnim in vrhunskim zvokom. Opazna je tudi odločnejša izpostavljenost ženskih likov, ki so odločni, samostojni in močni. Tudi v primeru osrednjega odnosa med Rey in Kylo Renom (Adam Driver) je prav Ray tista, ki ob podpori princese Leie (pokojna Carrie Fisher) vztrajno vleče za niti razmerja in spodbuja dogodke.
 

Veličastno slovo

Zadnjemu delu primerno je zgodba postavljena epohalno, večjega spektakla velika platna skoraj ne prenesejo. "Vse je na steroidih in to je super!" je bil prvi komentar, ki smo ga slišali v dvorani. Veliki finale se je gradil 42 let, zato ne preseneča, da sta katarza ob končnem razodetju in sledeč konec, marsikoga pretresla do biti. Nenazadnje se s filmom Vzpon Skywalkerja zaključuje obdobje, ki je večino oboževalcev spremljalo večino njihovega življenja. In zdaj je konec? Na koncu se liki dostojno poslovijo, tudi droidi dobijo zaslužen prostor.



Kljub temu pa določeni dogodki na samem koncu filma že dajejo slutiti, da zadeva vendarle ni povsem končana. Skoraj zagotovo bo sila ostala z nami. Zanimivo bo videti, kakšno mesto si bo izvorna Vojna zvezd uspela izboriti v svetu spin off nadaljevank - trenutno je precej pozornosti deležna nadaljevanka Mandalorian, obetajo se tudi pustolovščine Obija-Wan Kenobija. Vzpon Skywalkerja je zaslužen zaključek družinske sage, ki ne bo nikogar pustil ravnodušnega.