Več kot le nostalgija: Netflixov čudaški fenomen

Stranger Things se je pred tremi leti sredi poletne mrtve televizijske sezone kot strela z jasnega pojavila v spletni naročniški videoteki Netflix in navdušenje nad to TV-serijo se je razširilo kot epidemija.

Osrednji razlog je bila nostalgija, saj sta avtorja TV-serije, brata Matt in Ross Duffer, natančno izbrala elemente, ki so prebudili pozitivne spomine na otroštvo pri generacijah ljudi, ki so odraščali ob filmih iz osemdesetih, danes starih od 15 do 45 let. Zadela sta ton zgodbe, razvoj junakov in s postopnim ritmom razkritij čedalje širše zgodbe prilepila pred zaslone gledalce, ki so se ob dogodivščinah mladih Mika, Dustina, Lucasa, Jonathana in Eleven spominjali Gunijev, Willowa in E.T. vesoljčka, pa tudi Osmega potnika, Muhe in Stvora.


 

Žanr in vonj po mladosti

Za kaj torej gre? Ko mulci, ki odraščajo v majhnem ameriškem mestu v osemdesetih, ugotovijo, da je njihov prijatelj izginil brez sledu, izvedejo iskalno akcijo in naletijo na tajno državno raziskovalno ustanovo, ki je prebila zid v drugo dimenzijo. Od tam je prišla pošast, ki terorizira mesto, oni pa se edini tega zavedajo in jo edini lahko ustavijo. Seveda s pomočjo Eleven, ki je pobegnila iz te ustanove in ima telekinetične sposobnosti. Druga sezona razširi zgodbo z ogromnim telepatskim bitjem, ki nadzira celotno dimenzijo, tretja pa vplete v fantastično dogajanje skrivno sovjetsko bazo.

Vendar osredotočanje na nadnaravno zgodbo ali pritiskanje na nostalgične vzvode ne povzame duha te TV-serije ali razloži obsega njenega dometa. Znanstvenofantastični in fantazijski elementi zgodbe, kot so pošasti, prehodi med dimenzijami, paranormalni pojavi in ponoreli znanstveni poskusi, pritegnejo določen delež gledalcev. Bližnjico ponudi tudi primerjava z uspešnicami, ki so številnim oporne točke mladosti, ob čemer ne gre zanikati čara uporabe starih vzorcev z novimi prijemi. V drugi sezoni se tako fantje maskirajo v Izganjalce duhov, tretja ponudi scene iz Terminatorja, Osmega potnika, Stvora in celo razpravo o risankah Moj mali poni. Ni dvoma, da številnim po ogledu Stranger Things prav to ostane najbolj v spominu.

Ni pa to razlog, da so jo gledali. Kot pri vsaki TV-seriji, filmu ali knjigi so najpomembnejši prepričljivi junaki z željami, cilji in ambicijami, za katere nam je mar, junaki, s katerimi se identificiramo ali bi jih hoteli spoznati. To je TV-serija ponudila že v prvi sezoni, ko je predstavila tako (pred)najstniške izobčence kot samohranilko pogrešanega fanta Joyce (Winona Ryder v eni od svojih najboljših vlog), ki jo ta situacija, poleg siceršnje družbene in socialne stiske, potiska na rob norosti. Odnosi med liki se nenehno razvijajo in utrjujejo oziroma krhajo, posebej pa navdušuje, kadar ti (utemeljeno) sprejmejo drugačne odločitve, kot se zdi, da jih od njih zahtevajo pravila žanra ali nostalgičnega naboja.




 

Aktivistična tretja sezona

Tretja sezona nadgradi te koncepte in v začetku predstavi junake v skorajda idiličnih razmerjih, ko najstniki uživajo v poletnih počitnicah, odrasli pa v tem, da se jim ni treba ukvarjati z otroki (to so bila osemdeseta). Nekateri uživajo na bazenu, drugi v poletnih službah, tretji v igrah, vsem pa je skupno iskanje romance in seveda odgovorov na čudne reči, ki se dogajajo: podgane žrejo gnojila, ruski vohuni so se infiltrirali v nakupovalni center, ljudje izginjajo in magneti so nehali delovati. A bolj kot ves ZF, misteriji in prefinjeno dodelana vključitev nostalgičnih elementov sta zanimiva leitmotiva, ki TV-serijo povzdigneta nad žanrski izdelek: šovinizem in komentar ameriške politične situacije.

V tako rekoč vseh razmerjih med moškimi in ženskami v tretji sezoni se moški obnašajo idiotsko, ampak avtorjem uspe to temo mojstrsko obdržati v mejah realnega: najstniki se še učijo biti moški, mačistično vzgojeni odrasli ne znajo razbiti naučenih vzorcev, novinarske redakcije pa še danes gostijo bisere, ki menijo, da ženske v tem poslu lahko zgolj kuhajo kavo in prinašajo sendviče. Pozitivni liki se skozi napake in razmislek naučijo biti boljši, negativni večinoma ne dočakajo konca TV-serije. Politična agenda TV-serije vključuje skorumpiranega, šovinističnega plejbojevskega župana, ki prejema darila od ruskih agentov v zameno za pomoč pri nepremičninskih poslih, kar je več kot očitna referenca na ameriškega predsednika, poleg tega je najbolj nesramno mizogin komentator novinarske redakcije vizualno kopija Trumpovega zaveznika, britanskega pretendenta za premiera Borisa Johnsona, ki je začel kariero prav v časopisih.

Pretirano aktivistični pristopi lahko hitro pokopljejo TV-serijo, predvsem kadar odvzamejo pozornost tistemu, kar je gledalce doslej najbolj navduševalo. Stranger Things se temu elegantno izogne. Politični vidik je zgolj nekoliko izpiljena (in potencirana) stalnica filmov, ki jih nostalgično nagovarja (Gremlini, Žrelo, Osmi potnik), medtem ko opozarjanje na »samoumeven« šovinizem ni iznajdba gibanja #MeToo, temveč je bilo v osemdesetih še kako živo v filmih, kot so Delovno dekle, Od devetih do petih in seveda Umazani ples.

Uspeh nikoli ni samoumeven, a premišljena kombinacija napete zgodbe, odbitih žanrskih pristopov, plastičnih junakov in časom primernega moralnega sporočila je skoraj vedno zmagovita. Še posebej, če je tudi malo čudaška.