Vizije, ki so iz raja padle v temo

Dokumentarni film Devet krogov oživlja zgodbo nedokončane nanizanke Jožeta Pogačnika z Miho Balohom v glavni vlogi.

Objavljeno
28. november 2018 13.00
Posodobljeno
28. november 2018 13.00
Skozi Ljubljano Danteja (Miha Baloh) popelje tudi Romantično dekle (Jasna Pogačar). Foto arhiv RTV Slovenija
Leta 1970 je režiser Jože Pogačnik za TV Ljubljana snemal ambiciozno nanizanko Vodnik po Ljubljani oziroma Devet krogov nekega raja. Čez eno leto je RTV snemanje iz neznanih razlogov prekinila in skoraj 200 škatel z več kot 51.000 metri filmskega traku je romalo v bunker. Majda Širca je po skoraj pol stoletja škatle odprla in v dokumentarnem filmu Devet krogov obudila nikoli dokončan projekt, ki poje odo Ljubljani.

image
Skoraj 200 škatel z več kot 51.000 metri filmskega traku je romalo v bunker. Odprla jih je Majda Širca in ustvarila dokumentarni film Devet krogov. Foto Arhiv Rtv Slovenija


Dante beži. Pred ženo, samim sabo. Išče obljubljeni raj, ki se skriva v mestu – Ljubljani. Skozi devet krogov do raja ga v sanjskih epizodah spremljajo vodnice, ki mu mesto kažejo v vseh njegovih lepotah pa tudi temnih, bolj mizernih predelih (tu se pokaže Pogačnikov čut za socializem, komentira Kristijan Muck v filmu). V svojih ljubljanskih potepanjih je Miha Baloh v vlogi Danteja kot nekakšen James Bond. Smuča na vodi, pleza in skače po strehah hiš, skače v Ljubljanico in se potaplja, se pretepa, lovi in zaljublja ter se s ponijem vozi po ljubkih ljubljanskih ulicah. Ljubljana je lepa, sproščena, svetovljanska. Ljubljančanke pa njen kronski dragulj. Simbol mesta je odgriznjeno jabolko – sedem let preden ga je za logo izbral Steve Jobs.

Scenarist Jože Javoršek, pisatelj, pesnik, prevajalec, esejist in nekdanji direktor Radia Ljubljana, je v filmsko različico Devet krogov nekega raja prevedel svojo knjigo Vodnik po Ljubljani. Režiser Jože Pogačnik pa je besede na papirju prevedel v surrealistični jezik z elementi muzikala, dokumentarnega, igranega in eksperimentalnega filma ter odel v živopisne barve. Mlado občinstvo je nanizanka hotela pridobiti tudi z glasbo. Bojan Adamič je povabil k filmu Bele vrane, ki so bile takrat na vrhuncu priljubljenosti. S skoraj absurdnimi glasbenimi vložki so igrane dele zapeljali v muzikal.

image
Mlado občinstvo je nanizanka hotela pridobiti tudi z glasbo. Bojan Adamič je povabil k filmu Bele vrane. Foto Arhiv Rtv Slovenija


TV-serija je veljala za prvi poskus evropeizacije slovenske televizije. »Ti ljudje, od Mihe Baloha, Nikole Majdaka, Jožeta Javorška in Jožeta Pogačnika, to so bili renesančni ljudje in so znali renesanso tudi živeti. Ta nanizanka je bila eksplozija invencij,« slišimo v dokumentarnem filmu Majde Širca, ki je nedokončano, razsekano zgodbo »raztreščene sekunde materiala« prav po forenzično obdelala in dopolnjevala s scenaristično zasnovo, četudi je bilo »nemogoče vedeti, kam bi režiser zapeljal besede na papirju«.

Majda Širca se predvsem pokloni ustvarjalcem TV-serije, ki so se dobro leto posvečali projektu, in se obenem spomni velikih slovenskih ustvarjalcev ter ustvarjalk. Danteja po Ljubljani namreč vodijo številne lepotice, od legendarne plesalke sodobnega plesa Ksenije Hribar, igralke Špele Rozin, slikarke Adriane Maraž, Jasne Androjna, kasneje Pogačar, pravnice in sodnice, do Kore Potočnik – muze Arsena Dedića. Majda Širca je še žive ustvarjalce povabila, da si posneto prvič od časa snemanja ogledajo v kinu, in prisluhnila komentarjem ter anekdotam, ki so jih obudili prizori in spomini na snemanje.

image
Plesalka Ksenija Hribar zapelje Danteja v podvodnem plesu. Foto Arhiv Rtv Slovenija

 

Skrivnosti arhivov


Sredi približno dve tretjini posnetega načrtovanega materiala je leta 1971 RTV iz neznanih razlogov prekinila snemanje. Širca vidi vzroke za to tudi v vsebini drzne nanizanke. »Zgodba je bila polna plasti in elementov, ki v tistem času niso bili razumljeni. Večžanrskost nanizanke je marsikoga begala. Očitali so ji preambicioznost, neartikuliranost, da nima kontinuitete, po drugi strani so bili fascinirani nad pogumom, ki ga je od ustvarjalcev zahteval ta finančno in produkcijsko zahtevni projekt.«

Majda Širca se je nad arhivskim gradivom navdušila sredi devetdesetih let kot urednica na RTV Slovenija. Takrat je v nekaj oddajah predstavila različne nedokončane projekte, predvsem pa kontekst njihovega nastanka in poznejšega zaprtja v »bunker«. Takrat je opazila dokončano šesto epizodo omenjene TV-serije. »Arhivi so osrednja banka spominov našega naroda in večkrat bi se lahko poglabljali vanje,« je povedala Majda Širca, ki jo v arhive vleče »čisti firbec«. »Rekonstrukcija tega projekta je bila tako rajska kot peklenska pot. Bila je neznank polno brodenje po vizijah ljudi, ki nam jih ne morejo več razkriti. In dolg tistim, ki so pred desetletji v zadnjem krogu snemanja iz raja padli v temo,« je pripomnila k Devetim krogom.

image
Majda Širca je ustvarjalce povabila, da si posnet material prvič od časa snemanja ogledajo v kinu, in prisluhnila komentarjem ter anekdotam, ki so jih obudili prizori in spomini na snemanje.
Foto Arhiv Rtv Slovenija


Novi filmi o starih filmih vedno govorijo zgodbo o preteklosti, v enaki meri pa mečejo luč na sedanjost. Zanimivo je torej opazovati, kako so se v petdesetih letih spremenili filmski oziroma televizijski jezik, produkcijske razmere, način dela. Devet krogov nekega raja, ki ga bo nacionalka prikazala prihodnje leto, je tudi primer našega strahu pred večjimi, vsebinsko kompleksnimi, produkcijsko zahtevnimi in žanr­sko drznimi projekti, ki včasih ustavi projekt sredi snemanja, včasih pa zablokira ustvarjalni zagon, še preden sploh pride do snemanja.