Vsega preveč, a na neki način ravno prav
V drugem delu Mamme Mie! prepriča predvsem skok v Donnina mladostna leta.
Odpri galerijo
V filmu Mamma Mia! Spet začenja se blesti angleška igralka Lily James. Fotografiji promocijsko gradivo
Uveljavljeno prepričanje je, da filmska nadaljevanja ne morejo preseči prvotnih uspešnic. Podobno bi si človek mislil tudi ob filmu Mamma Mia! Spet začenja se, ki po desetih letih ekranizacije muzikala poskuša kapitalizirati njen uspeh. A tokrat je nadaljevanje v marsičem boljše.
To seveda ne pomeni, da nova Mamma Mia! karkoli prispeva k filmski umetnosti ali da prinaša vznemirljivo sporočilo. Film deluje na ravni tega, kar si kot filmski muzikal zastavi: namreč brezskrbno zabavo. V osnovi gre torej za feel-good movie (film, ki nas spravi v dobro počutje); tako trapast in neverjeten v dramatičnih obratih, srečnih naključjih in uspešnih ljubezenskih srečanjih, da še tako nezainteresiranega gledalca ne pusti ravnodušnega.
Recept filma in osnovna zgodba sta sorodna prvemu: združiti idilični Mediteran z očitno še vedno ali še bolj popularnimi pesmimi švedske zasedbe Abba. Zgodba je tako pri prvem kot pri drugem filmu talka te zastavitve – je torej tisto nujno zlo, ki naj bi povezalo venček ponarodelih pop skladb v pripovedno celoto.
Spomnimo, da je prva Mamma Mia! zgodba o iskanju očeta. Mlada Sophie (Amanda Seyfried) tri možne kandidate, Sama (Pierce Brosnan), Harryja (Colin Firth) in Billa (Stellan Skarsgård), povabi na svojo poroko na idiličen grški otok Kalokairi, kjer je odraščala z mamo Donno. Prav Donnina pustolovska in živahna mladost je središče zgodbe. Kdo je oče, Sophie do konca ne izve, poanta filma je prej v tem, da bi se morala mlajša generacija po vzoru staršev še malo zdivjati, preden se pusti ujeti tradicionalnim družbenim konvencijam, kot je poroka.
Osišče zgodbe je tudi v novem muzikalu Donnina preteklost. Natančneje, film se odvija pet let za dogodki iz prvotne različice, Donna je preminila, Sam, s katerim sta se v prejšnjem delu ponovno našla, je zaradi izgube ljubezni strt, Sophie, takisto neutolažljiva, pa se poskuša pokloniti materi z odprtjem hotela Bella Donna. Na slovesnost ponovno povabi pisano in znano druščino: svoje tri očete, materini prijateljici Tanyo (Christine Baranski) in Rosie (Julie Walters), nepričakovano se tam pojavi še Sophiejina babica, Donnina mati Ruby (Cher).
Toda bolj kot ta del filma – ki niha med patetiko ob izgubi tako dragocene osebe, kot je bila Donna, in komičnimi vložki – je pomembna druga pripovedna linija, ki se prepleta s prvo. Tokratna Mamma Mia! se vrne v leto 1979, ko se mlada diplomantka Donna (Lily James) impulzivno odloči, da bo odšla po svetu iskat pustolovščine.
Na potovanju se sreča z mladim in nerodnim Harryjem v Parizu. Koreografija ob pesmi Waterloo v pariški kavarni je inovativna in komična. Donnino srečanje z jadralcem Billom v Grčiji, pa tudi njeno usodno srečanje s Samom, najverjetneje deluje tudi zaradi spretne režije dobro naštudiranih glasbenih točk. A če bi morali izpostaviti tisto, zaradi česar prismuknjen film zares vleče, je to izvrstna igra in petje Lily James.
Mlada angleška igralka, ki jo slovenski gledalci bržkone poznajo kot Natašo iz najnovejše BBC-jeve adaptacije Vojna in mir ali pa iz serije Downton Abbey, prepriča kot sijoča mlada ženska, ki je kos vsakemu izzivu, ima neskončno moč, predvsem pa voljo, da si skroji usodo. Njen šarm izvira prav iz njenega prostodušnega naskoka na življenje in kasneje tudi na materinstvo. Verjetno k temu vtisu pripomore tudi to, da se je igralka lotila vloge z dobro mero hudomušnosti. Kakorkoli, v Donninem pogumu morda lahko razberemo tudi feministično poanto, da si namreč ženska, četudi se je morala posloviti od resnične ljubezni – Sama –, lahko ustvari lepo življenje.
Skoki v preteklost, ki zdaj nosečo pustolovko zasidrajo v krasnem predelu Mediterana – tokrat posnet na hrvaškem otoku Vis –, se tematsko povežejo s Sophiejino nosečnostjo. Toda njej za razliko od mame stojijo ob strani partner Sky, trije očetje, materini prijateljici, zdaj tudi babica. Mimogrede, podoba dodobra lepotno operirane Cher je precej potujujoča, od njenih talentov lahko delno občudujemo le še pevski. Film postreže še z enim presenečenjem: ko krstijo Sophiejinega novorojenca, se kot duh pridruži obredu tudi njena mama Donna (Meryl Streep). Ta igralska ikona, ki je navduševala kritike v prvi različici filma kot starejša Donna, v tem prizoru odpoje pesem in tako poveže tri generacije mater z novim potomstvom. Ideja materinstva je v tokratni Mammi Mii! precej v ospredju, kar podpre tudi dovtip: »Če bi bilo materinstvo lahko, bi to počeli moški.«
V filmu je na neki način vsega preveč: junakov, mater, stranskih ljubezenskih in vseh po vrsti dobro izteklih zgodb – še babica Ruby na koncu ne ubeži romanci s Fernandom (Andy Garcia). V muzikalu je tudi preveč emocij, preveč kostumskega in scenskega kiča. Skratka, Mamma Mia! je filmsko delo, ki ga kritika še preveč zlahka lahko postavi pod vprašaj.
Toda zdi se, da je vsesplošno pretiravanje namerno, da se tega odvečnega balasta Ol Parker, obrtno nadvse kompetenten režiser in scenarist, še kako zaveda. Prav skozi karikirano pripoved o materah in hčerah, ljubeznih in prijateljstvih, film proizvede samoironijo ali samokritiko. Ker tako že film prevzame »breme« refleksije, se gledalci lahko precej hitro in brez slabe vesti prepustijo užitku gledanja.
To seveda ne pomeni, da nova Mamma Mia! karkoli prispeva k filmski umetnosti ali da prinaša vznemirljivo sporočilo. Film deluje na ravni tega, kar si kot filmski muzikal zastavi: namreč brezskrbno zabavo. V osnovi gre torej za feel-good movie (film, ki nas spravi v dobro počutje); tako trapast in neverjeten v dramatičnih obratih, srečnih naključjih in uspešnih ljubezenskih srečanjih, da še tako nezainteresiranega gledalca ne pusti ravnodušnega.
Recept filma in osnovna zgodba sta sorodna prvemu: združiti idilični Mediteran z očitno še vedno ali še bolj popularnimi pesmimi švedske zasedbe Abba. Zgodba je tako pri prvem kot pri drugem filmu talka te zastavitve – je torej tisto nujno zlo, ki naj bi povezalo venček ponarodelih pop skladb v pripovedno celoto.
Zdelo se je, da se ne da ponoviti uspeha Mamme Mie!.
Pet let zatem
Spomnimo, da je prva Mamma Mia! zgodba o iskanju očeta. Mlada Sophie (Amanda Seyfried) tri možne kandidate, Sama (Pierce Brosnan), Harryja (Colin Firth) in Billa (Stellan Skarsgård), povabi na svojo poroko na idiličen grški otok Kalokairi, kjer je odraščala z mamo Donno. Prav Donnina pustolovska in živahna mladost je središče zgodbe. Kdo je oče, Sophie do konca ne izve, poanta filma je prej v tem, da bi se morala mlajša generacija po vzoru staršev še malo zdivjati, preden se pusti ujeti tradicionalnim družbenim konvencijam, kot je poroka.
Osišče zgodbe je tudi v novem muzikalu Donnina preteklost. Natančneje, film se odvija pet let za dogodki iz prvotne različice, Donna je preminila, Sam, s katerim sta se v prejšnjem delu ponovno našla, je zaradi izgube ljubezni strt, Sophie, takisto neutolažljiva, pa se poskuša pokloniti materi z odprtjem hotela Bella Donna. Na slovesnost ponovno povabi pisano in znano druščino: svoje tri očete, materini prijateljici Tanyo (Christine Baranski) in Rosie (Julie Walters), nepričakovano se tam pojavi še Sophiejina babica, Donnina mati Ruby (Cher).
Toda bolj kot ta del filma – ki niha med patetiko ob izgubi tako dragocene osebe, kot je bila Donna, in komičnimi vložki – je pomembna druga pripovedna linija, ki se prepleta s prvo. Tokratna Mamma Mia! se vrne v leto 1979, ko se mlada diplomantka Donna (Lily James) impulzivno odloči, da bo odšla po svetu iskat pustolovščine.
Režiser pod pritiskom
Ol Parker, režiser, znan po filmih Eksotični hotel Marigold in Eksotični hotel Marigold 2, je za Variety o svoji izkušnji dela pri Mammi Mii! dejal: »Najprej moram reči, da sem hvaležen. Ko sem dobil to zadolžitev, sem bil nekaj dni v čisti grozi. Očitno smo se zbrali zaradi enormnega uspeha prvega filma. Hitro sem dojel, da ne bom mogel napisati niti stavka, če bom delal pod takšnim pritiskom. Tako sem na zadeve pogledal z drugega vidika; podedoval sem vse te junake, ki jih ljudje poznajo in ljubijo, vse pesmi, neverjetno glasbo, pa tudi sijajne igralce [...] ter dojel, da ne smem znoreti zaradi visokih pričakovanj.«Na potovanju se sreča z mladim in nerodnim Harryjem v Parizu. Koreografija ob pesmi Waterloo v pariški kavarni je inovativna in komična. Donnino srečanje z jadralcem Billom v Grčiji, pa tudi njeno usodno srečanje s Samom, najverjetneje deluje tudi zaradi spretne režije dobro naštudiranih glasbenih točk. A če bi morali izpostaviti tisto, zaradi česar prismuknjen film zares vleče, je to izvrstna igra in petje Lily James.
Mlada angleška igralka, ki jo slovenski gledalci bržkone poznajo kot Natašo iz najnovejše BBC-jeve adaptacije Vojna in mir ali pa iz serije Downton Abbey, prepriča kot sijoča mlada ženska, ki je kos vsakemu izzivu, ima neskončno moč, predvsem pa voljo, da si skroji usodo. Njen šarm izvira prav iz njenega prostodušnega naskoka na življenje in kasneje tudi na materinstvo. Verjetno k temu vtisu pripomore tudi to, da se je igralka lotila vloge z dobro mero hudomušnosti. Kakorkoli, v Donninem pogumu morda lahko razberemo tudi feministično poanto, da si namreč ženska, četudi se je morala posloviti od resnične ljubezni – Sama –, lahko ustvari lepo življenje.
V filmu Mamma Mia! Spet začenja se blesti angleška igralka Lily James.
Tri matere
Skoki v preteklost, ki zdaj nosečo pustolovko zasidrajo v krasnem predelu Mediterana – tokrat posnet na hrvaškem otoku Vis –, se tematsko povežejo s Sophiejino nosečnostjo. Toda njej za razliko od mame stojijo ob strani partner Sky, trije očetje, materini prijateljici, zdaj tudi babica. Mimogrede, podoba dodobra lepotno operirane Cher je precej potujujoča, od njenih talentov lahko delno občudujemo le še pevski. Film postreže še z enim presenečenjem: ko krstijo Sophiejinega novorojenca, se kot duh pridruži obredu tudi njena mama Donna (Meryl Streep). Ta igralska ikona, ki je navduševala kritike v prvi različici filma kot starejša Donna, v tem prizoru odpoje pesem in tako poveže tri generacije mater z novim potomstvom. Ideja materinstva je v tokratni Mammi Mii! precej v ospredju, kar podpre tudi dovtip: »Če bi bilo materinstvo lahko, bi to počeli moški.«
V filmu je na neki način vsega preveč: junakov, mater, stranskih ljubezenskih in vseh po vrsti dobro izteklih zgodb – še babica Ruby na koncu ne ubeži romanci s Fernandom (Andy Garcia). V muzikalu je tudi preveč emocij, preveč kostumskega in scenskega kiča. Skratka, Mamma Mia! je filmsko delo, ki ga kritika še preveč zlahka lahko postavi pod vprašaj.
Toda zdi se, da je vsesplošno pretiravanje namerno, da se tega odvečnega balasta Ol Parker, obrtno nadvse kompetenten režiser in scenarist, še kako zaveda. Prav skozi karikirano pripoved o materah in hčerah, ljubeznih in prijateljstvih, film proizvede samoironijo ali samokritiko. Ker tako že film prevzame »breme« refleksije, se gledalci lahko precej hitro in brez slabe vesti prepustijo užitku gledanja.
