Za kulturni praznik prvi koroški celovečerec

Zamisel za scenarij je njegov avtor in režiser Tomo Novosel dobil že v srednji šoli, vendar je tekst dolgo ležal v predalu.­ Pred dvema letoma je snemalca Miho Kolarja v šali vprašal, ali bi si upal posneti prvi koroški celovečerec. »Bil je dovolj nor, da sva to naredila,« je povedal Novosel, ki je scenarij večkrat popravil ter na avdiciji z ekipo poiskal igralce. Snemati so začeli s tridesetčlansko ekipo.

Igralci so naturščiki, večina je Korošcev, igrajo pa še Ljutomerčanka, Brežičan in Anglež. Vsi, tudi snemalna ekipa in glasbeniki, so delali brezplačno. »Ko smo se začeli pogovarjati o snemanju filma, smo ocenili, da bi potrebovali okrog dvajset tisoč evrov. Po dveh letih nam je uspelo zbrati 1200 evrov in za ta denar smo film tudi posneli,« je povedal Tomo Novosel.­ Na razpisih so bili brez predhodnih filmskih izkušenj večinoma ne­uspešni. Največ denarja so zbrali prek Kluba koroških študentov, Zveze kulturnih društev Slovenj Gradec, preostanek pa so prispevali kar ustvarjalci sami. »Vsak je dal, kolikor je lahko, nastopajoči in ekipa pa smo se odpovedali plačilu.«­

Film so nato v osmih dneh in 131 snemalnih urah posneli lani avgusta na Ravnah na Koroškem. »Delali smo neprekinjeno tudi po 21 ur, v neznosni vročini, saj klime nismo smeli vklopiti zaradi zvoka.­ Nekateri igralci so morali med enim in drugim nastopom čakati tudi po osem ur in ker so se dolgočasili, so vzeli kitaro, šli na mestni trg in nastopali ter do večera zaslužili lep kupček evrov,« se je Novosel spomnil anekdot s snemanja. »Bilo je naporno, a je bila dobra izkušnja, z več denarja in denimo s tridesetimi snemalnimi dnevi bi lahko posneli mojstrovino. Morda nam bo prvenec le nekoliko odprl vrata do sredstev in razpisov za nadaljnje projekte.«

Tu se piše življenje je po avtorjevih besedah težko uvrstiti v določen filmski žanr, še najbolj ustreza drami. Spremljamo zgodbe treh glavnih akterjev: Sonje, selektorja in Dahija. »Ona je na zmenku na slepo in čaka svojega princa, drugi­ je 'zabluzil' v gostilni, tretji pa postal oče in v gostilni praznuje,« je pojasnil Novosel. Liki se med seboj ne srečajo, med njihovimi zgodbami pa se prepletajo še nastopi 27 oseb, ki dopolnjujejo zgodbo. Film so posneli v koroškem narečju, saj igralci prihajajo iz vseh treh koroških dolin. »Bolje, da vsi govorimo tako kot v resnici, saj še nisem srečal ljudi, ki bi se v gostilni pogovarjali knjižno slovensko, to deluje povsem neživljenjsko,« je bil odločen režiser. »Vendar to ni tako izrazito narečje, da ga drugi ne bi razumeli, zato se tudi nismo odločili za podnapise.« Še najbolj knjižno slovenščino v filmu govori Anglež iz Manchestra.

Avtor glasbe za Tu se piše življenje je Franc Vezela, izvajajo pa jo skupine Spunk BandA, Franc'n'Roses in Matalaja, ki so pod Vezelovim vodstvom skozi različne generacije dijakov delovale v okviru gledališke skupine Spunk slovenjgraške gimnazije. Skupina Spunk je izdala tudi zgoščenko s filmsko glasbo.

Poleti bo film zakrožil po festivalih, zato ga bodo opremili še s podnapisi. »Ker je posnet z dvema fotoaparatoma, je kakovost slike precej odvisna od projektorja, zato film ni primeren za vsako dvorano,« je pojasnil Novosel. »Leta 2011 je Nejc Gazvoda s fotoaparatom posnel zelo uspešen celovečerec. Pri nas to ni bila posledica pomanjkanja denarja, šlo je za načrtno izbiro, je pa res, da nas to omejuje pri predvajanju.«

O prihodnjih načrtih 23-letni Novosel pravi, da ima še veliko materiala, ki bi ga lahko prenesel na filmsko platno. Doslej je izdal pesniško zbirko Onomatopoetikon življenja (2008) in roman Normala utruja (2011). »Vedno sem si želel imeti roman, pesniško zbirko in dramsko besedilo, kar je scenarij,« je dejal.

Prvi koroški celovečerec Tu se piše življenje bo jutri v dveh predstavah premierno na sporedu v kinu Slovenj Gradec. Vstopnice so že razprodane, zanimanje pa veliko, zato ga bodo za domače občinstvo ponovno predvajali v torek ob 19. uri.