Zala Djuric: Raje doma kot natakarica v ZDA
O igri pri nas in v Ameriki, o tem, zakaj v Sloveniji ne bi naredila monokomedije, in o tem, zakaj tava nekje vmes.
Odpri galerijo
Zala Djuric
V zadnjem času jo vidimo v oddaji Dobro jutro, kjer se znanim Slovencem pridruži pri njihovi jutranji rutini. Ali to pomeni, da se je za stalno vrnila iz Amerike, jo vprašam. »Nisem nazaj, sem naprej,« pravi, preden brez dlake na jeziku spregovori o tem, kako blizu je že bila vlogam v tujini in kako daleč so zanjo zaradi slavnega priimka številne vloge v Sloveniji.
Kot igralka imam dovolj čustvene inteligence, da se znam približati različnim skupinam ljudi. V oddaji sem taka, kot sem, nastopam s svojo mladostno energijo, hkrati pa pazim, da ne govorim tako, da bi lahko zmotilo starejše. Pravijo, da so gledalci zadovoljni, saj govorijo, da sem vnesla svežino.
Ja, nisem. Res prej raziščem čim več o osebi, ki jo obiščem, a potem ne vztrajam pri vprašanjih, temveč se prepustim trenutku. Nedavno sem snemala z zmagovalcema Eme, Zalo in Gašperjem, po prvem delu snemanja mi je pozitivno presenečeni Gašper rekel: to pa sploh ni intervju. Seveda ni, jaz nisem novinarka, sem Zala.
Navadno je tako, da pravi frajerji ne potrebujejo pozornosti. Tudi zame sta moja intima in moj dom le moja, zato razumem, če me kdo ne spusti domov. Ne iščem podatkov iz zasebnosti, temveč zgodbe. Tudi sicer ne maram praznih klepetov in površinskosti. Morda kdaj izpadem arogantna, ko se odstranim, a se le bojim plitvih pogovorov.
Ne, rada hodim na premiere, če me le projekt zanima. Se pa večkrat zgodi, da me ne povabijo, ker ne vedo, ali sem tu ali v New Yorku, enako pa se dogaja tam. Verjetno me zato ne povabijo tudi na kako avdicijo.
Nekje moraš imeti stalno bivališče in jaz ga imam trenutno v Sloveniji. Sem pa pred mesecem dobila agentko v Los Angelesu, tja bom šla, ko se bo kaj odprlo, do takrat pa bom služila denar v Sloveniji. Nočem biti natakarica v Ameriki, samo zato, da lahko rečem, da sem tam. Raje delam kaj, kar je povezano z mojim poklicem.
Velikokrat sem bila že blizu vlogi, a nisem bila izbrana. Morda bi koga to odvrnilo, zame pa je znak, da sem na pravi poti. Za vlogo v filmu Aladdin, ki ga režira Guy Ritchie, sva ostali dve, a je nisem dobila, za vlogo v filmu Pacific Rim smo ostale tri. Takrat sem letela v Ameriko in molila, da bom dobila vlogo, a potem nisem bila potrta, ker sem dobila potrditev, da dobro delam. Seveda je tam teže, ker je igralcev več, a je tudi veliko slabih igralcev in še več tistih, ki jih zanimajo le stranski učinki igre. Jaz pa ljubim igro. Doslej sicer še nisem dobila dosti priložnosti, da bi se izkazala, verjetno tudi zato, ker v Sloveniji veliko ljudi reče: Zale ne bomo izbrali, njej je tako ali tako vse prineseno k riti. Pa mi ni (smeh). A ne bi ponavljala teh zgodb, sem že utrujena od te prežvečene teme.
Ne poznam jih in mi je zato žal. Sledim jim na instagramu in malce me stisne, ko vidim kak projekt, ki ga dela dvajset mladih, jaz pa nisem imela priložnosti, da bi prišla na kasting. Verjetno nekateri mislijo, da sem preveč komercialna, oni pa bi bili radi umetniki, drugi morda mislijo, da me ne zanima, jaz pa tavam nekje vmes (smeh).
V Sloveniji ni pravih zvezd, tudi za mojimi starši se ljudje ne obračajo, ker smo tako vajeni drug drugega. Vsa Slovenija je en dom in vsi smo ena družina, ni razloga, da bi bil kdo vzvišen. Za to pa ni razloga niti kje drugje. Tudi če bom enkrat poznana, ne bom nič drugačna. Oči me je naučil, da je slava le stranski učinek dobrega dela in naj samo dobro delam.
Ne. Morda me pozna več ljudi kot kakega mojega vrstnika, a si želim, da zaradi mojih kolumn, poezije, kake vloge, ne pa zato, ker sem hči Tanje in Đura. Ampak to moram sprejeti in za nič ne bi zamenjala svojih staršev.
Nekateri se polenijo v udobju rutine, drugi nimajo priložnosti, tretji mislijo, da ne bodo dobili dovolj podpore, ali pa se bojijo, zato raje ostajajo v okvirih vnaprej napisanih tekstov in jim ni treba sprejemati nobene odgovornosti. Moja mami je zbrala pogum in nekaj naredila sama.
Vi mi povejte, kakšen odziv bi dobila, če bi imel pri nas najprej svojo predstavo moj oči, potem še moja mami, potem pa še mala Zala. Ne ljubi se mi boriti s predsodki, preveč energije bi porabila za dokazovanje, preden bi sploh prišlo do umetniškega procesa, zato grem raje kam, kjer vidijo samo mene. Napisala sem komedijo s tremi liki, nekajkrat napolnila dvorano in dobila dobre odzive. Še z eno kratko predstavo pa sem sodelovala na festivalu in osvojila drugo mesto.
Ah, pevska kariera, ne moremo govoriti o karieri … Dolgo se nisem hotela ukvarjati z glasbo, ker pri nas ljudje ne razumejo, da znajo nekatere igralke tudi peti, druge pa šivati. Ne bi rekla, da zelo dobro pojem, dobro pa interpretiram, obožujem glasbo, pišem besedila in se rada izrazim tudi tako. A ker so me mediji označili za pevko, mi je bilo kar nerodno in sem se raje umaknila. Da ne bodo rekli, da se silim še sem (nasmeh). Sem pa pred letom dni napisala besedilo za pesem z naslovom A J. In ker sem ves čas videvala registrske tablice s črkama a in j, nenehno razmišljala o tem besedilu in dobivala še druge znake, sem se odločila, da bo to besedilo postalo pesem.
Zdaj vas lahko spremljamo v oddaji Dobro jutro, ki jo gledajo večinoma starejši. Kako so se odzvali na vaš mladostni pristop?
Kot igralka imam dovolj čustvene inteligence, da se znam približati različnim skupinam ljudi. V oddaji sem taka, kot sem, nastopam s svojo mladostno energijo, hkrati pa pazim, da ne govorim tako, da bi lahko zmotilo starejše. Pravijo, da so gledalci zadovoljni, saj govorijo, da sem vnesla svežino.
Pravite pa, da niste novinarka …
Ja, nisem. Res prej raziščem čim več o osebi, ki jo obiščem, a potem ne vztrajam pri vprašanjih, temveč se prepustim trenutku. Nedavno sem snemala z zmagovalcema Eme, Zalo in Gašperjem, po prvem delu snemanja mi je pozitivno presenečeni Gašper rekel: to pa sploh ni intervju. Seveda ni, jaz nisem novinarka, sem Zala.
Verjetno nekateri mislijo, da sem preveč komercialna, oni pa bi bili radi umetniki, drugi morda mislijo, da me ne zanima, jaz pa tavam nekje vmes.
V rubriki spremljate znane Slovence pri njihovi jutranji rutini, ste kdaj presenečeni, kaj vse je kdo pripravljen pokazati?
Navadno je tako, da pravi frajerji ne potrebujejo pozornosti. Tudi zame sta moja intima in moj dom le moja, zato razumem, če me kdo ne spusti domov. Ne iščem podatkov iz zasebnosti, temveč zgodbe. Tudi sicer ne maram praznih klepetov in površinskosti. Morda kdaj izpadem arogantna, ko se odstranim, a se le bojim plitvih pogovorov.
Torej tudi ne hodite na premiere in druge dogodke?
Ne, rada hodim na premiere, če me le projekt zanima. Se pa večkrat zgodi, da me ne povabijo, ker ne vedo, ali sem tu ali v New Yorku, enako pa se dogaja tam. Verjetno me zato ne povabijo tudi na kako avdicijo.
Se bojite, da boste tu ali tam zato kaj zamudili?
Nekje moraš imeti stalno bivališče in jaz ga imam trenutno v Sloveniji. Sem pa pred mesecem dobila agentko v Los Angelesu, tja bom šla, ko se bo kaj odprlo, do takrat pa bom služila denar v Sloveniji. Nočem biti natakarica v Ameriki, samo zato, da lahko rečem, da sem tam. Raje delam kaj, kar je povezano z mojim poklicem.
V Ameriki ste spoznali svet avdicij in verjetno tudi zavrnitev, kako ste se znašli?
Velikokrat sem bila že blizu vlogi, a nisem bila izbrana. Morda bi koga to odvrnilo, zame pa je znak, da sem na pravi poti. Za vlogo v filmu Aladdin, ki ga režira Guy Ritchie, sva ostali dve, a je nisem dobila, za vlogo v filmu Pacific Rim smo ostale tri. Takrat sem letela v Ameriko in molila, da bom dobila vlogo, a potem nisem bila potrta, ker sem dobila potrditev, da dobro delam. Seveda je tam teže, ker je igralcev več, a je tudi veliko slabih igralcev in še več tistih, ki jih zanimajo le stranski učinki igre. Jaz pa ljubim igro. Doslej sicer še nisem dobila dosti priložnosti, da bi se izkazala, verjetno tudi zato, ker v Sloveniji veliko ljudi reče: Zale ne bomo izbrali, njej je tako ali tako vse prineseno k riti. Pa mi ni (smeh). A ne bi ponavljala teh zgodb, sem že utrujena od te prežvečene teme.
Zala Djuric
Lani so na Festivalu slovenskega filma slavili mladi režiserji in igralci, jih poznate? Pripadate isti generaciji …
Ne poznam jih in mi je zato žal. Sledim jim na instagramu in malce me stisne, ko vidim kak projekt, ki ga dela dvajset mladih, jaz pa nisem imela priložnosti, da bi prišla na kasting. Verjetno nekateri mislijo, da sem preveč komercialna, oni pa bi bili radi umetniki, drugi morda mislijo, da me ne zanima, jaz pa tavam nekje vmes (smeh).
Prej ste omenili igralce, ki jih zanimajo stranski učinki slave, vi ste z njo v stiku že od otroštva, kako gledate na to?
V Sloveniji ni pravih zvezd, tudi za mojimi starši se ljudje ne obračajo, ker smo tako vajeni drug drugega. Vsa Slovenija je en dom in vsi smo ena družina, ni razloga, da bi bil kdo vzvišen. Za to pa ni razloga niti kje drugje. Tudi če bom enkrat poznana, ne bom nič drugačna. Oči me je naučil, da je slava le stranski učinek dobrega dela in naj samo dobro delam.
Vi mi povejte, kakšen odziv bi dobila, če bi imel pri nas najprej svojo predstavo moj oči, potem še moja mami, potem pa še mala Zala.
Torej zase ne mislite, da ste slavni?
Ne. Morda me pozna več ljudi kot kakega mojega vrstnika, a si želim, da zaradi mojih kolumn, poezije, kake vloge, ne pa zato, ker sem hči Tanje in Đura. Ampak to moram sprejeti in za nič ne bi zamenjala svojih staršev.
Tanja zdaj dela svojo komedijo Tako ti je, mala, prvi ženski stand up muzikal, so jo opisali. Moških monokomedij je cel kup, zakaj je ženskih tako malo?
Nekateri se polenijo v udobju rutine, drugi nimajo priložnosti, tretji mislijo, da ne bodo dobili dovolj podpore, ali pa se bojijo, zato raje ostajajo v okvirih vnaprej napisanih tekstov in jim ni treba sprejemati nobene odgovornosti. Moja mami je zbrala pogum in nekaj naredila sama.
Tudi vi ste v New Yorku ustvarili monokomedijo, lahko bi jo naredili tu …
Vi mi povejte, kakšen odziv bi dobila, če bi imel pri nas najprej svojo predstavo moj oči, potem še moja mami, potem pa še mala Zala. Ne ljubi se mi boriti s predsodki, preveč energije bi porabila za dokazovanje, preden bi sploh prišlo do umetniškega procesa, zato grem raje kam, kjer vidijo samo mene. Napisala sem komedijo s tremi liki, nekajkrat napolnila dvorano in dobila dobre odzive. Še z eno kratko predstavo pa sem sodelovala na festivalu in osvojila drugo mesto.
Kaj pa se dogaja s pevsko kariero?
Ah, pevska kariera, ne moremo govoriti o karieri … Dolgo se nisem hotela ukvarjati z glasbo, ker pri nas ljudje ne razumejo, da znajo nekatere igralke tudi peti, druge pa šivati. Ne bi rekla, da zelo dobro pojem, dobro pa interpretiram, obožujem glasbo, pišem besedila in se rada izrazim tudi tako. A ker so me mediji označili za pevko, mi je bilo kar nerodno in sem se raje umaknila. Da ne bodo rekli, da se silim še sem (nasmeh). Sem pa pred letom dni napisala besedilo za pesem z naslovom A J. In ker sem ves čas videvala registrske tablice s črkama a in j, nenehno razmišljala o tem besedilu in dobivala še druge znake, sem se odločila, da bo to besedilo postalo pesem.
