Tiskane izdaje
Čudežna ženska, film o superjunakinji Diani Prince, izstopa iz siceršnje produkcije tovrstnih filmov, ki v Hollywoodu vse bolj prevladujejo. Film namreč brez ironije ali pa eksistencialističnih prevpraševanj podaja zgodbo o dobri, lepi, hrabri, preudarni in miroljubni ženski s čudežnimi močmi.
Čudežna ženska torej ne sodi niti k rahlo komično obarvanim filmom o superherojih iz osemdesetih in devetdesetih let niti ne sledi bolj mračnemu, psihološko kompleksnejšemu spoprijemu s superjunaki ki ga je z Batmanom v začetku 21. stoletja vzpostavil Christopher Nolan. Čudežna ženska ubira vmesno pot med prvinami pustolovščine in žanra superherojev ter poskuša iskreno, četudi naivno, povedati zgodbo o dobrem in zlu.
Vrsto podobnosti med antičnimi bogovi, polbogovi, junaki na eni strani in sodobnimi superheroji na drugi strani: od Supermana, Batmana do Spidermana itd., je težko spregledati, v Čudežni ženski pa je ta povezava tudi dobesedno prikazana. Diana (Gal Gadot) je ženska, junakinja, pol-boginja (čeprav tega ne ve), ki živi na prelepem grškem otoku, ki ga naseljujejo izključno bojevnice Amazonke. V rajskem okolju skupnost žensk živi samozadostno življenje, od vsega pa se najbolj boji Aresa, boga vojne, ki bi lahko načel njihovo idilo in ogrozil obstoj človeštva.
Diana, ki je bila deležna klasične izobrazbe, se ravno izpopolni v bojevniških veščinah, ko senca vojne zadene tudi Amazonke. V morju v bližini njihove obale namreč strmoglavi letalo z ameriškim vohunom Stevom Travorjem (Chris Pine), preoblečenim v nemškega pilota. Diana ga komaj reši, takoj za tem pa nemški vojaki, ki so preganjali vohuna, pristanejo na obali otoka. Med njimi in Amazonkami se vname hud boj, v katerem izurjene ženske navkljub pomanjkanju sodobnega orožja (pušk) potolčejo sovražnika.
Ustaviti boga vojne
Tu se torej zmešata dva svetova: antični univerzum in svet prve svetovne vojne, ki ji ni videti konca. Diana v milijonih mrtvih, trpljenju ljudi in otrok prepozna Aresovo delo, tako da skupaj Trevorjem zapusti domačo idilo in se odpravi na evropsko bojišče, da bi ustavila vojno in boga vojne. Pogajanja za premirje se odvijajo s polno paro, a Trevor ima dokaze, da je zlobni nemški general Ludendorff s pomočjo znanstvenice Isabel Maru ustvaril posebno nevarni bojni strup, ki lahko vojno podaljša v nedogled in seveda pomori množice ljudi. Vlada v Londonu njegovi iniciativi, da bi uničil tovarno v Belgiji, kjer strup proizvajajo, ne podpre, kar Diano na moč razjezi. S Trevorjem odločita, da se bosta z novo nevarnostjo miru soočila na lastno roko. Trevor poišče še nekaj pajdašev, ki jima stojijo ob strani na poti v Belgijo, svoj – četudi neformalni – blagoslov pa jim da tudi pomembna politična figura Sir Patrick Morgan (David Thewlis).
Sledi akcijsko pustolovski del filma, ko se Diana najprej lastnoročno spopade z nemškimi vojaki na enem delu zahodne fronte, nato reši belgijsko vasico pred nemškimi okupatorji in v spektakularnem boju z ostrostrelcem poruši cerkveni zvonik. A ključna bitka se odvije kasneje, v bližini te vasice, kjer Lundendorff in Marujeva pripravljata bombardiranje z bojnim strupom.
Do te točke film še deluje kot dovolj konsistentna pustolovščina, z dokaj zanimivimi glavnimi in stranskimi junaki, še kar zabavnimi dialogi, medtem ko v zadnjem delu čvrsta dramaturgija in napetost popusti. Diana pokonča podivjanega generala, a kmalu ugotovi, da je resnični Ares v resnici sir Morgan, mizantrop, prepričan, da si ljudje ne zaslužijo naklonjenosti bogov in morajo zaradi svoje šibke narave, zlobe, zavisti itd. pač plačati ceno. Diana nasprotno v ljudeh vidi velik potencial, predvsem pa se je pustila Trevorju, s katerim sta se vmes zaljubila, prepričati, da ne gre za vprašanje, ali si ljudje božansko pomoč zaslužijo, ampak za vprašanje vere in prepričanja. »Jaz verjamem v ljubezen!« v sklepnem delu spopada z okrutnim in vsemogočnim Aresom reče Diana. V tem težko spregledamo ključni element krščanstva, ki ga film podpre tudi z vizualnimi sredstvi, ko Diana z neba kot figura križanega Kristusa zavda smrtonosni udarec Aresu.
In prav to, da film na koncu nekritično in nereflektirano črpa in meša reference iz antike, krščanstva, da bi nadvse naivnemu (najverjetneje otroškemu) gledalcu postregel z dozdevno globokoumnimi modrostmi, je nemara ključni problem Čudežne ženske.
Model feminizma
V vsej pojavi, govorjenju, modrosti superjunakinje odzvanja današnji hollywoodski oportunizem, kompromisarstvo, predvsem pa odsotnost kakršnegakoli kreativnega tveganja. Čudežna ženska je torej ženska, ki brez težav premaga moške kolege (celo boga vojne), je pametna, učena, humorna ravno toliko, da ni povsem dolgočasna, njeno sporočilo miru pa je tako vsesplošno sprejemljivo, da se zdi skoraj kot norčevanje iz inteligence navadnega človeka. Celo igra Gal Gadot pogosto deluje togo, leseno, kot da glavna igralka ni smela v ničemer tvegati z vlogo in neoporečni junakinji vdahniti vsaj malo duha.
Narativ žanra filmskih superjunakov in očitno tudi superjunakinj je vselej nekoliko popreproščen in gledalcu ponudi dokaj enostavne alegorije boja med dobrim in zlim. Tako čudi predvsem to, da je Čudežna ženska prejela toliko pozitivnih kritik predvsem v angleških in ameriških medijih, ki v junakinji prepoznavajo dober model feminizma, v filmu samem pa spretno pripoved. Takšne kritiške odzive si morda lahko pojasnimo s tem, da je sama filmska kritika postala žrtev politične korektnosti in si tako ni mogla privoščiti kritike visoko proračunskega filma (149 milijonov dolarjev), ki ga je za razliko od velike večine blockbusterjev režirala ženska Patty Jenkins.
Četudi je seveda hvalevredno, da lahko povprečne ali slabe hite zdaj v Hollywoodu snemajo tudi ženske, lahko sklenemo, da je Čudežna ženska še kar solidna pustolovščina, v kateri bodo uživali predvsem otroci in morda mladina, odraslo ali kolikor toliko razmišljujoče občinstvo pa bo v filmu težje našlo kakšno pretirano zadovoljstvo. Čudežna ženska je morda še en dokaz, zakaj se odrasli gledalci od filma še vedno preusmerjajo v TV serije – te so povečini vseeno bolj izzivalne kot klišejske floskule o grozotah vojne in o lepoti miru.
