Ženska roka, ki drži pero, piše zgodovino
Colette, film o eni od najbolj znanih in nenavadnih francoskih pisateljic, ikoni feminizma in seksualne osvoboditve.
Odpri galerijo
Odlična Keira Knightley v vlogi Colette FOTO: promocijsko gradivo
Sidonie-Gabrielle Colette (1873–1954), ena od najbolj znanih francoskih književnic, je bila mondena javna osebnost, ikona feminizma in seksualne osvoboditve. Erotični roman je s talentom, občutkom in inteligenco dvignila na umetniško raven, kar so ji priznavali tudi najuglednejši pisatelji, na primer Marcel Proust. Štiri knjige z glavno junakinjo Claudine, ki jih je napisala na začetku 20. stoletja, so postale prava družbena senzacija in bile mesece najbolj prodajane v Franciji.
Film o pisateljici z naslovom Colette, ki ga zdaj gledamo v naših kinih, je vredno videti. Premierno je bil prikazan na lanskem filmskem festivalu v Sundanceu in zatem še na nekaterih festivalih. To je film, kakršne ima občinstvo rado – zanimiva zgodba, resnične osebe in dogodki, dobri dialogi, režija, igra, fotografija, kostumi. Režiral ga je Wash Westmoreland (Še vedno Alice), ki je z Rebecco Lenkiewicz, scenaristko z oskarjem nagrajene mojstrovine Ida, napisal tudi scenarij.
Film se začne s prizorom, ko 19-letno Colette, ki jo izvrstno igra Keira Knightley, doma na podeželju zjutraj prebuja mačka. Mačke je oboževala, vse življenje so bile njene spremljevalke. Konec 19. stoletja so bile ženske večinoma, sploh na podeželju, pridne gospodinje in skrbne matere, ob tem pa so se pretvarjale, da ne vedo, da jih možje varajo. Colette je bila drugačna. Brez zadržkov se v domači vasi spusti v spolni odnos s starejšim založnikom iz Pariza Henryjem Gauthierjem-Villarsom, ki so ga klicali Willy (Dominic West), vajenim mondenega življenja, zabav v visokih pariških krogih in ljubimkanja z ženskami. Leta 1893 se poročita, on jo odpelje na prvo zabavo, kjer se ona čudi dekadentnosti in vzvišenim ljudem, ki nanjo gledajo prezirljivo, ker je s podeželja in je videti kot podeželanka, njemu pa se posmehujejo, ker se je poročil z njo in ker se je sploh poročil, saj vsi razen nje vedo, da se ne namerava odpovedati drugim ženskam. Že na tej prvi zabavi on zapeljuje druge in ona naj bi se navadila, da poročeni moški to pač počnejo.
V filmu ne manjka bistroumnih dialogov. »Imaš kdaj občutek, da igraš vlogo?« vpraša Colette mamo (Fiona Shaw) in doda, da se mora navaditi na zakon. Pametna mama ji odgovori: »Zakon bi se moral navaditi nate.« Colette da možu hitro vedeti, da ne bo igrala vloge, kakršno ji narekujejo družbene norme, in da je vsaj toliko inteligentna kakor Willy, kar mu pove z izbornim stavkom: »Berem te kot zgornjo vrsto črk pri okulistu.«
Colette začne pisati in pri tem je čedalje boljša, za kar ima zasluge, o tem ni dvoma, tudi mož Willy, ki jo usmerja. Pravzaprav jo je on vpeljal v pisanje, kakor jo je z vodenjem v pariške salone vpeljal tudi v seksualno eksperimentiranje. Ko Colette piše prvi roman o Claudine, deloma avtobiografski, o pohotnem dekletu, Willy ve, kaj bi v svoji založbi, ki tone, hotel izdati, a sam tega ni sposoben napisati, ona pa preseže svoja, njegova in vsa pričakovanja. Roman z njegovimi predelavami postane uspešnica. O njem ne le da govorijo vsepovsod, ampak vpliva tudi na modo, in mlade ženske se oblačijo kot šolarke. To je ena od avtobiografskih prvin knjige, kajti tudi Colette se je morala na moževo željo obleči kot šolarka, da mu je bila spolno privlačna. Willy zahteva od Colette, naj piše nadaljevanje, v to jo prisili celo tako, da jo zaklene v sobo. Willy pa ni izdal knjige pod njenim imenom, ampak pod svojim, kakor je izdajal tudi knjige, ki so jih pisali drugi.
Colette je vse bolj samozavestna, seksualno, ko eksperimentira tudi z ženskami, literarno in v odnosu do Willyja, upira se mu, da bi še naprej pisala zanj in z njegovim imenom. Napiše prvo knjigo, Potepinka, ki jo izda pod lastnim imenom. Willyjevo izjavo »roka, ki drži pero, piše zgodovino« posvoji in ji doda besedo »ženska«.
Film prikaže Colette kot žensko pred svojim časom in prostorom, ki je presegla družbena pravila, bodisi je to bilo dokazovanje avtorstva, to je pravice do intelektualne lastnine, bodisi seksualnost, lastno stališče, ovekovečeno na papirju.
Strniti v film tako dinamično in nevsakdanje življenje, kakršno je bilo Colettino – od revnega otroštva, prek njenih zakonov in ljubezenskih afer, do uspešne literarne kariere –, je velik zalogaj, zato se je avtor odločil za njeno formativno obdobje in izbral najbolj pikantne dele njenega življenja. Hotel je namreč predvsem poudariti njen emancipacijski del in pretirano tudi njeno istospolno epizodo, kot da bi bila ta sestavni del emancipacije in bi bilo to danes v filmu nujno potencirati. Ni odveč pripomniti, da je pozneje Colette živela konvencionalno, dve desetletji, do svoje smrti, v srečnem zakonu s 15 let mlajšim možem.
Colette je v vseh pogledih lep film in ni tipična kostumska drama, v kakršnih je Keira Knightley doslej blestela (Prevzetnost in pristranost, Ana Karenina, Vojvodinja, Svila), ker je govor o drugačni protagonistki. Kostumografija je pomembna, a na njej ni toliko poudarka kot v omenjenih filmih.
Film se konča z objavo Colettinega prvega romana pod lastnim imenom, nakar so nanizani podatki o njenem poznejšem življenju. Več let je bila v zvezi z Missy, izdala je veliko knjig, ne izvemo pa, da se je z Missy razšla po petih letih, se poročila z moškim in zatem še z drugim moškim, ki je bil Žid, zaradi česar so ga Nemci, ko so okupirali Francijo, zaprli, po nekaj mesecih izpustili, in da ga ne bi znova zaprli, je Colette, ki je bila tudi novinarka, pisala antisemitske članke za pronacistične časopise.
Bila je prva francoska književnica, ki so jo pokopali z državnimi častmi.
Film o pisateljici z naslovom Colette, ki ga zdaj gledamo v naših kinih, je vredno videti. Premierno je bil prikazan na lanskem filmskem festivalu v Sundanceu in zatem še na nekaterih festivalih. To je film, kakršne ima občinstvo rado – zanimiva zgodba, resnične osebe in dogodki, dobri dialogi, režija, igra, fotografija, kostumi. Režiral ga je Wash Westmoreland (Še vedno Alice), ki je z Rebecco Lenkiewicz, scenaristko z oskarjem nagrajene mojstrovine Ida, napisal tudi scenarij.
Nasprotovanje družbenim normam
Film se začne s prizorom, ko 19-letno Colette, ki jo izvrstno igra Keira Knightley, doma na podeželju zjutraj prebuja mačka. Mačke je oboževala, vse življenje so bile njene spremljevalke. Konec 19. stoletja so bile ženske večinoma, sploh na podeželju, pridne gospodinje in skrbne matere, ob tem pa so se pretvarjale, da ne vedo, da jih možje varajo. Colette je bila drugačna. Brez zadržkov se v domači vasi spusti v spolni odnos s starejšim založnikom iz Pariza Henryjem Gauthierjem-Villarsom, ki so ga klicali Willy (Dominic West), vajenim mondenega življenja, zabav v visokih pariških krogih in ljubimkanja z ženskami. Leta 1893 se poročita, on jo odpelje na prvo zabavo, kjer se ona čudi dekadentnosti in vzvišenim ljudem, ki nanjo gledajo prezirljivo, ker je s podeželja in je videti kot podeželanka, njemu pa se posmehujejo, ker se je poročil z njo in ker se je sploh poročil, saj vsi razen nje vedo, da se ne namerava odpovedati drugim ženskam. Že na tej prvi zabavi on zapeljuje druge in ona naj bi se navadila, da poročeni moški to pač počnejo.
V filmu ne manjka bistroumnih dialogov. »Imaš kdaj občutek, da igraš vlogo?« vpraša Colette mamo (Fiona Shaw) in doda, da se mora navaditi na zakon. Pametna mama ji odgovori: »Zakon bi se moral navaditi nate.« Colette da možu hitro vedeti, da ne bo igrala vloge, kakršno ji narekujejo družbene norme, in da je vsaj toliko inteligentna kakor Willy, kar mu pove z izbornim stavkom: »Berem te kot zgornjo vrsto črk pri okulistu.«
Že prvi roman uspešnica
Colette začne pisati in pri tem je čedalje boljša, za kar ima zasluge, o tem ni dvoma, tudi mož Willy, ki jo usmerja. Pravzaprav jo je on vpeljal v pisanje, kakor jo je z vodenjem v pariške salone vpeljal tudi v seksualno eksperimentiranje. Ko Colette piše prvi roman o Claudine, deloma avtobiografski, o pohotnem dekletu, Willy ve, kaj bi v svoji založbi, ki tone, hotel izdati, a sam tega ni sposoben napisati, ona pa preseže svoja, njegova in vsa pričakovanja. Roman z njegovimi predelavami postane uspešnica. O njem ne le da govorijo vsepovsod, ampak vpliva tudi na modo, in mlade ženske se oblačijo kot šolarke. To je ena od avtobiografskih prvin knjige, kajti tudi Colette se je morala na moževo željo obleči kot šolarka, da mu je bila spolno privlačna. Willy zahteva od Colette, naj piše nadaljevanje, v to jo prisili celo tako, da jo zaklene v sobo. Willy pa ni izdal knjige pod njenim imenom, ampak pod svojim, kakor je izdajal tudi knjige, ki so jih pisali drugi.
Colette je vse bolj samozavestna, seksualno, ko eksperimentira tudi z ženskami, literarno in v odnosu do Willyja, upira se mu, da bi še naprej pisala zanj in z njegovim imenom. Napiše prvo knjigo, Potepinka, ki jo izda pod lastnim imenom. Willyjevo izjavo »roka, ki drži pero, piše zgodovino« posvoji in ji doda besedo »ženska«.
Ženska pred svojim časom
Film prikaže Colette kot žensko pred svojim časom in prostorom, ki je presegla družbena pravila, bodisi je to bilo dokazovanje avtorstva, to je pravice do intelektualne lastnine, bodisi seksualnost, lastno stališče, ovekovečeno na papirju.
Strniti v film tako dinamično in nevsakdanje življenje, kakršno je bilo Colettino – od revnega otroštva, prek njenih zakonov in ljubezenskih afer, do uspešne literarne kariere –, je velik zalogaj, zato se je avtor odločil za njeno formativno obdobje in izbral najbolj pikantne dele njenega življenja. Hotel je namreč predvsem poudariti njen emancipacijski del in pretirano tudi njeno istospolno epizodo, kot da bi bila ta sestavni del emancipacije in bi bilo to danes v filmu nujno potencirati. Ni odveč pripomniti, da je pozneje Colette živela konvencionalno, dve desetletji, do svoje smrti, v srečnem zakonu s 15 let mlajšim možem.
Colette je v vseh pogledih lep film in ni tipična kostumska drama, v kakršnih je Keira Knightley doslej blestela (Prevzetnost in pristranost, Ana Karenina, Vojvodinja, Svila), ker je govor o drugačni protagonistki. Kostumografija je pomembna, a na njej ni toliko poudarka kot v omenjenih filmih.
Tri poroke in ljubezenske afere
Colette je bila v ljubezenskih zvezah z moškimi in ženskami. Po ločitvi od prvega moža Willyja se je poročila še dvakrat in še naprej vznemirjala javnost, tudi s tem, da je ljubimkala s šestnajstletnim sinom drugega moža. V drugem zakonu je rodila hčer. S tretjim možem sta ostala skupaj do njene smrti. Leta 1948 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo. V slovenščino je prevedenih več njenih del: Čisto in nečisto, Claudinin dom, Potepinka, Lepotec Chéri, Zeleno žito in Svitanje. Njeno novelo Gigi je Vincente Minnelli leta 1958 priredil v znameniti muzikal z Leslie Caron, ki je prejel devet oskarjev. Protagonisti njenih pripovedi so bili tudi otroci in živali.Film se konča z objavo Colettinega prvega romana pod lastnim imenom, nakar so nanizani podatki o njenem poznejšem življenju. Več let je bila v zvezi z Missy, izdala je veliko knjig, ne izvemo pa, da se je z Missy razšla po petih letih, se poročila z moškim in zatem še z drugim moškim, ki je bil Žid, zaradi česar so ga Nemci, ko so okupirali Francijo, zaprli, po nekaj mesecih izpustili, in da ga ne bi znova zaprli, je Colette, ki je bila tudi novinarka, pisala antisemitske članke za pronacistične časopise.
Bila je prva francoska književnica, ki so jo pokopali z državnimi častmi.
