Zgodbe s porabskih ravnic in gozdov Benečije

Vrtijo zadnje filme, jutri bodo podelili nagrade.

Objavljeno
21. september 2019 09.00
Posodobljeno
22. september 2019 19.53
Utrinek iz filma Oroslan Matjaža Ivanišina. Foto Staragara
Kolesje festivala v Portorožu se je v ležernem teku šele takrat, ko smo bili krepko čez polovico,­ zares dobro zagnalo. To se je zgodilo zaradi nerodnega načrtovanja filmskih projekcij, saj so večino igranih celovečernih tekmovalnih filmov umestili šele v zadnji dve festivalski noči. Tako lahko ob zadnjem dnevu festivala pišemo o videnih treh od sedmih celovečercev.

Sistem ocenjevanja filmov je pri nas zelo zapleten. Žirija oziroma dve sta morali pogledati kar 57 filmov, ki so umeščeni v tekmovalni program. Prva, sestavljajo jo Rok Biček, Živa Selan in Boban Jevtić, ocenjuje celovečerce – igrane, dokumentarne in animirane. Druga v sestavi Nina Blažin, Grega Mastnak in Maja Weiss pa dokumentarne, kratke, študijske in manjšinske koprodukcije – torej tiste, v katere je Slovenija vložila manjši delež sredstev in pri katerih sodelujejo nekateri slovenski ustvarjalci. Tudi to so naši filmi. Najbolj takrat, ko dobijo kakšno pomembno nagrado v tujini. Tu je včasih nastala dilema, ali naj tekmujejo ob večinsko slovenskih filmih, čeprav imajo ponavadi višji proračun in zgodbo, ki ni nujno povezana z nacionalnim interesom, zato so bile umeščene v spremljevalni program. Ker so bili zaradi tega naši filmski ustvarjalci, ki so v njih sodelovali, prikrajšani za možnost nagrade, so že nekaj časa del tekmovalnega programa. Letos je število koprodukcij preseglo število slovenskih igranih celovečercev, zato ima sekundarna žirija še zahtevnejšo nalogo.

Nekdaj smo se na festivalu spraševali tudi, ali je pravično, da ob kinematografskih delih tekmujejo tv-filmi, in razmišljali, ali ne bi ta dva (tako različna) tipa produkcije raje ločili. Ob slabši kinematografski letini so selektorji tv-filmom z veseljem odprli vrata festivala. Danes je nacionalna televizija ponosen partner Festivala slovenskega filma oziroma Slovenskega filmskega centra, kar poudari tudi oglas pred filmi, ki jih je podprla televizija. Sodelovanje je danes nujno, saj je zaradi skromnih sredstev produkcijski domet nacionalke reduciran na nadaljevanke in dokumentarce.

Vatli, po katerih merijo igrane, dokumentarne in koprodukcijske filme, seveda niso isti. A če se strinjata obe žiriji, lahko tako koprodukcija kot dokumentarni film obveljata za najboljši film festivala. Kar petkrat v 22-letni zgodovini festivala se je to primerilo dokumentarnemu filmu. Ob tako veliki koprodukcijski beri bi se morda letos to lahko primerilo kakšni koprodukciji, a te so v program umeščene tako, da se prekrivajo z drugim tekmovalnim programom, in si ni bilo mogoče ogledati vseh.
 

Izziv ženske v moškem filmu


Za filmom Metoda Pevca Jaz sem Frenk stoji ideja. Morda še bolje, potreba po ideji. Izhaja iz potrebe po konstruktivni kritiki trenut­ne družbene ureditve oziroma sistema. Režiser in scenarist, razo­čaran nad današnjimi misleci svetovne ureditve, ustvari svojega junaka Frenka (Janez Škof), ki se bori proti svetu s pozicije komunizma. Poziva proletarce, naj se združijo, kliče k solidarnosti, se požene v jarke z delavci in se z njimi bori za delavske pravice in proti izkoriščanju. »Jaz sem Frenk!« pravi in vztraja v neomajni načelnosti, prepričan o enakosti in svobodi. O bratstvu pač ne. Njegov brat Brane (Valter Dragan) je utelešenje zla, proti kateremu se Frenk bori. Frenk, sin tovarnarja, nekakšen Engels torej, se v imenu komunistične ideje celo odreče bogati dediščini sumljivega izvora. Jasna zasnova se v tem »še najbolj moškem filmu« Metoda Pevca žal porazgubi v postranskih zapletih in akterjih ter raznimi incestuoz­nostmi malega kraja. Razpet med bratom, ki ga skuša speljati na slaba pota, mamo, ki ga zataji, nekdanjimi ljubeznimi, zdaj heroinskimi odvisnicami, on pa odvisen od dobrote starih prijateljic, Frenk (in njegova ideja) postane karikatura samega sebe.

image
Frenk, v filmu Metoda Pevca je sin tovarnarja, nekakšen Engels torej, ki se v imenu komunistične ideje celo odreče bogati dediščini sumljivega izvora in raje poprime za pošteno delo. Foto Željko Stevanić


Čeprav je njena vloga zreducirana na nekaj replik in večno utrujen videz razočarane gospodinje na heroinu, Katarina Čas v vlogi Branetove žene Ines ta izziv odlično izpelje. Stranskemu liku vdihne globino in emotivno kompleksnost, ki je menda že na avdiciji osupnila tudi Janeza Škofa. Po videnem je čas, da Katarina Čas v slovenskem filmu dobi zahtevnejšo nosilno vlogo.
 

Spomini starega sveta


Četrtkov večer je pripadel mladi generaciji filmarjev, ki se med sabo umetniško povezuje in dopolnjuje že od časov študija. Mladi avtor Gregor Božič je s producentko Marino Gumzi (skupaj sta se podpisala tudi pod scenarij) več let razvijal pretanjeno pravljično pripovedko o življenju na »robu sveta« Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Direktor fotografije Ferran Paredes Rubio je snemal na 16- in 35-milimetrski trak, da bi še poudaril mehkobo sanjskih sekvenc, osvetljenih s caravaggievsko gesto.

image
Zgodbe iz kostanjevih gozdov pričara skrivnosten stari svet, prepreden s čudeži in čudnimi zgodbami, ki so morda resnične ali pa tudi ne. Foto promocijsko gradivo


Atmosfera filma vodi tudi večnivojsko strukturo zgodbe, ki je izmišljija pripovedovalca Germana – izgub­ljenega sina, ki si predstavlja, kakšni so morali biti zadnji dnevi njegove matere in očeta v zapuščeni vasi v Benečiji, zaznamovani s političnimi napetostmi, revščino in izseljevanjem. Film tudi s premišljeno uporabo glasbe (Hekla Magnúsdóttir) pričara skrivnosten stari svet, prepreden s čudeži in čudnimi zgodbami, ki so morda resnične ali pa tudi ne.
 

Oroslan - dober človek


S simbolno rekonstrukcijo spominov na vaškega posebneža se ukvarja tudi film Oroslan Matjaža Ivanišina. Le da se po zgodbo odpravi v revno vasico v Porabje. Tu drži v rokah kamero prav Gregor Božič, njegov sodelavec pri večkrat nagrajenem dokumentarcu Playing Man (2017). Čeprav s podobno pieteto do starega, odročnega, pozabljenega sveta kot Zgodbe iz kostanjevih gozdov ima Oroslan drugačno estetiko in v srž majhne skupnosti prek pričevalcev (glavni je pokojnikov brat, igra ga Milivoj Roš, spomnimo se ga po vlogi v filmu Oča) leze v observacijsko dokumentarnem slogu.

image
Utrinek iz filma Oroslan Matjaža Ivanišina. Foto Staragara


Avtentičnost dajo filmu naturščiki, vaščani, ki s svojim obličjem govorijo svoje zgodbe in zgodovino kraja. V zmernem, premišljenem ritmu se pred nami tudi z organskimi podrobnostmi, ki spremljajo smrt, razkriva življenje pokojnega Oroslana, fajn človeka, korajžnega mesarja, ki je raje kot v cerkev zahajal v krčmo, kjer ne pije samo župnik, pač pa vsi.

Danes se vrtijo zadnji filmi festivala. Jutri si bo večerno podelitev nagrad mogoče ogledati tudi v živo, saj bo prireditev prenašala TV Slovenija.