Znal je prisluhniti šumu poletja v školjki in mladim

Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme režiser Tugo Štiglic.
Objavljeno
09. avgust 2018 16.44
Posodobljeno
09. avgust 2018 16.44
Režiser Tugo Štiglic.
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Poletje v školjki, prvi in drugi del, Dvojne počitnice in Pozabljeni zaklad so naslovi, ki jih je v zakladnico slovenskega mladinskega filma prispeval Tugo Štiglic. Poleg omenjenih celovečercev je režiral vrsto televizijskih dram, reportaž, portretov, dokumentarnih oddaj in radijskih iger.

Filmska kariera Tuga Štiglica se je začela pred kamero, ko mu je oče, znameniti režiser France Štiglic, namenil vlogo malega Marka v slovenski klasiki Dolina miru. Tam je kot desetletni deček nastopil ob nekaj let mlajši Lotti (Evelyne Wohlfeiler) in ameriškem igralcu Johnu Kitzmillerju. A da bo film, ki ga nosi v genih, njegovo poslanstvo, se je zavedel mnogo pozneje, ko je kot študent umetnostne zgodovine asistiral očetu pa tudi drugim velikim režiserjem, Matjažu Klopčiču pri Sedmini, Igorju Pretnarju pri Idealistu in Rajku Ranflu pri Ljubezni. Pozneje je sodeloval tudi pri številnih mladinskih filmih, kot so Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode.

»Film me je počasi, a zanesljivo, srkal v svoj lastni svet. Odkrival sem ga sistematsko in brez naglice, z veliko spoštovanja do filmskih poklicev pa tudi z občudovanjem vseh, ki so na stvaritev posameznega filma odločilno vplivali v smislu avtorstva. Nekakšna logična posledica je bila, da sem začel sčasoma stremeti k bolj neposrednemu ustvarjanju filmskih podob in zgodb,« je Štigličeve besede prelil v članek Roman Končar ob njegovi sedemdesetletnici.


 

Humor, akcija, romantika in ples


Ko je prišel red nanj, da zasede režiserski stolček, je, tako kot je pred tridesetimi leti storil njegov oče, zdaj on zaupal glavno vlogo tedaj trinajstletni hčeri Kaji, ki je kot resna plesalka menda navdihnila filmsko zgodbo. Poletje v školjki – njegov celovečerni prvenec – je uspešnica vseh časov. »V slovenski mladinski film je poleg humorja, akcije in romantike, ki jih je bilo občinstvo vajeno iz filmov Janeta Kavčiča in Rajka Ranfla, vnesel tudi popularno glasbo in ples. Lokacijo dogajanja je prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran skupaj s Portorožem in solinami posnel na filmski trak za naslednjo generacijo. »Odlično vodenje mladih igralcev naturščikov, spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori in najlepšim sončnim zahodom v zgodovini slovenskega filma, pastelne barve in zvok sintesajzerja,« je v obrazložitvi Badjurove nagrade zapisal Miha Knific, predsednik komisije, ki so jo sestavljali še filmski strokovnjaki Mako Sajko, Petra Seliškar, Simon Tanšek in Ženja Leiler.

image
Poletje v školjki je uspešnica vseh časov. Foto promocijsko gradivo


Po mednarodno uspešnem in nagrajenem prvem delu, ki je privabil v kinodvorane več kot sto tisoč gledalcev, je nadaljevanje mlade romance med Mileno in Tomažem prenesel še v Ljubljano in jo še bolj plesno obarval. Njegovi prijatelji in sodelavci vedo povedati, da je imel posebno žilico za režiranje naturščikov in mladih, neizkušenih igralcev. Po uspehu pri gledalcih je bil v zraku tudi tretji del Poletja v školjki, ki pa je tam ostal, menda zaradi prevelike proameriškosti in spogledovanja s kapitalizmom, ko je socialistična mladina tipkala po računalnikih in svobodno plesala po ulicah.

Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV-filma po literarnih predlogah, Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. V akciji Patriot (1998) se je zgledoval po ameriških trilerjih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa se spet vrnil k mladinskemu filmu. Po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja je režiral komedijo zmešnjav Dvojne počitnice (2001), naslednje leto pa pustolovsko dogodivščino osnovnošolcev na lovu za zakladom Pozabljeni zaklad po romanu Ivana Sivca. Leta 2010 se je s filmom Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka vrnil k temi upora proti fašizmu pred drugo svetovno vojno.


 

Človečnost v ljudeh in filmih


Lani so na prestižnem canskem festivalu ob šestdesetletnici Doline miru zavrteli restavrirano kopijo slovenske filmske klasike in Tugo Štiglic je izjavil: »Ob nastanku se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar – njihova človečnost.« Prav to človečnost je znal v filmih, zlasti mladinskih, izpostaviti tudi Tugo Štiglic, je prepričana komisija, ki mu je namenila nagrado za življenjsko delo.

Nagrado mu bodo podelili na dan slavnostnega odprtja 21. festivala slovenskega filma, v ponedeljek, 10. septembra, v Avditoriju Portorož. V okviru festivala bodo na ogled fotografije in plakati, ki bodo predstavili in zaznamovali nagrajenčevo ustvarjalno delo.