Tiskane izdaje
Ne pozabite! Doma vas potrebujejo!
(sporočilo s plakata v enem od delavskih kampov v Dohi)
Medtem ko katarske oblasti zdaj menda sodelujejo z Mednarodno organizacijo dela pri reformah zakonodaje, ko gre delavske pravice, nas dokumentarni film Delavsko prvenstvo (The Workers Cup) popelje (tudi) v tamkajšnji svet izkoriščanja. Film, ki ga je režiral Adam Sobel, pokaže tudi, kako je sodobne sužnje mogoče še bolj podrediti – v stilu kruha in iger s ciljem ohranjanja miru in blaženja morebitnih konfliktov. Organizatorji Fifinega svetovnega prvenstva v Katarju namreč migrantskim delavcem organizirajo – delavsko nogometno prvenstvo.
Številni med njimi, ki so nogometni navdušenci in si tako zelo želijo bega iz bednega in izkoriščujočega vsakdanjika, se pridružijo nogometnim ekipam, ki nosijo imena po gradbenih podjetjih, za katera delajo. V filmu spremljamo Paula, Kennetha in druge delavce, ki se na nogometnih stadionih, po dvanajstih urah, ki jih oddelajo na gradbišču, borijo za – Gulf Contracting Company (GCC). Eden od njegovih delovodij podjetja v filmu mirno pove, da je to zanje samo plus, »čisti dobiček«. Zaradi medijske pozornosti, namenjene temu vzporednemu tekmovanju, pa jim tudi ni težko dobiti novih delavcev, ki prihajajo iz tako ali drugače opustošenih držav.
Migrantski delavci na enem od delovišč v Dohi. Foto: Reuters
»O tem, kako tu živim, ne govorim ne z družino ne s prijatelji. Mislijo, da če si v tujini, je vse lepo, da delaš lepe stvari, hodiš naokoli. Toda življenje, ki ga zdaj živim, je nekaj povsem drugega.« Tako v dokumentarnem filmu začne pripoved enajidvajsetletni Paul iz Kenije, napoten na delo v Katar, v katerem bodo leta 2022 gostili svetovno prvenstvo v nogometu. »To ni nobeno življenje, je, kot bi bil ujet.«
Po podatkih, ki jih je režiser Sobel, ki je med drugim poročal za Guardian in CNN ter je v Katarju živel pet let, nanizal v dokumentarnem filmu, je mladi Kenijec eden od 1,6 milijona migrantskih delavcev v tej zalivski državi in predstavljajo 60 odstotkov vsega prebivalstva. Dan za dnem so na deloviščih, da se bo Katar – sicer tudi brez bogate tradicije in infrastrukture za nogometno igro – leta 2022 lahko pobahal z bleščečim gostiteljstvom največjega športnega dogodka na svetu. Toda zgodba, predstavljena v filmu, nikakor ni bleščeča. In čeprav je filmska ekipa verjetno morala pristati na določeno sodelovanje s podjetjem v Katarju, da je lahko prišla do posnetkov in pogovorov s tamkajšnjimi delavci (morda je podjetje v filmu videlo priložnost za lastno reklamo), je v končnem izdelku jasno, in ponekod vsaj subtilno, izražena kritika obstoječih razmerij.
Kenneth, enaidvajsetletnik iz Gane, razloži, kako ga je agent doma naplahtal; obljubil mu je, da se bo v Katarju lahko pridružil profesionalni nogometni ekipi, toda ko je tja prispel, je pristal na delovišču, od koder je vsako večer, kot vsi drugi delavci, odpeljan v kamp. »Enkrat, ko delavec pride v Katar, je njegovo dovoljenje za bivanje povsem odvisno od delodajalaca. Dela ne more zamenjati, ne pustiti, tudi države ne more zapustiti, če mu tega ne odobri delodajalec,« nas med pogovori z delavci z medklici opozarja režiser. Delavec sicer lahko dobi vizo, da ga obišče žena, toda le, če zasluži 2750 dolarjev na mesec. Paulova mesečna plača znaša 400 dolarjev.
Pogled v eno od delavskih bivališč v Dohi. Foto: Reuters
Ko se kamera premika skozi enega od nabito polnih kampov, v katerem je nastanjenih več tisoč delavcev – mladih moških iz Indije, Nepala, Bangladeša in vse več tudi iz Afrike, se ustavi pred nekim kontejnerjem, v katerem spijo, si perejo oblačila. Vsi so oštevilčeni. Na njegovih vratih visi plakat, ki delavcem žuga:» Ne pozabite! Doma čakajo na vas!«, spodaj pa je pripisano, naj zato poskrbijo za lastno varnost.
Delavci, ki v Katarju opravljajo dela na prostem, med junijem in avgustom ne bi smeli delati med 11.30 in 15. uro. To je v skladu z vladnim odlokom iz leta 2007, prav tako bi morali imeti en dan na teden prosto. Toda dokumentarni film The Workers Cup pokaže, da je realnost povsem drugačna. Paul in Kenneth delata vse dni v tednu, tudi po dvanajst ur dnevno.
Pri britanskem Guardianu so že leta 2014 ugotavljali, da se pospešena gradnja stadionov, hotelov in drugih objektov za SP 2022 spreminja v pravo katastrofo. Samo v dveh mesecih pred objavo njihove raziskave je umrlo 44 delavcev, polovici je odpovedalo srce v nečloveških razmerah in peklenskih vročini. Da več sto delavcev umre vsako leto, opozarjajo pri organizaciji Human Rights Watch.
Iz Mednarodne nogometne zveze FIFA so medtem konec leta 2014 sporočili, da Katar ostaja gostitelj nogometnega svetovnega prvenstva leta 2022. Predsednik etične komisije Michael Garcia je namreč zaprl preiskavo o načinu dodelitve prvenstva, kandidatura pa je bila oprana suma korupcije.
Foto: Reuters
»Nikoli ni šlo za delavce, ampak za interese podjetij,« v filmu vidno razočaran zaključi Kenneth, ki je bil na delavskem prvenstvu kapetan. To je prvenstvo za podjetja in za delničarje, za nikogar drugega. Njegov cimer v kampu pa doda: Ko bom vnuku morda kdaj pokazal, kateri stadion v Katarju smo zgradili, mi bo rekel, kako da sem lahko zgradil stadion, ko pa še normalne hiše nimam, v kateri bi lahko živel. Povedano drugače – naj jedo nogomet. Tako je Mike Lasusa v Jacobinu s cinizmom in ironijo naslovil članek, v katerem je popisal proteste, upor in stavke jeznih množic v Braziliji, ko se je tam gradilo megalomansko športno infrastrukturo za zadnje svetovno prvenstvo v nogometu.
Foto: Paulo Ito/Flickr via Jacobin
