Tiskane izdaje
»Zaprem oči, izgovorim besedo in že sem spet v Italiji - pred mnogimi leti. Stopam po tripasovnem dovozu in gledam, kako izstopa iz taksija - vihrajoča modra srajca, široko razprt ovratnik, sončna očala, slamnik, vsepovsod veliko kože. In že mi strese roko, mi poda nahrbtnik in seže v prtljažnik po kovček ter vpraša, ali je oče doma,« pravi odlomek iz knjige Andreja Acimana Pokliči me po svojem imenu (Založba Modrijan; 2010, prevod Jana Ambrožič).
Tako mladi Elio (Timothée Chalamet) opiše Oliverja (Armie Hammer). V tistem vročem italijanskem poletju bosta drug drugemu za vedno spremenila življenje.
O projektu Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name) je Guadagnino razmišljal osem let, sprva v vlogi producenta. Nalogo scenarista in režiserja bi namreč moral prevzeti James Ivory (Ostanki dneva, Maurice, Soba z razgledom, Howardov kot...), a je njegova produkcija zahtevala preveč finančnih sredstev, predvsem pa časa. Zato je scenarij ostal Ivoryjev, Luca pa je v pičlih dveh mesecih v mestecu, kjer sicer živi, Cremi in bližnji okolici posnel film, ki je v tistih, ki smo ga že videli, nekaj premaknil. Precej. In to na način, da si ob zapuščanju dvorane rečeš: »O bog, zdaj vem, zakaj imamo radi filme«.
Prizor iz filma Pokliči me po svojem imenu. Foto: Promocijsko gradivo
»To bi bil potem čisto drugačen film, in moja želja je bila gledati nov Ivoryjev film v moji produkciji. A kot veste, je to človek razkošnih idej, neverjetne kinematske domišljije, zagotovo bi vpletel še kakšnega satira ali favna ... (smeh), a enostavni ni šlo. In ja, njegova različica je vsebovala precej več golote. Ohoho, precej več!«
Se je hitro odločil za prevzem režije? »Kaj drugega mi tudi ni preostalo, sicer bi izgubili ves denar. Z Jamesom sva dokončala scenarij, nekje na prelomu 2014/2015, nato pa sem poklical Tima in Armieja ter ju »rezerviral«. Na začetku poletja je prišel Tim - mesec prej kot vsi ostali, ker se je moral naučiti »brezhibnega« igranja na klavir, pa nekaj italijanščine in francoščine. Potem je prišel še Armie in začeli smo s snemanjem. Tako kot sta se spoznavala v resničnem življenju, sta se spoznavala tudi kot Elio in Oliver.«
Prizor iz filma Pokliči me po svojem imenu. Foto: Promocijsko gradivo
Luca, če rečem Pokliči me po svojem imenu - je to film o čem? »Glej, niso me zanimala siceršnja pričakovanja, ki morajo zadostiti predvsem producentom, struktura junak-antijunak, notranji junaki in spet zunanji, vse, o čemer je sicer treba razmišljati pri postavljanju zgodbe v scenarij. Tokrat sem zgodbo samo razgrnil, kot odejo na svežo travo ob pripravi piknika. Zanimala me je resničnost: kaj se zgodi, ko se dva srečata, ko si prvič dlje časa zreta v oči, ko v očeh drugega vidita sebe. Zame je bilo preprosto. Zaljubil sem se tako v enega kot v drugega in to kemijo sem potem skušal ustvariti med njima, jo prenesti na film. Snemal sem v domačem okolju, ki je samo po sebi zelo senzualno. Okolje Creme je pravzaprav junak sam po sebi, ki narekuje popolno frivoljnost med ljudmi. In to je direktor fotografije Sayombhu Mukdeeprom zelo dobro razumel. Hvaležen sem mu.«
Je nenavadno, da film v osmih mesecih, kolikor potuje po festivalih, skorajda ni prejel slabe kritike? In šušlja se o oskarjih, tako za Timovo vlogo Elia kot za Armieja. »Je nenavadno in ni. Razmišljam kot nekdanji filmski kritik. Je res tako perfekten? Je res vse na svojem mestu? Ali pa je posredi samo filmska čarovnija, ki jo poznamo še iz otroštva: da smo tako radi gledali filme, v katerih so se ljudje hoteli imeli radi.«
Izčrpnejši pogovor z Lucom Guadagninom bo objavljen v eni od prihodnjih Sobotnih prilog Dela.
***
Italijanski režiser Luca Guadagnino, letnik 1971, je gotovo eden bolj samosvojih in zanimivih italijanskih filmarjev zadnjih deset let. Vsekakor gre za avtorja, ki se ne boji biti pristranski in ga je groza črednega nagona. Radi ga imajo povsod, še najmanj doma. Variety ga je pred nekaj leti upravičeno uvrstil v klub tistih, »ki jih je treba imeti na očesu, ker da veliko obetajo« ... Ni mu pretirano mar za to. Rodil se je v Palermu, odraščal v Etiopiji. Po študiju filozofije se je popolnoma posvetil filmu. Posnel je nekaj kratkih filmov, prve uspehe tako pri kritikih kot občinstvu pa je požel z dokumentarci Algerie, Mundo civilizado in Cuoco contadino.
Sledil je film The Protagonists s Tildo Swinton, še prej Melissa P. Mednarodno prepoznavnost mu je leta 2009 prinesel film I Am Love, spet s Tildo v glavni vlogi, s Pippom Delbonom in Mariso Berenson, za katerega je bil nominiran in je prejel več nagrad na filmskih festivalih. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za A Bigger Splash, film z Ralphom Fiennesom, Dakoto Johnson in Tildo Swinton, seveda, ki je naletel na toplejši sprejem onkraj velike luže. Vmes je postal producent, režiral je Falstaffa v veronski areni, posnel izjemen videoesej L'inconscio italiano (Italijansko nezavedno) o italijanski kolonizaciji Abesinije. Prihodnje leto pa v kinodvorane prihaja tudi Suspiria, ki kot pravi Guadagnino, ni remake kultne Suspirie italijanskega mojstra grozljivk Daria Argenta, ampak spomini na Suspirio mladega dečka, režiserja samega, ki si je film med odraščanjem ogledal nekaj desetkrat.
