2Cellos: »Čas je za nekaj bolj umirjenega«

Slovensko-hrvaški dvojec ­2Cellos je svetovni glasbeni fenomen, ki je nastopil na najprestižnejših svetovnih odrih. Po petih letih se vračata v ljubljanske Stožice s samostojnim koncertom. Tam sta Luka Šulić in Stjepan Hauser že nastopila kot predskupina Eltonu Johnu, ki ju je takrat vzel pod okrilje.

V Ljubljani bosta nastopila 7. aprila 2017 s koncertom v dveh delih. Najprej bosta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija preigrala svoj novi album, ki bo izšel februarja prihodnje leto. Ta obsega filmsko glasbo, ki sta jo nedavno posnela z Londonskim simfoničnim orkestrom. V drugem delu bosta zaigrala pregled uspešnic zadnjih petih let. Duhovita in navihana, kot znata biti, sta včeraj na tiskovni konferenci predstavila svoj novi studijski izdelek in ljubljanski ­koncert.

»Ti bom že pomagal, da bo to dober šov«

Luka Šulić je povedal, da se samostojnega koncerta v Stožicah zelo veselita, saj bo to njun največji koncert v Sloveniji doslej. Stjepan Hauser je dodal, je že čas za tak koncert, navsezadnje je Luka Slovenec, in poudaril, »ti bom že pomagal, da bo to dober šov«.

Za Delo sta povedala, da je bilo zadnjih pet let s tremi albumi in vmesnimi svetovnimi turnejami res napornih. »Zdaj bova nekoliko umirila tempo in skušala uravnovesiti življenje.« Če zagnana violončelista zadnjih pet let nista rekla ne, bosta odslej izbirala, kje bosta nastopila in kdaj, predvsem pa si bosta vzela več časa zase.

Vprašali smo ju tudi o pisanju avtorskih pesmi. Celloverse in Orient Express sta avtorski skladbi, ki sta ju posnela za drugi in tretji album. Šulić je dejal, da jima je večji izziv delati izvirne priredbe. »Temu res posvetiva veliko časa, tudi po nekaj mesecev za eno priredbo. Ko skladaš svoje delo, si svoboden. Ko pa delaš priredbe, si zelo omejen, pa še priredbi ljudje pozorneje prisluhnejo. Pri skladanju avtorskega dela ni omejitev in ga je lažje napisati. Če bo ta skladba prišla do širših množic, bo v redu, vendar zagotovo težje kot priredba. Ni pa to nič težjega, kvečjemu lažje.« Vprašali smo ju tudi, ali bomo kdaj dobili povsem avtorski album 2Cellos, vendar je Šulić dejal, da bo za to moral biti neki razlog. »Ali kaj za film ali televizijo. Dvomim, da bova sama od sebe ustvarjala.« Hauser je dodal, da je problem, ker instrumentalne glasbe skoraj nikjer ne predvajajo in težko pride do poslušalcev.

Na Delovo vprašanje, kako sta se odločila za album filmske glasbe, je Hauser odgovoril, da je bil že čas, da naredita nekaj drugačnega. »Pet let na koncertih tolčeva z glavo. Čas je za nekaj bolj umirjenega. Bil sem že na terapiji, saj sem si lani poškodoval vrat. Zdaj bova ponudila novo glasbeno zgodbo skupaj z orkestrom. Filmska glasba je vedno bila najina velika strast. Vesela sva, da sva to končno naredila.« Šulić je pojasnil, da je ta album v bistvu njuna vrnitev h koreninam klasične glasbe. »Violončelo igrava od rane mladosti in si želiva pokazati, kako celovita glasbenika sva. Imava tudi tisto drugo senzibilnost, ne le za rock'n'roll, temveč tudi za klasiko oziroma filmsko glasbo. Nočeva pa delati nečesa, kar ni zanimivo za širše občinstvo. Rada bi pritegnila čim več ljudi. Mislim, da je filmska glasba čudovita. Izbrala sva nekaj najlepših glasbenih filmskih tem. To je nov projekt, v katerega po­vsem verjameva in se ga veseliva.«

O skladbah sta bila skrivnostna, izdala sta le, da bo to izbor tem največjih filmskih skladateljev, od Ennia Morriconeja, Howarda Shora, Hansa Zimmerja, Jamesa Hornerja, Nina Rote in drugih. Obljubila sta lepe priredbe za violončeli in orkester. Hauser je povedal, da sta naredila izbor predvsem na podlagi glasbe. »Je pa res, da so te melodije praviloma iz močnih filmov. Ničesar nisva vzela iz Borata,« je dodal in oba sta se glasno zarežala.

Najprestižnejši orkester in popolna eksotika

Na naše vprašanje, kako je bilo delati z Londonskim simfoničnim orkestrom in ali sta pri tem imela kaj treme, je Šulić odgovoril, da je bil užitek delati z njimi. »To so veliki profesionalci in eden najboljših orkestrov na svetu, najprestižnejši. Imajo veliko izkušenj, tudi s snemanjem filmske glasbe. Kar nekaj teh skladb so zaigrali v izvirniku za film, naj omenim le Gospodarja prstanov. Za naju je to bila velika čast. Za snemanje sva si izposodila dve izjemni violončeli, Stradivarijev in Amatijev violončelo. Ne vem, kako bi lahko šlo kaj po zlu, razen če bi midva kaj zašuštrala. Treme pa nisva imela. Tremo imava, ko morava govoriti, ko igrava, je nimava.«

Zanimalo nas je tudi, ali vesta, zakaj sta na Japonskem instanten medijski fenomen. Hauser je dejal, da ne ve povsem, vendar sta bila že od začetka neverjetno popularna. »Takoj sva postala velik bum. Mogoče zato, ker je na Japonskem crossover glasbeni žanr zelo popularen. Japonci imajo zelo radi instrumentalno glasbo. To, kar počneva, je bilo idealno za njihovo tržišče. Popolnoma jim ustrezava po videzu, igranju, glasbi, ki jo izvajava. Zanje sva popolna ­eksotika.«

Kljub tempu zadnjih petih let sta skušala ohraniti normalno življenje. Hauser je povedal, da ga najbolj sprosti hoja. »Ko bova imela daljši premor, bom šel peš okoli sveta.« Šulić je dodal, da si najraje nabira energijo doma, s prijatelji. »To me najbolj sprosti, tako si hitro napolnim baterije. Tudi če sem na turneji in prespim dva dneva doma, sem potem neverjetno čil in poskočen. In pa seveda morje.«