Tiskane izdaje
Letos Big Band RTV Slovenija praznuje sedemdeset let svojega obstoja. Previharil je različne sisteme, stranke, vodstva, klike in obstal. Po enoglavem umetniškem vodstvu, ki je v preteklosti zaznamoval tudi njegov zvok in identiteto, zdaj preizkuša bolj demokratične načine vodenja. Danes se bo v klubu Cankarjevega doma predstavil s programom Authorized.
Pred sedemdesetimi leti, natančneje 27. junija 1945, je večja zasedba glasbenikov, ki je delovala pod vodstvom Bojana Adamiča, prvič javno nastopila ob ponovnem odprtju Postojnske jame. Že jeseni tistega leta je postala uradni orkester tedanjega Radia Ljubljana, in sicer deset let pred simfoničnim orkestrom. Dobili so tudi novo ime Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL).
V prvih letih na repertoarju ni bilo veliko jazza, ta je namreč kvaril mladino, predvsem so ustvarjali za potrebe radijskih in televizijskih oddaj in filmov, na festivalih pa igrali popevke in resno glasbo. Po razhodu z informbirojem pa se je začelo bolj swingati.
Kmalu po tem, ko je leta 1964 orkester prevzel Jože Privšek in s prihodom novih članov je profesionalni sestav dobil podobo tipičnega ameriškega big banda in se preimenoval v Band RTV Ljubljana (po osamosvojitvi pa v Big Band RTV Slovenija). Po Privškovi upokojitvi leta 1992 je taktirko v roke vzel Lojze Krajnčan, občasno pa tudi Petar Ugrin, Milko Lazar, Emil Spruk in Tadej Tomšič.
Leta 2002 je umetniško in poslovno vodstvo prevzel Hugo Šekoranja, sicer dolgoletni član saksofonistične sekcije. Pred kratkim pa se je vodenje Big Banda demokratiziralo. Zdaj ima orkester svoj umetniški svet, vodijo pa ga trije dirigenti Lojze Krajnčan, Tadej Tomšič in Patrik Greblo, ki vsak skrbijo za svoj programski sklop.
Jazz za sladico
Nekdaj so bigbandovci na jazzovski račun prišli le na vsakoletnem Mednarodnem festivalu jazza (danes Jazz festivalu Ljubljana), pa še to ni bilo samoumevno (če se spomnimo na manjši škandal leta 1984, ko je Big Band odpovedal nastop zaradi pikrega komentarja enega od selektorjev programa festivala). Na hrbtu jazzovskega orkestra »na redni plači« so se lomila kopja tistih, ki so jih okarakterizirali za »džecerje« in problematizirali njihovo pravoverno jazzovskost ali jim očitali inertnost v stilu kakšne etablirane operne hiše.
Medtem ko so glasbeniki v prvi polovici svojega delovanja precej več časa preživeli v studiu in na gostovanjih v tujini – za potrebe snemanja v tujini so si pod Jožetom Privškom celo nadeli umetniško ime Jeff Conway & His Ballroom Bigband –, pa se zdaj (tudi zaradi pomanjkanja denarja) držijo domačih odrov in so iz studijskega tako rekoč postali koncertni orkester. Tako konec koncev Big Band opravičuje svoj obstoj v času, ko veliki broadcasterji kot sta BBC in ORF, ukinjajo svoje hišne orkestre in ima v Sloveniji vsako malo večje mesto svoj big band.
Revolucije ne moreš narediti
A Big Band je obstal, tudi zaradi dejstva, da je kljub naraščajočemu številu mladih v tujini akademsko izobraženih glasbenikov, pri nas težko sestaviti ad hoc zasedbo, ki bi bila pripravljena in sposobna v kratkem času naštudirati nastope za potrebe televizijskega in radijskega programa. Tudi zato, ker je večina mladih glasbenikov zasedena z nemalo obveznostmi, ki jim jih nalaga ustvarjanje na svobodi. Mnogi med njimi, od Lenarta Krečiča, Kristijana Krajnčana, Jureta Pukla, Kaje Draksler in Marka Hatlaka, so v zadnjem času dobili priložnost svoje kompozicije predstaviti v bigbandovski različici.
Redki pa dobijo priložnost v institucionalni zasedbi dobiti redno službo. A vsaka pomladitev predstavlja za dvajsetčlanski sestav poseben izziv pravi Tadej Tomšič. »Ko pridejo v band mladi glasbeniki, polni energije, se moram kot eden od umetniških vodij tudi sam vprašati, kaj bomo naredili, da bo tudi njim glasba v zabavo in izziv.« Od nekdaj je mlajša generacija hotela priti v korak s časom in so jim staroste v bendu 'prirezovali krila'. Bend je kot vojska, če hoče zmagati, mora delovati povezano, je prepričan Tomšič (eden prvih Slovencev, ki je šel študirat jazz v Gradec).
»Revolucije ne moreš narediti, lahko pa poskušaš energijo usmeriti drugam,« je prepričan Tomšič. Tega so se lotili tako, da so začeli spodbujati kreativno žilico članov. »Tistemu, ki se je pritoževal, da ga glasba, ki jo igramo, dolgočasi, sem predlagal, naj napiše svojo kompozicijo, pa bomo igrali to,« pripoveduje Tomšič. V nekaj letih se je nabralo več takih skladb, ki jih bodo predstavili na avtorskem večeru ob otvoritvi jesenske sezone Cankarjevih torkov. Skladbe so prispevali Dominik Krajnčan, Tomaž Gajšt, David Jarh, Matjaž Mikuletič, Adam Klemm, Blaž Trček, Primož Grašič, Blaž Jurjevčič in Aleš Rendla.
Današnji večer bo tako ogledalo kreativnosti »glasbenikov na plači« in dober prikaz stanja duha orkestra v novi demokratični strukturi, ki jo je band vpeljal tudi zaradi lažjega »preklapljanja« med raznovrstnostjo programa, ki ga mora izvajati.
»Enemu vodji je bilo težko usklajevati vse naloge. En teden se pripravljaš na hardcore jazz koncert z zvezdniškim gostom iz tujine, naslednji dan pišeš aranžma za otroški zbor in hkrati igraš avizo v prenosu žrebanja lota, potem je na vrsti spet Poletna noč, kjer preigravaš popevke ob boku simfoničnega orkestra, naslednji večer pa že spremljaš rock'n'roll bend, ki se je svojim fanom zaželel predstaviti v bolj sofisticirani različici,« shizofreno življenje hišnega banda oriše Tadej Tomšič.
Jasno, da se je ob takem divjem tempu menjavanja prioritet programa in s tremi vodjami tudi težko predstavljati kot enotni orkester s svojim tipičnim zvokom. To je bilo zagotovo lažje v zlatih časih Big Banda, ko je njegovo identiteto s svojimi aranžmaji in avtorskimi kompozicijami zaznamoval Jože Privšek. Danes so Big Bandu svoj pečat odtisnili mnogi dirigenti, tudi tuji, ki občasno gostujejo pri nas, od Mercerja Ellingtona, Herba Pomeroya do Michaela Abeneja in Mathiasa Rüegga.
»Lahko rečem, da je hard-bop še vedno naša močnejša stran. Ob igranju te glasbe se mora vsak član izkazati kot skupinski igralec in se odgovorno vesti do skupnega zvoka. Hkrati pa mora ostati dovolj tekmovalen, da bo v solo nastopu prišla do izraza njegova individualnost. Danes je band sproščen in čvrst obenem. In zaspani mački, kot nas nekateri vidijo, lahko hitro postanejo levi,« meni Tomšič, ki se še danes spominja, kako je bil Bob Mintzer iz Yellowjackets presenečen, ko so njegove aranžmaje odigrali prima vista.
Herbu Pomeroyu, ki je bil Privškov učitelj na Berkleeyju, pa so stopile solze v oči, ko je prvič slišal eno od Privškovih skladb v izvedbi njegovega 'matičnega' orkestra.
Do konca leta bomo Big Band RTV lahko slišali še ob nekaj priložnostih. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki letos praznuje 60 let bodo v Cankarjevem domu nastopili pod vodstvom maestra Michela Legranda, obeležili bodo 60-letnico Ota Pestnerja in med drugim 6. novembra začeli z novim ciklom šestih koncertov z gosti v SiTi Teatru.
