Aco Razbornik je posnel prihodnost popularne glasbe
Na več kot 500 albumih je zajel široko glasbeno raznolikost našega prostora.
Odpri galerijo
Aco Razbornik je zaslovel kot izvrsten snemalec glasbe.
Foto Mavric Pivk
Lastnik slovitega snemalnega studia Tivoli je kot snemalec, producent, mikser in še kaj za večnost posnel celo vrsto zgodovinskih albumov. Začel je z Odpotovanji Tomaža Pengova, nadaljeval v svojem studiu, ki ga je po požaru preselil v okolico Ljubljane. In kot pravi, se je vse skupaj začelo povsem naključno.
Bil sem samouk in amater. Začel sem na elektroservisu na Mačkovi ulici v Ljubljani, kjer sem popravljal magnetofone in hi-fi opremo. Tam sem glasbenikom tudi popravljal mikrofonske kable in drugo opremo.
Verjetno res. Edini sem se spoznal na to, med drugim sem jim popravljal ojačevalce in jih tudi izdeloval.
Pengovova Odpotovanja so bila tako prva od več kot petsto plošč, kolikor sem jih posnel. Toda prav ta album imam za vrhunec svoje kariere, bil je presežek, kakršnega nikoli več nisem dosegel. Zanimivo pa je, da sem ploščo, najpomembnejšo za zgodovino slovenske popularne glasbe, posnel na stranišču.
Seveda. S Tomažem sva snemala z opremo, ki sem jo naredil, torej mešalno mizico, kasetofon sem si pa sposodil. Odpotovanja sva začela snemati na Radiu Študent, kjer je bil radijski povezovalec. Vendar je bilo tam preveč prometno, ljudje so prihajali in odhajali, tako da nisva imela miru. Pa je predlagal, da greva k njemu domov. Tam sva potem snemala tri mesece.
Zato sva tudi šla tja. Imela sva manjše težave z elektriko, ker je bila hiša stara. On pa je moral pesem posneti v enem kosu. Če se je med snemanjem karkoli pojavilo, sva ga morala ponoviti od začetka. Danes se da vse urediti kasneje.
Oba sva bila prava entuziasta. Po službi sem z veseljem hodil k njemu na Prešernovo, kjer sem svojega minija zlahka parkiral.
Nikakor pa se ne morem spomniti, kje sva se s Pengovom spoznala. Vem, da je do mene prišel Janez Kralj, ki je bil njegov mentor in menedžer, kaj več pa ne. Mogoče smo se zavohali v Šumiju ali kje … Sicer se je pa vedelo, kdo je kaj na sceni, in on je potreboval posnetek svojega opusa.
Nič nisva vedela (smeh). No, Tomaž Pengov je več vedel, saj je bil odličen inštrumentalist s prepoznavno tehniko igranja. Jaz sem se o snemanju učil sproti. Na srečo pa sva imela mladostno zagnanost, ki je obrodila izvrsten sad.
Kasneje sva s precej boljšo opremo, boljšimi snemalnimi razmerami in večjim znanjem, njegovim in mojim, imela pri snemanju več težav kot pri prvem albumu.
Tomaž mi je posodil debelo knjigo Miroslava Adlešiča o zvoku, hlastno sem jo prebral. Pisalo je o inštrumentih, o snemanju, tako da sem tam dobil nekaj znanja. V bistvu sem se moral vse sam naučiti. Ni bilo takih šol, radio je imel svoje snemalce. Kot amater pa nisi imel nobenih drugih možnosti.
Zdaj se na internetu najde vse, kar bi koga zanimalo o snemanju. Zdaj vsi vse vedo, na koncu pa se še vedno pri mnogih pokaže velik razkorak med teorijo in prakso.
Ha! Ker sem po izidu Odpotovanj takoj postal »znani snemalec, mojster zvoka«, so prišli do mene, da bi posnel Boom festival v Hali Tivoli, ki je bil tretji po vrsti. Prvega je posnel Miro Bevc. Do mene je prišel organizator, ki je bil hkrati takratni menedžer skupine Bijelo dugme. Bil je zelo jasen, posnetek za Jugoton mora uspeti, če ne, bom plačal kazen. To je bila res velika odgovornost.
Ker sem bil takrat tako pameten, kot so zdaj mnogi drugi, sem odgovoril, da ni problema, da bom stvar posnel. Uspelo mi je, kljub zelo skromni tehniki, ozvočenje je bilo slabo, skupine, ki so prišle iz celotne Jugoslavije, pa so bile stilsko zelo različne. In to je bilo res težko posneti.
Posnel sem soliden dvojni album, na katerem je tudi zgodovinski prvi uradni posnetek skupine Bijelo dugme. V Ljubljano so prišli kot Jutro, odšli pa kot Bijelo dugme, saj je na festivalu nastopila tudi ljubljanska zasedba Jutro. Še zdaj občasno poslušam tisti njihov blues, ki so ga zaigrali. Tako odlično surovega zvoka nisem nikoli več dosegel. Bregović me je pohvalil za ta posnetek.
S tretjega Booma imam še nekaj neobjavljenih posnetkov tako skupine Bijelo dugme kot nekaj drugih. Pesem Ivice Percla Huligani očitno takrat ni bila družbeno sprejemljiva in je ostala neobjavljena.
Zame ne (smeh). To je bil še en zanimiv izziv. V tistih časih je bilo snemanje glasbe nekaj unikatnega, nekaj, česar si se učil sproti, ko si delal. Tega ni mogel delati vsak. S skupino Sedem svetlobnih let smo snemali pod Ljubljanskim gradom, kjer je Andrej Trobentar živel v neki komuni. Oni so bili hipiji, jaz pa ne. Jaz sem bil urejen dečko.
Kasneje so kot Buldožer snemali album v profesionalnem zasebnem 12-kanalnem studiu Akademik pri Miru Bevcu, ki je bil prvi take vrste v Jugoslaviji. Ko so posneli ves material, pa je nastal zaplet pri miksanju. Bevc je namreč imel svoje posebnosti, Buldožerji pa tudi, in so se sprli. On se je pretvarjal, da jim je vse zbrisal, tako da so dva meseca žalostni hodili po Ljubljani.
Neki večer sta do mene prišla dva kuštravca, bolj znana kot Brecelj in Bele, ko sem ravno belil stanovanje. Vprašala sta me, ali bi dokončal album. Povedal sem jima, da še nisem delal v takem pravem, profesionalnem studiu. Do takrat sem snemal le na štiri kanale. Vseeno sem sprejel ponudbo in se spet sproti učil, Bevc se je pa umaknil. Tako sem jaz zmiksal posnetke, saj Bevc v resnici ni nič zbrisal. Na mešalni mizi pa je ves čas ležala sekira, tja jo je položil Bevc kot poseben opomnik (smeh).
Oprema studia sicer ni bila poceni, vendar se je denar nekako nabral. Takrat se je dalo s krediti marsikaj narediti. No, saj studio niti ni bil vrhunski, imel je pač solidno opremo za tiste čase. Bil pa je konkurenčen državnim studiem, ker sem imel 24-kanalno snemalno mizo. To je omogočalo več ustvarjalne svobode in več nasnemavanj.
Album skupine Buldožer Živi bili pa vidjeli smo posneli v kleti v neki kopirnici v ljubljanskem študentskem naselju, glasba pa je bila nagrajena z zlato areno na puljskem filmskem festivalu. In že takrat sem dejal, da so ti posnetki nastali v studiu Tivoli, čeprav še ni obstajal. Vendar sem se že dogovarjal s Halo Tivoli, da bodo nekdanji bikini bar oddali meni za studio.
Ti so bili večinoma že uveljavljeni, ko so prišli k meni. Iz cele Jugoslavije so se vozili do mene. Res ne razumem, kako se jim je ljubilo. Očitno sem bil dober. Z Oliverjem Dragojevićem sva recimo posnela sedem albumov. On je bil velik človek, takšen ljudski pevec, ki je bil po duši jazzer. Veliko lepih ur sva skupaj preživela tako v studiu kakor drugje.
Dobro se ga spomnim. Posneli smo tri pesmi v angleščini za tuji trg, Seven Days in še dve. Za tisti čas so bili zanimivi in imeli so velike ambicije. Ustvarjali so zanimivo glasbo. In ko jih danes poslušaš, še vedno zvenijo sveže in posebno. Imam še originalne posnetke teh treh pesmi, ki nikjer niso izšli. Bile so želje po objavi, vendar posnetkov ne morem nikomur predati, dokler se ne uredijo lastniške pravice, saj so vsi člani pokojni.
Posnel je več kot 500 albumov. Studio Tivoli, kjer je delal, je 3. septembra 1993 pogorel. Prvi je posnel tako Tomaža Pengova kot Bijelo dugme. K njemu so prihajali snemat iz celotne Jugoslavije, z Oliverjem Dragojevićem sta posnela sedem albumov. Album skupine Buldožer Živi bili pa vidjeli so na primer posneli v kleti v študentskem naselju, glasba pa je bila nagrajena z zlato areno na puljskem filmskem festivalu.
Menda ste v snemalno-producentski posel zajadrali leta 1973, ko vas je Tomaž Pengov prosil, da bi posneli njegove pesmi?
Bil sem samouk in amater. Začel sem na elektroservisu na Mačkovi ulici v Ljubljani, kjer sem popravljal magnetofone in hi-fi opremo. Tam sem glasbenikom tudi popravljal mikrofonske kable in drugo opremo.
A ste hitro postali najboljši prijatelj ljubljanskih glasbenikov?
Verjetno res. Edini sem se spoznal na to, med drugim sem jim popravljal ojačevalce in jih tudi izdeloval.
Pengovova Odpotovanja so bila tako prva od več kot petsto plošč, kolikor sem jih posnel. Toda prav ta album imam za vrhunec svoje kariere, bil je presežek, kakršnega nikoli več nisem dosegel. Zanimivo pa je, da sem ploščo, najpomembnejšo za zgodovino slovenske popularne glasbe, posnel na stranišču.
To je bila tudi Pengovova najboljša plošča, mar ne?
Seveda. S Tomažem sva snemala z opremo, ki sem jo naredil, torej mešalno mizico, kasetofon sem si pa sposodil. Odpotovanja sva začela snemati na Radiu Študent, kjer je bil radijski povezovalec. Vendar je bilo tam preveč prometno, ljudje so prihajali in odhajali, tako da nisva imela miru. Pa je predlagal, da greva k njemu domov. Tam sva potem snemala tri mesece.
V intervjuju mi je zaupal, da je bil na stranišču ravno pravi odmev za njegov glas, kitaro in lutnjo.
Zato sva tudi šla tja. Imela sva manjše težave z elektriko, ker je bila hiša stara. On pa je moral pesem posneti v enem kosu. Če se je med snemanjem karkoli pojavilo, sva ga morala ponoviti od začetka. Danes se da vse urediti kasneje.
Oba sva bila prava entuziasta. Po službi sem z veseljem hodil k njemu na Prešernovo, kjer sem svojega minija zlahka parkiral.
Nikakor pa se ne morem spomniti, kje sva se s Pengovom spoznala. Vem, da je do mene prišel Janez Kralj, ki je bil njegov mentor in menedžer, kaj več pa ne. Mogoče smo se zavohali v Šumiju ali kje … Sicer se je pa vedelo, kdo je kaj na sceni, in on je potreboval posnetek svojega opusa.
Bila sta torej začetnika, ki marsičesa nista vedela?
Nič nisva vedela (smeh). No, Tomaž Pengov je več vedel, saj je bil odličen inštrumentalist s prepoznavno tehniko igranja. Jaz sem se o snemanju učil sproti. Na srečo pa sva imela mladostno zagnanost, ki je obrodila izvrsten sad.
Kasneje sva s precej boljšo opremo, boljšimi snemalnimi razmerami in večjim znanjem, njegovim in mojim, imela pri snemanju več težav kot pri prvem albumu.
»Nikakor se ne morem spomniti, kjer sva se s Tomažem Pengovom spoznala. Vem, da je do mene prišel Janez Kralj, ki je bil njegov mentor in menedžer, kaj več pa ne. Mogoče smo se zavohali v Šumiju ali kje …«
Foto Mavric Pivk
Foto Mavric Pivk
Kakšno predznanje s področja snemanja in akustike ste imeli?
Tomaž mi je posodil debelo knjigo Miroslava Adlešiča o zvoku, hlastno sem jo prebral. Pisalo je o inštrumentih, o snemanju, tako da sem tam dobil nekaj znanja. V bistvu sem se moral vse sam naučiti. Ni bilo takih šol, radio je imel svoje snemalce. Kot amater pa nisi imel nobenih drugih možnosti.
Zdaj se na internetu najde vse, kar bi koga zanimalo o snemanju. Zdaj vsi vse vedo, na koncu pa se še vedno pri mnogih pokaže velik razkorak med teorijo in prakso.
Že naslednje leto ste snemali festival Boom. S takratno opremo je bil to gotovo velik zalogaj. V živo je nastopila cela vrsta zelo različnih zasedb.
Ha! Ker sem po izidu Odpotovanj takoj postal »znani snemalec, mojster zvoka«, so prišli do mene, da bi posnel Boom festival v Hali Tivoli, ki je bil tretji po vrsti. Prvega je posnel Miro Bevc. Do mene je prišel organizator, ki je bil hkrati takratni menedžer skupine Bijelo dugme. Bil je zelo jasen, posnetek za Jugoton mora uspeti, če ne, bom plačal kazen. To je bila res velika odgovornost.
Ker sem bil takrat tako pameten, kot so zdaj mnogi drugi, sem odgovoril, da ni problema, da bom stvar posnel. Uspelo mi je, kljub zelo skromni tehniki, ozvočenje je bilo slabo, skupine, ki so prišle iz celotne Jugoslavije, pa so bile stilsko zelo različne. In to je bilo res težko posneti.
Ste bili zadovoljni z rezultatom?
Posnel sem soliden dvojni album, na katerem je tudi zgodovinski prvi uradni posnetek skupine Bijelo dugme. V Ljubljano so prišli kot Jutro, odšli pa kot Bijelo dugme, saj je na festivalu nastopila tudi ljubljanska zasedba Jutro. Še zdaj občasno poslušam tisti njihov blues, ki so ga zaigrali. Tako odlično surovega zvoka nisem nikoli več dosegel. Bregović me je pohvalil za ta posnetek.
S tretjega Booma imam še nekaj neobjavljenih posnetkov tako skupine Bijelo dugme kot nekaj drugih. Pesem Ivice Percla Huligani očitno takrat ni bila družbeno sprejemljiva in je ostala neobjavljena.
Ne le da ste bili zraven, ko je nastajala glasbena, slovenska, jugoslovanska, v nekaterih primerih tudi svetovna glasbena zgodovina, ampak ste vse to posneli. Nadaljevali ste s skupino Sedem svetlobnih let, ki se je nato prelevila v skupino Buldožer. Je bilo snemanje albuma Pljuni istini u oči naporno?
Zame ne (smeh). To je bil še en zanimiv izziv. V tistih časih je bilo snemanje glasbe nekaj unikatnega, nekaj, česar si se učil sproti, ko si delal. Tega ni mogel delati vsak. S skupino Sedem svetlobnih let smo snemali pod Ljubljanskim gradom, kjer je Andrej Trobentar živel v neki komuni. Oni so bili hipiji, jaz pa ne. Jaz sem bil urejen dečko.
Kasneje so kot Buldožer snemali album v profesionalnem zasebnem 12-kanalnem studiu Akademik pri Miru Bevcu, ki je bil prvi take vrste v Jugoslaviji. Ko so posneli ves material, pa je nastal zaplet pri miksanju. Bevc je namreč imel svoje posebnosti, Buldožerji pa tudi, in so se sprli. On se je pretvarjal, da jim je vse zbrisal, tako da so dva meseca žalostni hodili po Ljubljani.
Neki večer sta do mene prišla dva kuštravca, bolj znana kot Brecelj in Bele, ko sem ravno belil stanovanje. Vprašala sta me, ali bi dokončal album. Povedal sem jima, da še nisem delal v takem pravem, profesionalnem studiu. Do takrat sem snemal le na štiri kanale. Vseeno sem sprejel ponudbo in se spet sproti učil, Bevc se je pa umaknil. Tako sem jaz zmiksal posnetke, saj Bevc v resnici ni nič zbrisal. Na mešalni mizi pa je ves čas ležala sekira, tja jo je položil Bevc kot poseben opomnik (smeh).
»Z zasedbo Sedem svetlobnih let smo snemali pod Ljubljanskim gradom, kjer je Andrej Trobentar živel v neki komuni. Oni so bili hipiji, jaz pa ne. Jaz sem bil urejen dečko,« se z nasmehom spominja Aco Razbornik.
Foto Mavric Pivk
Foto Mavric Pivk
Kako je nastal vaš znameniti studio Tivoli, ki je bil svojčas med vodilnimi v Evropi? Takrat so k vam prihajali snemat tako velike glasbene zvezde kot začetniki.
Oprema studia sicer ni bila poceni, vendar se je denar nekako nabral. Takrat se je dalo s krediti marsikaj narediti. No, saj studio niti ni bil vrhunski, imel je pač solidno opremo za tiste čase. Bil pa je konkurenčen državnim studiem, ker sem imel 24-kanalno snemalno mizo. To je omogočalo več ustvarjalne svobode in več nasnemavanj.
Album skupine Buldožer Živi bili pa vidjeli smo posneli v kleti v neki kopirnici v ljubljanskem študentskem naselju, glasba pa je bila nagrajena z zlato areno na puljskem filmskem festivalu. In že takrat sem dejal, da so ti posnetki nastali v studiu Tivoli, čeprav še ni obstajal. Vendar sem se že dogovarjal s Halo Tivoli, da bodo nekdanji bikini bar oddali meni za studio.
Seznam glasbenikov in plošč, pri katerih ste sodelovali, je res impozanten. Poleg Buldožerjev so to bili Pankrti, Lačni Franz, Parafi, Kameleoni, Laibach, Siddharta, Električni orgazam, Ekatarina Velika, pa Neda Ukraden, Oliver Dragojević, Josipa Lisac, Mišo Kovač, Severina, Novi fosili, Bijelo dugme, Jose Carreras, Andrea Bocelli. Kako so našli pot do vas?
Ti so bili večinoma že uveljavljeni, ko so prišli k meni. Iz cele Jugoslavije so se vozili do mene. Res ne razumem, kako se jim je ljubilo. Očitno sem bil dober. Z Oliverjem Dragojevićem sva recimo posnela sedem albumov. On je bil velik človek, takšen ljudski pevec, ki je bil po duši jazzer. Veliko lepih ur sva skupaj preživela tako v studiu kakor drugje.
Se spomnite snemanja z Ekatarino Veliko, skupino s tragično zgodbo?
Dobro se ga spomnim. Posneli smo tri pesmi v angleščini za tuji trg, Seven Days in še dve. Za tisti čas so bili zanimivi in imeli so velike ambicije. Ustvarjali so zanimivo glasbo. In ko jih danes poslušaš, še vedno zvenijo sveže in posebno. Imam še originalne posnetke teh treh pesmi, ki nikjer niso izšli. Bile so želje po objavi, vendar posnetkov ne morem nikomur predati, dokler se ne uredijo lastniške pravice, saj so vsi člani pokojni.
Aco Razbornik
Posnel je več kot 500 albumov. Studio Tivoli, kjer je delal, je 3. septembra 1993 pogorel. Prvi je posnel tako Tomaža Pengova kot Bijelo dugme. K njemu so prihajali snemat iz celotne Jugoslavije, z Oliverjem Dragojevićem sta posnela sedem albumov. Album skupine Buldožer Živi bili pa vidjeli so na primer posneli v kleti v študentskem naselju, glasba pa je bila nagrajena z zlato areno na puljskem filmskem festivalu.
