Aleš Hadalin: Problem je, kaj imaš v glavi

Poslovil se je Aleš Hadalin, eden najizvirnejših raziskovalcev človeškega glasu in petja, znan predvsem kot ustanovni član glasbene skupine Tantadruj in sodelavec plesne skupino En-Knap. 

Ponovno objavljamo njegov pogovor z novinarko Karino Cunder za Nedelo leta 2001. Spregovoril je o petju džezovskih pesmi iz tridesetih, štiridesetih let in sodelovanju z En-Knapom. Pri njem se je učil stvari, ki se jih ne bi nikdar, če ne bi bil v skupini, je povedal. Tudi plesa in gibanja. Mogoče bi moral ustanoviti svojo sekto, namenjeno le hoji, je dodal v intervjuju. Ali se preimenovati v Aleša Hodalina, tudi to prebereš v enem izmed duhovitih vprašanj. Ukvarjal se je tudi z reikijem.

Spregovoril je o otroštvu v Ljubljani, o zavodu zaprtega tipa, kjer je bil 24 ur na dan z določenim številom istih ljudi, od zajtrka do zajtrka. In kjer so sošolci včasih z grenkobo ali besom rekli zavodu za slepe in slabovidne kletka. 

»Problem, koliko vidiš ali ne vidiš, sploh ne obstaja. Problem je, kaj imaš v glavi,« je povedal.

Spregovoril je tudi o svoji poti k azijskemu grlenemu petju, ki mu je sam raje rekel grlno petje. Pet let je potreboval, da je doumel njegovo metodo. Lahko slovenski glasbeni trg prenese mongolsko grlno petje? Odgovoril je: »Sem sicer državljan Slovenije, tukaj živim, ampak kar se mojega dela tiče, so meje nepomembne.«

Na sumu vas imam, da ste prišli peš.

Verjetno namigujete na zadnjo predstavo skupine En-Knap, v kateri nastopam kot nekakšen mojster hoje?

Da. Povejte kakšno filozofsko o hoji iz predstave.

Predstava se imenuje Popoln korak?. Govori o hoji kot enem najbolj bistvenih elementov človekovega življenja, s katerim se od samega začetka do konca ukvarjamo popolnoma refleksno. Zelo veliko hodimo; celo tisti, ki se temu izogibajo, še vedno hodijo. In to je stvar, o kateri razglabljamo: postane majhna modrost. Hojo spravimo na drugačno, recimo temu duhovno raven. Če povsem banalno povem: postane nekakšna duhovna praksa, drug svet.

Problem številnih ljudi je v tem, da med hojo gledajo vse okrog sebe; izložbe, ljudi, obraze, ali nasproti prihaja kak znanec... Zaradi tega so ves čas »zunaj« sebe. Ko pa izklopiš tovrstne zunanje vplive in delaš le korake, zaradi ponavljajočega se in naravnega ritma padeš v popolnoma svoj svet, ki ti je običajno zakrit. Vedeti pa moraš, kam greš.

Ponavadi »mantrate« proti kakšnemu posebnemu cilju? Recimo Rakovniku, kjer živite?

Hoja je zaradi svoje ponavljajoče strukture sama po sebi mantra. Ampak vi govorite o »geografskih« posebnostih. Glede tega lahko rečem le, da je razlika: Čopova recimo ni primerna za prave hodce, ker je treba paziti, da se izogibaš ljudem. Tivoli je v redu. Razmeroma dobre pa so dolge, ravne ulice, kot sta Celovška in Dolenjka. Ti dve sicer nista optimalni zaradi prometa, ampak če ni boljšega ... Če se odpraviš na Rakovnik peš, je to krasna stvar.

So kaka pravila?

V umetnosti hoje obstaja sedem pravil. Ne pozabi na to, da hodiš, je prvo. Bodi previden pri majhnih korakih. Izpopolnjuj svoj korak. Misli na to, kar je resnično in prav. Pozorno izberi obutev. Take vrste pravila pač ...

Se je kot na mojstra na vas kdo obrnil za kak praktičen nasvet? Po čem je na primer bolje hoditi: po mahu ali jesenskem listju?

Kar zadeva mah ali listje, je jasno: bos je bolje hoditi po mahu, obut pa riti po listju.

Glede nasvetov pa, res se mi je zgodilo nekaj podobnega. Ko smo montirali film, ki je podlaga predstavi, sem na televizijski spoznal nekega tehnika. Ko sem ga srečal naslednjič, mi je rekel, da je poskusil hoditi po tej metodi in da res deluje. Mogoče bi moral ustanoviti svojo sekto.

Potem bi bilo fino, če bi se še preimenovali. V Aleša Hodalina. Glede na to, da ste bili pred mojstrom za hojo že tudi plesalec, se zdi, da se zelo radi gibljete?

No ja, tudi sedim in ležim prav rad.

Kakšen je vaš odnos do dela v skupini, kot je En-Knap?

Imam svoje mesto. Včasih nas ljudi spreletava občutek, da delamo za šefa in da nimamo prostora za svoje zamisli. Celo dolgo se lahko vleče tako nelagodje. Potem pa pride trenutek, ko se vendarle pokaže, da je tvoja ideja zelo pomembna in da jo lahko uveljaviš. V takih trenutkih postane jasno, da tedni čakanja na priložnost niso bili zaman.

Pri En-Knapu sem se učil stvari, ki se jih ne bi nikdar, če ne bi bil v skupini. Tam sem dobil recimo plesne izkušnje. To je pomenilo povsem drugačen stik s samim seboj. Najprej na fizični ravni, potem še drugače.

Kako?

Najprej začneš čutiti, kdaj dela kaka mišica, na primer. Potem pa se ta občutek lahko prevede na »drugo« raven čutenja.

Menda se ukvarjate z reikijem. Kaj je to?

To je prenos kozmične energije, energije, ki je konstantna, ki obstaja. Tisti, ki se ukvarja z reikijem, prenaša to energijo na druge ljudi. Najprej z rokami, potem, ko je že večji as, pa preprosto z mislijo. To je ena od oblik zdravljenja ali pa recimo temu pomoč pri zdravljenju. Tako bi lahko zdravil sebe in druge.

Zveni kot dejavnosti, ki zahteva veliko časa?

Če hočeš to delati, ne počneš nič drugega. Ampak da se razumeva, sploh nisem kak duhovnež. Z reikijem se ne ukvarjam posebej dejavno.

Kako ste sploh naleteli na to obliko tradicionalne medicine?

Spoznal sem ljudi, ki so to počeli pred leti. Nekaj podobnega sem srečal tudi doma, v družini, ko je šla na tečaj mama. Principe tega sistema poznam iz otroštva, čeprav se temu včasih ni reklo tako. Vedno me je zanimalo, kako položiti roko, kako prijeti človeka, da ima kaj od tega.

Spominjajte se mladosti.

Kakšne mladosti? Še vedno sem mlad. 38 let. Lahko se spominjam otroštva, če hočete.

Moje otroštvo je minilo v Ljubljani, v zavodu zaprtega tipa, kjer sem bil 24 ur na dan z določenim številom istih ljudi, od zajtrka do zajtrka. Z njimi sem bil v šoli, na hodniku, na dvorišču, popoldne pri domačih nalogah in še spal sem z njimi v istih spalnicah. To je bilo mojih devet mesecev na leto, v seštevku 10 let. Moji sošolci so včasih z grenkobo ali besom rekli zavodu za slepe in slabovidne kletka. Ker sam boljšega nisem poznal – tja sem prišel, ko sem bil star pet let – se mi je to zdelo normalno, zato sem tako življenje zlahka prenašal. Res pa je tudi, da sem jo pobrisal takoj, ko se je pokazala priložnost, po osnovni šoli. Nisem šel z drugimi naprej. Večina pa je nadaljevala v istem duhu in mnogi še zdaj živijo podobno življenje. To je edini socialni milje, ki ga poznajo in v katerem delujejo. Tako je narejen sistem. Sam sem šel v Tolmin in pretrgal stike z zavodom. Čisto brez zamere in slabe volje, ampak to ni bil moj način.

Vam je bilo lažje, ker vsaj deloma vidite?

Problem, koliko vidiš ali ne vidiš, sploh ne obstaja. Problem je, kaj imaš v glavi. Pri nas deluje sistem po istem principu za vse kategorije invalidov, ki se šolajo. Določen si kot hendikepiran in boš zato morda na nekih področjih naredil veliko, na drugih pa težko uspeš. Čim gre nekdo delat nekaj, česar drugi ne počnejo, nastane panika, češ saj vendar ne bo zmogel. Potem pa ga bo to potrlo in bo prijavkal nazaj in bo socialno in čustveno prizadet.

Vsi razmišljajo negativno, ker tako razmišlja sistem. Sistem pa razmišlja: »Mi vam damo vse, možnost šolanja, damo vam to, tretje, peto, šesto.« Zavijajo te v vato, ampak v bistvu gre za razmišljanje tipa: »Vse imate, vse smo vam dali, zdaj pa dajte mir.«

Pa v Tolminu?

Tam je bilo nadsuper. Hodil sem v gimnazijo, stanoval v dijaškem domu in z vsem znanjem in vedenjem o sobivanju z ljudmi dobro uspeval. Zame je bil dijaški dom banja, Tolmin pa je iz vseh mogočih razlogov pravi zame: tako zaradi sprejemanja okolice, zaradi majhnosti kraja, zaradi možnosti, ki sem jih imel. Od tam sem se vrnil v Ljubljano in se vpisal na faks, na muzikologijo. Živel sem v študentskem naselju in začel več peti. Tudi zaradi žurov.

Kdaj ste se pravzaprav začeli ukvarjati z glasbo?

Ne vem, ali sem se prej drl ali pel. V otroških letih, skratka. Pojem, od kar vem zase.

V zadnjem času tudi t. i. jazz-standarde. Kaj je to?

Preprosto; najbolj znane džezovske pesmi iz tridesetih, štiridesetih let. Kakšna Billie Holiday, Louis Armstong ... Kaj bom pel, izbiram sam. Včasih se odločim za kaj takega, česar sicer ne poslušam rad, pa se dobro poje, včasih naletim na kako pesem, ki jo imam rad, pa je nikakor ne morem peti.

Pojete tudi tiste, ki jih v izvirniku pojejo ženske?

Najbolj znane pesmi so ponavadi posneli v več deset različicah. Pevci obeh spolov. V večini primerov so tudi besedila nedoločna, tako da lahko poje kdorkoli.

Pa vseeno vas ne vidim peti recimo Moonlight in Vermont.

Pa jo vseeno.

Moške navdušujejo mesečina in cvetoči kostanji?

Šovinistka.

Na kolikih cedejih lahko najdemo vaše cenjeno ime?

Malo, morda štirih, petih. Večina nastopov so kake pomoči, spremljevalni vokali. Najpomembnejši je cede skupine Tantadruj.

Kateri so vaši najljubši zvoki?

Od zvokov materialov, torej, kar ni inštrument ali glas, mi je najbolj všeč tisti zvok, ki ga dobimo, ko vzamemo kozarec s pecljem. Vanj se nalije vodo; nekateri ljudje znajo na določen način drgniti s prstom po robu, kar proizvaja nekakšen pisk. (Ja, komu utegne iti zelo na živce.) Ta zvok mi je zelo všeč, čeprav ga že dolgo nisem slišal. Ko smo bili mulci, smo to obvladali.

Kaj pa »organski« zvoki?

V Tuvi v osrednji Aziji obvladajo pevske tehnike – nekatere zvenijo kot riganje – pri katerih držiš osnovni ton, potem pa z delom ustnic in jezika – ne glasilk – polagaš nanj melodije. To petje, to je to. To je to! S tem se trudim že lep čas, odprlo pa se mi je šele v zadnjih treh mesecih. Pet let sem potreboval, da sem doumel metodo. Pri teh rečeh sem pač samohodec. Pet let nisem prišel z najbolj bedne osnove nikamor, ker nisem razumel, kako naj se učim. Zdaj, ko sem to ugotovil, se stvari bliskovito razvijajo naprej.

Kako ste naleteli na to vrsto petja? In kako se sploh imenuje?

Prevod je grleno petje, ki pa po moje ni pravilen. Mislim, da bi moralo biti grlno petje. Kot grleno petje razumemo v Sloveniji nekaj drugega, nekaj, kar pozna slovenska ljudska pevska zapuščina. Ampak to ni to.

Mislim, da sem že kot otrok to nekje slišal, potem pa se dolga leta ni zgodilo nič. Nisem vedel, kako in kje naj to iščem. Potem pa me je našlo samo.

Kaj naklepate s svojim znanjem?

Za zdaj ga naklepam razvijati. Ob kaki primerni priložnosti pa tudi pokazati, da vidim, kam bi se dalo to petje umestiti.

Pa slovenski glasbeni trg lahko prenese mongolsko grlno petje?

Pomembnejše vprašanje je, koliko lahko en človek to obvladuje in uporablja v taki širini, da je lahko zanimivo. Kot drugo pa, mene Slovenija in njene meje ne zanimajo. Sem sicer državljan Slovenije, tukaj živim, ampak kar se mojega dela tiče, so meje nepomembne.

Kako, mislite, bi bi bilo, če bi šli v Tuvo, se postavili na vogal in začeli grlno peti?

Nikoli ne bi naredil česa takega. Najprej bi se poskušal povezati s kakšnimi lokalnimi pevci ...

Ja, previdnost je na mestu. Mogoče bi vas razjarjeni pognali v puščavo Gobi, če bi fušali ...

Haha. In zavpili za mano: »Hodi!«