Alma Karlin je bila tudi pesnica

Uglasbljena poezija Alme Karlin na albumu Ko duše pokličem.

Objavljeno
22. november 2019 08.30
Posodobljeno
22. november 2019 12.40
Nika Solce predstavlja poezijo Alme Karlin.
Foto: Ajda Zupan
V nedeljo 24. novembra bo ob 19. uri minilo natančno sto let, ko se je Alma Karlin odpravila na svojo slavno pot okoli sveta. To je tudi ura, ko se bo v klubu ljubljanskega Cankarjevega doma začel koncert Nike Solce, ki je uglasbila poezijo te svetovljanske popotnice in jo izdala na albumu Ko duše pokličem.


Poezija Alme Karlin nam je popolnoma neznana, imamo jo predvsem za potopisko. Kako ste jo odkrili?


Pred dvema letoma me je poklicala gospa, ki me je prosila, ali bi v knjižnici Koper lahko imela glasbeni nastop na literarnem večeru z Jernejo Jezernik, prevajalko Alminih del. Ponudbo sem sprejela in se začela podrobno zanimati o Almi Karlin, da bi bil moj nastop čim bolj v kontekstu. Takoj me je prevzela. Nekje sem zasledila, da je bila tudi pesnica, zato sem pisala Jerneji, ali morda pozna kakšno Almino pesem in kje bi jih lahko našla.

Poslala mi je edino, ki jo je takrat imela – Ko duše pokličem. Pesem se mi je zdela zanimiva, globoko se me je dotaknila, takoj sem jo morala uglasbiti. Naslednjega dne sem jo odpela na literarnem večeru, ob tem pa me je po vsem telesu spreletaval srh.
 

Karlinova je pisala v nemščini, vendar nekatere pesmi pojete tudi v slovenščini. Kdo jih je pa prevajal?


Izvirniki so v nemškem jeziku. Na albumu pojem samo eno pesem v nemščini (Das rufen der seele), druge je mojstrsko prevedel Boštjan Dvořák, ki obvlada kar 35 jezikov. Težko verjamem, da bi še kdo znal tako dobro prenesti Almin slog, obliko pesmi, njeno energijo in ritmiko, kot je uspelo Boštjanu.
 

To je tudi prvič, da so njene pesmi objavljene, pa še uglasbili ste jih.


Ja, očitno se jih do zdaj ni lotil še nihče, saj so povsem neznan material, morda celo zamolčan, ki je dolga leta ležal v arhivih Nuka. To je bilo res odkritje pravega zaklada! Imam občutek, da so me pesmi same poklicale.
 

Kako je potekalo raziskovanje njene poezije?


Ker se me je Alma tako prevzela, sem vedela, da moram nujno dobiti še druge pesmi in jih raziskati. Jernejo sem tisti večer potegnila za rokav in jo vprašala, ali ve, kako bi lahko do njih prišla. Tako sva se že naslednji teden odpravili v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in kar tresla sem se od vznemirjenja, ko so nama prinesli debelo mapo s celim kupom skrbno zloženih na roke napisanih in natipkanih izvirnikov. Bilo jih je več kot tristo! Ker sama žal ne znam nemško, mi jih je Jerneja sproti prevajala, da sem lahko razumela, o čem govorijo. Zelo zanimive so se mi zdele o dušah, žarkih, po katerih duše potujejo, drevesnih, vodnih in drugih duhovih in tudi tiste z njenih poti. Jerneja je izbrane dala prevesti Boštjanu, jaz pa sem iz tega kupčka izluščila tista besedila, ki so me zanimala in ki so mi bila blizu, ter jih pozneje uglasbila.
 

Je več liričnih rim ali se je lotila tudi kakšnega epskega dela?


Ko duše pokličem je, na primer, kar epska pesem. Jaz sem vzela iz nje le nekaj kitic. Pesem je klic duš, da s svojim pisanimi meči premagajo vse, »kar vlada temoti in noči«, kliče jih k zorenju in svetlobi.

Večina pesmi je zelo dolgih, zato sem iz njih potegnila tisto, kar je bilo zame bistvenega. Le Eriko – pesem oziroma hvalospev njenemu pisalnemu stroju – sem vzela v celoti. V njej Alma opisuje svoje dogodivščine in ljubezen do Erike, ki ji v življenju pomeni največ.
 

Glasbene obleke, ki ste jih nadeli njenim pesmim, pa zvenijo tako zunajčasovno kot globalno. Ste s tem poskušali ujeti njeno vandravost?


Hotela sem ujeti Almino večplastnost. Nekatere pesmi so zelo intimne in ponotranjene, brezčasne, druge lahkotnejše. Album je zelo pisan in niti malo uokvirjen. Tudi posnetki so z različnih terenov – zato ima vsaka pesem drugačno barvo in zvok. Snemali smo tako v studiu kot v cerkvi, ob potočkih, slapovih, v dežju, ob morju ... Tudi glasbeniki so iz različnih glasbenih svetov in kultur. Igrajo na različne svetovne inštrumente, kot so nyckelharpha, arabska lutnja, sarod, harmonika, violina in še kaj.
Naslovna pesem Ko duše pokličem je v cerkvi posneta z godalnim kvintetom, priredbo zanj pa je napisal skladatelj iz Rima Michele Josia. V nedeljo bomo nastopali vsi, ki smo na albumu, razen Mahesha Vinayakrama, ker si žal nismo mogli privoščiti, da bi mu kupili letalsko karto, da bi prišel iz Indije. Pride celo Boštjan, ki bo prebral nekaj Alminih pesmi iz Jernejine zbirke Dediči luči.

Alma Karlin je napisala več kot 300 pesmi.
Nika Solce jih bo premierno predstavila javnosti.
Poklon popotnici, ki se je pred sto leti odpravila na pot.