Amaya: Kdaj se stisne v obleko, a ni boljšega od trenirke

Klepetali smo s pevko, ki se je zaradi epidemije začasno vrnila iz Švedske v Slovenijo, zdaj pa je izdala novo pesem Trust Issues.

Objavljeno
08. maj 2020 08.00
Posodobljeno
08. maj 2020 08.38
Maja Keuc
Teja Roglič, Vikend
Teja Roglič, Vikend

Pravite, da se z novo skladbo vračate k R&B in soul glasbi, zakaj ravno zdaj?


Ta zvrst mi je od nekdaj najljubša, saj sem se z njo predstavila tudi na Slovenija ima talent, vendar sem potem, še posebej v tujini, dobila občutek, da to glasbo zares lahko prepevajo samo temnopolti. V tujini sem odkrila še mnogo zanimivih glasbenikov in načinov, kako lahko pelješ svojo kariero, zato sem počasi začela izoblikovati svoj izraz. Razhod z dolgoletnim partnerjem pa je bil prelomna točka, zaradi katere sem se soul in R&B glasbi popolnoma prepustila. Zame je to tudi terapija in novi single Trust Issues je prva skladba, ki je nastala po vsem tem.

Nisem si predstavljala, da lahko obstaja tudi problem, da nekdo »predobro poje« in ga zato ni mogoče komercialno prodati. Ali sem bila preveč muzikalična ali premalo šokantna …


Bo sledil album?


Album najbrž še ne, ker so v tujini razmere v glasbi precej drugačne, na žalost živimo v dobi singlov. Album je velik finančni in časovni zalogaj, zato jih večinoma izdajajo izvajalci velikih založb. Zaradi poplave glasbe na pretočnih platformah v tujini pa gre lahko vse trdo delo kar malce mimo. Posamične pesmi je lažje promovirati ter jim dati pozornost in ljubezen, ki si jo zaslužijo, da do poslušalstva sploh pridejo. Če se uvrstijo na sezname pesmi na spotifyju in jim začne rasti število nalaganj s spleta, pa lažje pritegneš tudi založbe. Glasbena industrija se je resnično precej spremenila, kar je za nas glasbenike včasih dobro, včasih pa precej težje. Vsi gledajo samo še na številke, nekateri sledilce in nalaganje s spleta celo kupujejo, da bi bilo vse skupaj videti bolje. Pri nas v Sloveniji nam je še dokaj lepo, ker s tem še nismo toliko okuženi in albumi še imajo vrednost.


»Velikokrat sem imela priložnost, da bi se prepustila kakšnemu menedžerju, založbi ali producentu, ki bi iz mene naredil tisto, kar trg tisti hip potrebuje, ampak me je ob tem preprosto preveč bolelo srce,« ste dejali nedavno. Se je to večkrat zgodilo v Sloveniji ali na Švedskem?


Pravzaprav na obeh trgih. In verjemite, včasih si noro želim, da bi čutila drugače, saj bi mi bilo marsikaj lažje. Samostojna pot ni nič glamurozna, velikokrat je tudi neprijetna, ti pa daje večje zadovoljstvo in vsaj pri meni ohranja smisel, zakaj se z glasbo ukvarjam. Ni boljšega občutka, kot ko za nekaj, za kar ti je resnično mar, dobiš potrditev in dober odziv poslušalstva. Odkar sem začela delati to, kar čutim, so moje posnetke na instagramu delili skoraj vsi moji idoli soul in R&B glasbe, kar je bila zame potrditev, da sem na pravi poti.


Če se vrneva k temu, da so vas skušali spremeniti, kaj so želeli narediti iz vas?


Ker sem prišla iz komercialnega sveta iz Slovenije, so vsi v meni videli potencial za nov pop produkt. Jaz pa sem imela občutek, da sem končno malce »ušla«, da se lahko razvijam in ugotovim, kdo sem kot izvajalka. Od nekdaj so me namreč zelo privlačili glasbeniki, pri katerih so glasba, sporočila in čustva v ospredju. Nisem si predstavljala, da lahko obstaja tudi problem, da nekdo »predobro poje« in ga zato ni mogoče komercialno prodati. Ali sem bila preveč muzikalična ali premalo šokantna … Na določeni točki sem samo še razmišljala in izklopila čustva, kar je bil rdeči alarm, da nekaj ni prav, saj nisem imela niti več motivacije, da bi se z glasbo ukvarjala. Nato sem si rekla: »Maja, če si riba, ne skušaj leteti. Plavaj.« Spusti pričakovanja in preteklost, objemi sedanjost in prihodnost, drži se svoje namere in instinkta.

Večina mojih prijateljev je korono že imela. Vsi so malo zmedeni in nihče ne ve, kaj naj si misli. Z mano vred, če sem čisto iskrena. Nekateri so se odločili za samoizolacijo, nekateri se vedejo, kot da nič ni.


Zdaj večinoma pojete v angleščini, vam je blizu tudi to, da bi isto pesem izdali v dveh jezikih, na primer v angleščini in slovenščini?


O tem sem že razmišljala; če bom imela dober tekst, ki deluje tudi v slovenščini, z največjim veseljem.


Ali še pišete skladbe v slovenščini, jo še čutite kot jezik za ustvarjanje?


Na žalost že dolgo ne. Že sedem let sem v tujini, zato je zame angleščina trenutno najnaravnejši jezik za izražanje, ker so moji možgani nanjo najbolj navajeni. Sem pa nedavno v slovenščini posnela hip hop pesem z dvema slovenskima raperjema in moram priznati, da mi je bilo zelo všeč. Z malo pomoči nekoga, ki je res spreten z besedami, se torej v prihodnosti vidim tudi v slovenskem jeziku.


Kaj pa švedščina? V oddaji Vikend paket ste prepričljivo govorili švedsko …


Jo razumem in govorim. Tudi pela sem že po švedsko. (smeh)

image
Foto Matic Kremzar Photo Maja Keuc


V Slovenijo se redno vračate, pogosto nastopate na prireditvah. Kaj pa če bi doma organizirali samostojni koncert, kje ga vidite? V Križankah? Kinu Šiška? Domačih štajerskih koncih?


Omenili ste dve moji najljubši dvorani v Sloveniji. Upam, da nam nekoč tam uspe organizirati soul poslastico za dušo.


Kje ste nastopali na Švedskem?


V različnih klubih in tudi večjih arenah v sodelovanju z znanimi švedskimi imeni.


Ustvarjate pod imenom Amaya, a v Sloveniji boste verjetno vedno Maja Keuc. Vas to moti?


Težko je biti znamka z dvema imenoma, ker lahko nastane zmeda, zato se držim Amaye. Tudi vsa družabna omrežja imam tako poimenovana. Sem se pa pri nas očitno res zasidrala kot Maja Keuc.


Švedi so se epidemije koronavirusa lotili drugače kot vsa Evropa, kako je zdaj tam? Kaj vam pravijo prijatelji?


Še vedno njihova življenja potekajo precej nemoteno, je pa okuženih in umrlih že kar veliko. Večina mojih prijateljev je korono že imela. Vsi so malo zmedeni in nihče ne ve, kaj naj si misli. Z mano vred, če sem čisto iskrena. Nekateri so se odločili za samoizolacijo, nekateri se vedejo, kot da nič ni.


V Sloveniji smo dočakali konec strogih ukrepov. Kam ste se najprej odpravili? V drugo občino? Na teraso kakega lokala?


Najprej sem se odpravila k babici v Maribor, nato pa v Ljubljano na promocijo singla. V lokale še nisem šla, saj se vendarle ne smemo družiti z ljudmi, ki niso iz našega gospodinjstva.


Dejali ste, da ste čas z veseljem preživljali s svojo družino. Koliko pa pogrešate Švedsko?


Pogrešam že svoje glasbene prijatelje in občutek, ko z nekom ustvarjaš in deliš veselje. To mi res manjka, saj je potem tudi navdiha in motivacije več.


Ste ena od naših najuspešnejših predstavnikov na izboru za Pesem Evrovizije, a letos festivala zaradi koronavirusa ne bo, videli bomo le revijalni program. Bo to za gledalce zanimivo?


Kaj pa vem, verjamem, da se trudijo po najboljših močeh. Ne vem natančno, kaj pripravljajo, sem pa vesela, da bo Ana lahko nastopila prihodnje leto in ji priložnost ne bo ušla iz rok.


Torej bi vi, če bi letos zmagali, želeli nastopiti prihodnje leto z drugo pesmijo?


To je kar hud udarec za izvajalca. Edino prav je, da se Ani ta priložnost ponudi. Hudo je, ker si navezan na pesem, s katero si zmagal, potem pa jo moraš spustiti iz rok in napisati drugo. Po drugi strani se v enem letu lahko veliko zgodi, glasbeniki pa smo še posebej nagnjeni k temu, da se ves čas razvijamo, rastemo in čutimo potrebo po izražanju. Kar čutimo zdaj, najbrž ne bomo čutili čez nekaj mesecev. Vsekakor bi si želela nastopiti z drugo pesmijo.


Se še kdaj vidite na evrovizijskem odru? Vendarle živite na Švedskem, kjer brez dvoma poznajo skrivnost za zmago na tem festivalu.


Kaj pa vem. Imam občutek, da sem to že doživela, to bo zame vedno posebna in zelo ljuba izkušnja. Nikoli pa ne reci nikoli.

Meni je bilo obdobje devetdesetih najbolj všeč in ker se tudi glasbeno zdaj gibam v tem času, je moda kar prišla zraven.


Zmagovalka Pesmi Evrovizije Loreen mi je dejala, da so Švedi tako uspešni tudi zato, ker je tam mrzlo, zato se ljudje raje kot na plažah zadržujejo v glasbenih studiih, se strinjate?


Gotovo tudi to drži. Kaj drugega pa boš počel? (smeh) A tudi država zelo podpira kulturo, vsi imajo možnost, da razvijajo svoja zanimanja. Nekaj je na švedski melanholiji, hkrati pa je tu še njihova miselnost, saj so Švedi eni izmed vodilnih inovatorjev na svetu. Ljudem viden uspeh po svetu daje samozavest, da se da.


Ko sem videla vaše najnovejše fotografije, se mi je zdelo, da ste s prevelikim blejzerjem, škornji in ozkimi očali zelo podobni Senidah. Se pač stilsko zdaj vsi oziramo v devetdeseta?


Na Švedskem je ta slog moden že več kot dve leti. Meni je bilo obdobje devetdesetih najbolj všeč in ker se tudi glasbeno zdaj gibam v tem času, je moda kar prišla zraven. Bila sem naravnost navdušena, ko sem videla, da se devetdeseta vračajo, ker se v tem slogu oblačenja in izražanja najbolje počutim. Rada se kdaj stisnem tudi v kako obleko, a nič ni boljšega od trenirke, prevelikega puloverja in superg. Moda, v kateri mi ni udobno, me dela živčno in vedno si rečem, da ni vredno. (smeh) Če smo že pri Senidah, je zame pri nas številka ena. Noro vesela sem, da ji gre tako dobro, in ji želim samo uspešno naprej!


Spomnimo se, da ste na Švedsko odšli zaradi ljubezni, znana je zgodba, da ste nekdanjemu fantu pisali na enem od družabnih omrežij, začela sta pogovor o glasbi in se zaljubila. Ker ste zdaj samski, me zanima, ali ima tudi pri vas kak oboževalec možnost, da pot do vašega srca najde tako, da komentira kak vaš posnetek na družabnih omrežjih?

Seveda, zakaj pa ne. (smeh) Če se zaiskri, se zaiskri. Moram pa začutiti, da je osebi mar zame, in ne za to, kar predstavljam.
 
Vsi gledajo samo še na številke, nekateri sledilce in nalaganje s spleta celo kupujejo, da bi bilo vse skupaj videti bolje. Pri nas v Sloveniji nam je še dokaj lepo, ker s tem še nismo toliko okuženi in albumi še imajo vrednost.