Ameriški genij

Konec avgusta bo minilo 100 let od rojstva slavnega dirigenta, skladatelja in pianista Leonarda Bernsteina
Objavljeno
17. avgust 2018 12.00
Posodobljeno
17. avgust 2018 12.00
Bernstein, znan tudi kot zagovornik državljanskih pravic in miru, je umrl 14. oktobra 1990 zaradi srčnega napada Foto uradna spletna stran
Saša Bojc
Saša Bojc
Mnogi ga razglašajo za renesančnega moža 20. stoletja, a svet se ga morda najbolj spominja po glasbi iz muzikala Zgodba z zahodne strani in tem, da je bil med drugim osebni prijatelj Johna F. Kennedyja in njegove žene Jackie. Dva dni po umoru JFK je dirigiral newyorškim filharmonikom, ki so v predsednikov spomin izvedli Mahlerjevo Drugo simfonijo Vstajenje, ki si jo je v televizijskem prenosu ogledala vesoljna Amerika.

image
Bernstein Foto Wikipedia


Bil je sin judovskih priseljencev iz Vzhodne Evrope, s črno-belimi tipkami pa se je od blizu srečal šele pri desetih letih, ko se je njegova teta Clara ločevala in je Bernsteinove prosila, ali lahko začasno shranijo njen klavir. Njegova nadarjenost je kmalu prekosila znanje bližnjega učitelja, toda oče si je želel naslednika v poslu s kozmetičnimi izdelki, ne pa, da bi sin končal »igraje klavir pod palmo v nekem koktajl baru«. Zelo malo je vedel o tem, kako nadarjen je bil mladi Lenny.
Leta 1939 je diplomiral na Harvardu, potem študiral dirigiranje na glasbenem inštitutu Curtis v Philadelphii in glasbenem centru Berkshire v Tanglewoodu v Massachusettsu. Kot 25-letni mladenič je bil imenovan za dirigenta asistenta newyorških filharmonikov, 14. novembra istega leta pa debitiral, ko je dirigent Bruno Walter zbolel. Desetletje pozneje se je Bernstein vpisal v zgodovino kot prvi ameriški dirigent na odru milanske Scale. Ko je novembra 1958 prevzel umetniško vodenje newyorške filharmonije, je pri 40 letih postal njen najmlajši umetniški vodja pa tudi prvi v ZDA rojeni in izobraženi vodja enega od pomembnih svetovnih orkestrov. Na položaju je ostal do leta 1969, z orkestrom pa prepotoval Latinsko Ameriko, Evropo, Sovjetsko zvezo in Japonsko.

image
Bernstein Foto Uradna spletna stran

 

Zavedal moči radia in televizije


Orkestrsko glasbo in dirigiranje je poučeval na različnih institucijah, toda poslanstvo pedagoga je v resnici začel že sredi 50. let v televizijski oddaji Omnibus ter seriji koncertov za mlade Young People's Concerts. Več kot zavedal se je moči televizije in radia kot uspešnih poti, da glasba pride do velikih množic.
Leta 1966 je debitiral v Dunajski državni operi z Verdijevo komično opero Falstaff, sedem let pozneje je nastopil na praznovanju 10-letnice papeževanja Pavla VI., na katerem so v Vatikanu izvedli prvo glasbeno delo s hebrejskim besedilom (Chichesterske psalme) ... Pisal je tudi knjige, njegovo Srečne ure ob glasbi (1977), tedanjo svetovno uspešnico, smo v prevodu skladatelja, pianista in profesorja Marijana Lipovška dobili tudi v slovenščini. Bernstein je za svoje delo prejel več častnih nazivov in priznanj, za življenjsko delo in njegov prispevek k ameriški kulturi pa ga je leta 1980 odlikoval tudi Kennedyjev center za uprizoritvene umetnosti v Washingtonu, za katerega je pomagal zbirati denar in za katerega odprtje leta 1971 je skomponiral skladbo. Bernstein je bil »vse od 40. do 80. let povsod, bil je intelektualni ameriški Adonis, naš genij – učen, priljubljen, poznal in razumel je medije in bil neustavljivo spreten in zgovoren«, je pred nedavnim zapisal David Denby v reviji The New Yorker ob izidu knjige spominov njegove hčerke Jamie (Famous Father Girl: A Memoir of Growing Up Bernstein).
 

Hči o očetu in družini


V njej je razkrila številne intimne podrobnosti družinskega življenja. Njen oče pred pol stoletja ni mogel živeti kot deklarirani homoseksualec, in tako se je leta 1951 pri svojih 33 letih poročil z 29-letno Felicio Montealegre, izšolano igralko iz bogate južnoameriške družine, ki se je lastni karieri odpovedala, ko je Bernstein prevzel newyorške filharmonike. Za njegovo spolno usmerjenost je vedela že pred poroko in ga sprejela takšnega, kakršen je bil, misleč, da ne bo trpela, in v resnici sta občudovala drug drugega.
Otroci, Jamie, Alexander in Nina, niso vedeli ničesar ne o očetovih avanturah ne o tem, kako se je mama spopadala z njimi. Jamie ga v knjigi opisuje kot gorečega družinskega človeka, pozornega, ljubečega, večnega učitelja, ki jih je, svoje otroke, navduševal nad poezijo, glasbo, jih učil hebrejščine. Ko je bil doma, se je povsem posvetil domu. Spominja se ga po rjavi domači halji in njegovih jutranjih objemih in zanjo bo vselej očka, resničen človek, ki jo je lahko neznansko osrečil ali prizadel. Zadnje je doživela predvsem pozneje, ko je v Tanglewoodu slišala za njegove mladostniške avanture, pa tudi ko je kot profesor na Harvardu (v študijskem letu 1973/ 74) kratil njeno študentsko družabno življenje in jo soočil s svojim ljubimcem, muzikologom Tomom Cothranom.

image
Jamie, ena od treh Bernsteinovih otrok, očeta v knjigi opisuje kot gorečega družinskega človeka Foto uradna spletna stran

 

Zlomil tudi sam


Njena mati je po 20 letih zakona razvila ekscentričnost in številne druge bolezni ter se posvečala zbiranju, dekoriranju in vrtnarjenju. V sredini 70. let je zbolela za rakom, Lenny, ki je takrat prekinil razmerje s Cothranom, pa ji je stregel do smrti leta 1978. Potem se je zlomil tudi sam. Predajal se je pijači in prostaškemu vedenju, kadil je brez predaha, kadar je lahko zaspal, je spal po ves dan. Kljub telesnemu in psihičnemu propadanju je tudi v zadnjem desetletju življenja zložil nekaj glasbe in posnel nekaj uspešnih koncertov. Za božič 1989., kmalu po padcu Berlinskega zidu, so glasbeniki iz Londona, New Yorka, Münchna, Dresdna, Pariza in Sankt Peterburga pod njegovo taktirko izvedli Beethovnovo Deveto simfonijo, najprej v zahodnem delu Berlina, dan zatem pa še v vzhodnem, prenos v živo si je ogledalo okoli sto milijonov ljudi. Bernstein, znan tudi kot zagovornik državljanskih pravic in miru, je umrl 14. oktobra 1990 zaradi srčnega napada, le pet dni po tem, ko se je uradno upokojil. Star je bil 72 let.