Anton Nanut (1932–2017)


Nekrolog.

Objavljeno
25. januar 2017 12.00
Matej Venier
Matej Venier

Zapustil nas je velik glasbenik. Ugasnilo je življenje dirigenta Antona Nanuta. Rodil se je leta 1932 v Kanalu ob Soči. Glasbeno nadarjenost je pokazal zgodaj: enajst let star je kot organist in zborovodja v cerkvi v domačem Kanalu ob Soči nadomestil očeta, ki so ga Nemci odpeljali v taborišče.

Po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Danilu Švari je vodil Zbor Slovenske filharmonije, nato pa sedemnajst let Dubrovniški mestni orkester. Leta 1975 je postal vodilni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, leta 1981 pa vodilni dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki ga je vodil do upokojitve leta 1998.

Oba orkestra je popeljal na svetovne glasbene odre: s simfoniki naše radiotelevizije je nastopil na koncertnih turnejah po Združenih državah, v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Franciji, Švici, Bolgariji, na festivalih v Varšavi, Benetkah in Dubrovniku z njimi tudi ustvaril svoj opus magnum, posnetke za sto petdeset zgoščenk z največjimi mojstrovinami glasbene umetnosti.

Desetletja je predaval glavni predmet dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani in vodil Simfonični orkester te ustanove. Ustanovil je Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec in ga več let vodil. Bil je umetniški vodja prestižnega Slovenskega okteta v najboljših letih tega ansambla. Ustanovil je festival Kogojevi dnevi, na katerem je bilo v njegovem domačem kraju predstavljenih na stotine slovenskih glasbenih del.

Ustvaril si je izjemno mednarodno kariero: dirigiral je več sto orkestrom po svetu, med drugim Leningrajski filharmoniji, Orkestru Državne kapele iz Dresdna, Orkestru romanske Švice v Ženevi in mnogim drugim. Bil je enakovreden umetniški sogovornik glasbenikom svetovnega slovesa in najboljšim slovenskim glasbenim umetnikom. Izvedel in posnel je nepreštevno slovenskih glasbenih del.

S svojim ugledom je stkal vezi z mnogimi ljudmi dobre volje v različnih deželah in s svojimi koncerti v občutljivem zamejskem prostoru pomembno prispeval k poznavanju in spoštovanju slovenske kulture. Prejel je vrsto uglednih nagrad in odlikovanj doma in v tujini, nazadnje leta 2012 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

* * *

Spoštovani maestro!

Glasbi ste bili docela predani, bila je vaše življenje. Imeli ste pregled nad vsemi prvinami glasbene umetnine in ste z orkestri tudi na najbolj nenavadnih prizoriščih in v manj primernih razmerah dosegli največ, kar je bilo mogoče. Glasbene umetnine ste temeljito premislili in ponotranjili; njihovo sporočilo ste poiskali v najglobljih človeških vzgibih. Ko so vas nekaj dni pred odhodom v večnost v bolnišnici vprašali, ali bi poslušali glasbo, ste odgovorili, da imate vse v glavi. In res ste imeli.

Nepozabne so vaše izvedbe Mahlerjevih, Beethovnovih, Brucknerjevih in Šostakovičevih simfonij, pa del Čajkovskega, Stravinskega, Bartóka, Ivesa, Lutosławskega. Marsikateri slovenski skladbi ste s skrbno pripravljeno in navdihnjeno izvedbo podarili preživetje. Z leti so dobile vaše interpretacije novo, lirično dimenzijo ter postale kot pravljična pripoved, kot potovanje v nove, dotlej neznane duhovne svetove.

Niste varčevali z življenjsko silo; bili ste dirigent, ki orkestru odda mnogo več energije, kot je posrka od njega.

Z vami sem se prvič srečal kot študent na Akademiji za glasbo, nato kot član radijskega orkestra. Potem sva več let sodelovala pri načrtovanju in organizaciji dela tega ansambla. Za Simfonični orkester RTV Slovenija ste sestavili več sto navdihnjenih in drznih koncertnih sporedov, v katere ste enakovredno vključevali slovenska glasbena dela. Sodelovanje z vami je bilo zahtevno in marsikdaj burno, vendar ste vedno načrtovali realno in vaša prisotnost je bila porok, da se bo vse izteklo na varni strani.

Svoje mnenje ste izražali brez prenarejanja in olepševanja. Marsikdaj se je v ocenjujočem, tehtajočem pogledu vaših modrih oči posvetila iskra, sledila ji je duhovita puščica, namerjena natančno v sredino problema, ali presoja, polna življenjske modrosti, ki je človek zlepa ni mogel pozabiti. Kar je bilo z vami dogovorjeno, je držalo kot pribito. Bili ste zvest in zanesljiv prijatelj in moder svetovalec.

Že dolgo pred iztekom življenja ste se borili z boleznimi na svojstven, stoičen način, brez strahu, ne da bi se menili zanje, dokler vaša življenjska simfonija ni obstala na zadnji koroni. V slovenski glasbi ste zapustili neizbrisno sled. Preživeli in ustvarili ste za več človeških življenj in nikoli vas ne bomo pozabili. Počivajte v miru.