Anže Rozman: Slovenski skladatelj v delavnici filmske glasbe Hansa Zimmra

Dve leti že sklada v studiu Bleeding Fingers Music.

Objavljeno
01. februar 2020 06.00
Posodobljeno
03. februar 2020 15.46
Skladatelj Anže Rozman v losangeleškem studiu.
FOTO: Osebni arhiv
Skladatelj Anže Rozman se je pred dvema letoma odzval povabilu vrhunskega mojstra filmske glasbe, ki ga je povabil k sodelovanju v njegovem studiu v Los Angelesu, specializiranem za ustvarjanje glasbe za filme in televizijske serije.
 

Pred dvema letoma ste pospravili kovčke in odpotovali v Los Angeles, da bi delali v studiu Hansa Zimmra Bleeding Fingers Music.


Ne morem verjeti, da je minilo že več kot dve leti. Če se prav spomnim, sem v Los Angeles odpotoval 21. januarja 2018. Čeprav sem se zelo veselil novega poglavja v svojem življenju, me je bilo takrat tudi izjemno strah. V Sloveniji sem se namreč počutil zelo udobno, mogoče kar preveč udobno. Skoraj prehitro mi je uspelo doseči skoraj vse svoje karierne cilje, ki sem si jih postavil.
Kot skladatelj in aranžer sem sodeloval z orkestrom Slovenske filharmonije, orkestrom RTV Slovenije, skupino Laibach, Nino Pušlar, ansamblom Modrijani, Matjažem Vlašičem, kot skladatelj filmske glasbe pa sem sodeloval pri filmih Matevža Luzarja, Dejana Baboska, Jureta Pervanje in drugih. S svojo družino sem živel v hiši, ki sta jo zgradila moj dedek in babica in le pol leta pred svojim odhodom v Los Angeles sem vse svoje prihranke namenil za nov glasbeni studio, ki sem si ga zgradil v garaži. Užival sem v slovenski naravi in slovenskem svežem zraku. Bilo mi je lepo in zato je bil odhod čez ocean še kako težak. A kot pravi moj brat Domen, moramo iti iz svoje cone udobja, če hočemo naprej osebnostno in karierno rasti.
 

Kako hitro ste se vživeli v tamkajšnji način dela?


To ni bilo tako težko. No, vsaj ne glede komponiranja, vedno sem bil namreč deloholik in sem v pisanju glasbe užival. Vendar pa nenadoma nisem bil več »samostojni umetnik«, pač pa del glasbene institucije in del ekipe. Bolj kot z delom sem se boril s samim seboj, saj sem vedno imel velike težave z domotožjem in življenjskim slogom v Los Angelesu. Nikjer ni namreč tako lepo, kot je doma. (Smeh.)

image
Skladatelj Anže Rozman v svojem losangeleškem studiu.
FOTO: Osebni arhiv

 

Studio je specializiran za filmsko glasbo, ki je pogosto ena najkompleksnejših. Pravzaprav postaja filmska glasba klasična glasba našega časa.


V studiu večinoma pišemo glasbo za dokumentarne filme, televizijske serije in igrane filme. Delamo glasbo tudi za resničnostne šove. Napisali smo na primer vso glasbo za deseto sezono oddaje Master Chef.
Težko pa bi se strinjal z vašo drugo trditvijo. Kar glasbo za film loči od klasične glasbe, je to, da klasična glasba služi le namenu, da je glasba, filmska glasba je pa del končnega izdelka. Kot skladatelj filmske glasbe si vedno podrejen sliki in zgodbi, ki jo želi povedati režiser oziroma produkcijska ekipa. Če komponiraš koncertno klasično glasbo, jo lahko narediš v kakršnem koli slogu želiš, pri filmski glasbi pa moraš znati komponirati v različnih žanrih.
Tako bi težko rekli, da je filmska glasba sploh žanrska glasba. Filmska glasba je le glasba, ki je pisana za film. V današnjem času pa je postala veliko bolj prisotna tudi na koncertnih odrih, kar mi je zelo všeč, saj koncerti filmske glasbe privabljajo občinstvo, ki sicer ne hodi na koncerte simfoničnih orkestrov.
 

Kako pa vi skladate? Dobite naročilo za celoten film ali kakšno dokumentarno serijo? Si prej ogledate posnetke?


Redko začnemo pisati na sliko. Velikokrat se zgodi, da ko dobimo naročilo, naročnik še niti nima posnetega filma. Zato najprej pripravimo tako imenovano tematsko glasbeno suito, ki jo lahko razumemo kot nekakšno glasbeno knjižnico idej in čustev, ki jih lahko potem uporabimo, ko pišemo na sliko. V tej suiti predstavimo glavne melodije (teme), inštrumente ter zanimive zvoke, ki že sami po sebi pripovedujejo določeno zgodbo oziroma izražajo določena čustva. Suita gre ponavadi čez veliko internih revizij. Zgodi se tudi, da suito posluša Hans, preden se jo pošlje naročniku. Z dobro izdelano suito si lahko naročnik oziroma režiser ob poslušanju predstavlja, kako bo glasba delovala na njegov film.
 

Ali se mogoče lotevate tudi skupinskega skladanja, ko vi, recimo, napišete le parte za flavto ali harfo?


(Smeh.) Skupinskega skladanja je pri nas kar veliko in pravzaprav to ni daleč od resnice. Res se je že zgodilo, da sem pri kakšni skladbi napisal le part za flavto, nekdo drug pa preostalo. (Smeh.) V Bleeding Fingers Music nas je zdaj devet skladateljev in štiri skladateljice. Pri nas je res velik timski duh. Nekateri projekti zahtevajo tako veliko glasbe, da en skladatelj ni dovolj.
Ravno zdaj sodelujem z Jamesom Evernighamom pri dokumentarni seriji o Afriki, ki zahteva 80 minut glasbe. Vsak od naju bo naredil približno polovico. Med komponiranjem si pa stalno izmenjujeva ideje, se posvetujeva drug z drugim in dajeva drug drugemu napotke ter drug drugemu snemava različne inštrumente. On zame tolkala in jaz zanj čelo in različne flavte.
Za dokumentarno serijo Davida Attenborougha Seven Worlds, One Planet sem pisal dodatno glasbo, Hans je napisal glavno temo, Jacob Shea, ki je napisal glasbo tudi za Planet Zemlja II in Modri Planet II, pa je bil glavni skladatelj. V šestih mesecih sva morala z Jacobom za sedem epizod napisati več kot 300 minut glasbe. Zadnje tri mesece sva skladala po deset do dvanajst ur na dan sedem dni v tednu.
To je bil absolutno največji projekt, pri katerem sem do zdaj sodeloval. Kot dodatni skladatelj sem se moral ravnati po Jacobovi viziji glasbe. Vse, kar sem napisal, je najprej šlo čez njegovo revizijo in skozi njegove napotke sem se res veliko naučil. Jacob je bil v teh mesecih res moj mentor.
 

Predvidevam, da vaš končni izdelek preveri neki nadrejeni in potem še naročnik. Vas to spravlja v stres?

 

Tako je. Preden se kakršna koli glasba pošlje stranki, jo najprej posluša naš šef Russell Emanuel, kdaj pa tudi Hans. Oba zelo spoštujem. Russell in Hans imata res veliko let izkušenj in njuni napotki in popravki so vedno dobrodošli.
Šele ko je glasba potrjena znotraj studia, se jo pošlje stranki. Tako je glasba, ki jo dobi naročnik, resnično izpiljena. Ampak naročnik ima seveda vedno glavno besedo in redko se zgodi, da tudi oni ne bi imeli svojih popravkov. Revizije mi ponavadi ne predstavljajo stresa, saj jih vzamem kot del skladateljskega procesa. Ko dobiš določeno skladbo v popravek, je to tudi imeniten čas, da skladbo ponovno obiščeš in ji dodaš še kak detajl, ki si ga morda v prvi verziji izpustil. Seveda sem pa vedno najbolj vesel, ko naročnik vzljubi že prvo verzijo glasbe. To mi vedno polepša dan!

image
Anže Rozman in Hans Zimmer.
FOTO: Osebni arhiv

 

A Hans Zimmer pogosto pride na obisk. Ali tudi on dela z vami?


Seveda, sodelovanja z njim je kar veliko. Hans je integralen del Bleeding Fingers Music. Z njim sva, recimo, skupaj naredila glavno temo za dokumentarni filmu o kanadskem deževnem gozdu. Toliko let izkušenj, kot jih ima on, ima res redko kdo. Brez njega to podjetje pravzaprav sploh ne bi obstajalo in brez njega tudi jaz ne bi bil del tega, saj sem k Bleeding Fingers Music prišel na njegovo povabilo. Nikoli si ne bi predstavljal, da bom nekoč lahko sodeloval z enim izmed svojih glasbenih herojev.
 

Doslej ste pisali glasbo tako za televizijsko dokumentarno serijo The Planets ter glasbo za Seven Worlds, One Planet (Sedem svetov na enem planetu) in za druge. Katera vaša glasba pa se vam zdi, da se vam je najbolj posrečeno zlila v eno s podobami?


Ker sem Slovenec, sem seveda zelo ponosen, da sem lahko napisal glasbo za segment človeške ribice v epizodi o Evropi v seriji Seven World, One Planet. Ekipi BBC je uspelo našo človeško ribico res zelo lepo predstaviti. Z Jacobom sva se domislila, da za ta segment glasbe uporabiva ženski glas, temen zvok orkestra, zvok bitja srca in zelo počasno tiktakanje ure, saj ima človeška ribica zelo počasen metabolizem in jé le enkrat na deset let. Mislim, da nama je uspela res prelepa in magična glasba, ki lepo opeva to skrivnostno žival.


Sicer pa se na sceni filmske glasbe tudi dogajajo pretresi, mislim predvsem na namero televizijskega kanala Discovery, da ne bi več toliko plačeval za glasbo.


Poenostavljeno povedano je hotel Discovery vsem avtorjem, ki so kadarkoli in ki bodo kadarkoli pisali glasbo za njihov kanal, odvzeti avtorske pravice. Avtorske pravice so velik oziroma celo poglaviten del naših prihodkov. Številni skladatelji preživljajo svoje družine skoraj zgolj s prihodki iz naslova avtorskih pravic. Skladatelji nimamo svojega sindikata, a v tem primeru je skladateljska skupnost res stopila skupaj in pritisk na Discovery je bil dovolj močan, da so na srečo umaknili svojo pobudo. Skladatelje nas je strah, da je to le začetek novega vala, saj imajo podobne pogoje v mislih tudi že Netflix in drugi.
 

Sicer pa, koliko je pri skladanju pomembna inspiracija, koliko pa pričakovan rezultat naročnika?


Seveda je inspiracija pomembna, a to je zelo metafizična beseda. Moj profesor Jani Golob z Akademije za glasbo v Ljubljani mi je vedno dejal, da je komponiranje podobno kot igranje inštrumenta. Treba je vaditi vsak dan. In ko skladaš vsak dan, si preprosto natreniraš možgane, da so sposobni v vsakem trenutku pisati glasbo.

Prava glasba pride iz podzavesti in včasih je lažje izpostaviti tok med podzavestjo in zavestjo, spet drugič je to težje oziroma imaš kdaj boljši in kdaj slabši dan za skladanje. Pri pisanju filmske glasbe inspiracija velikokrat pride iz slike, barv in zgodbe filma, za katerega pišeš. Vsi skladatelji nenehno iščemo inspiracijo. To je naš konstanti boj.
V zadnjem času sem zato začel veliko več igrati čelo, liro in različna tolkala v lastnih skladbah. Nenehno iščem neki nov zvok, ki ga lahko uporabim. In iskanje teh novih tonskih barv me trenutno navdihuje. Seveda se morajo vsi ti zvoki zliti s pričakovanim rezultatom naročnika.
Malo za šalo in malo zares, včasih je iskra za inspiracijo tudi rok oddaje projekta, he he. Vedno sem presenečen, kaj mi uspe skomponirati, ko imam res malo časa. Velikokrat ravno pod časovnim pritiskom nastane najlepša glasba.
 

Glede na to, da ste veliko v studiu, me zanima, kako si prezračite glavo? Koliko tišine ste deležni?


Ja, v studiu sem res veliko, in ker skoraj vsak dan pišem glasbo, mi zato tišina še kako veliko pomeni. Res pravo, lepo in naravno tišino tu v Los Angelesu le redko doživim. Naša hiša v Ljubljani je tik ob gozdu in tam sem vedno dobro spal, saj sem čez noč poslušal le šumenje listja na drevesih, čričke in mogoče kakšno sovo.
Los Angeles je pa glasno mesto, stalno slišiš kak helikopter ali kakšnega rešilca. Zato spim z slušalkami v ušesih, skozi katere si vso noč predvajam tako imenovani brown noise, ki zveni kot nekakšen slap. To šumenje mi tako zakrije ves hrup, ki se dogaja zunaj, in tako se čez noč ne zbujam. Spanje mi tudi izjemno veliko pomeni. Spim po osem ur na noč. Brez dobrega spanca ne funkcioniram dobro.

Skladateljski poklic ni najbolj zdrav poklic, zato se trudim, da živim čim bolj zdravo. Telovadim do petkrat na teden in si skoraj vsak večer skuham svežo večerjo. Zelo rad grem tudi v naravo v Temescal Canyon, ki je le 20 minut stran.

image
Slovenski vrt v Los Angelesu.
FOTO: Osebni arhiv

 

Opazil sem tudi, da ste v Santa Monico, kjer živite, prenesli tudi slovensko navado vrtičkarstva, ki ga prakticirate na balkonu.


Lani sem si na balkonu uredil majhen vrtiček, na katerem gojim tri vrste paradižnika, čili, papriko, brokoli, jagode in zelišča. Ker tu temperatura nikoli ne pade pod ničlo, mi paradižniki še zdaj januarja veselo rastejo. (Smeh.)

Da si lahko tu pridelam vsaj nekaj svoje zelenjave, se mi zdi res fenomenalno. Vsem mojim kolegom se zdi to, da imam svoj vrtiček, nekaj res izjemnega, kot Slovencu se mi pa to ne zdi nič posebnega.


Koliko pa se prepuščate razuzdanemu hollywoodskemu življenju in druženju s slavnimi?


(Smeh.) Res bolj malo. Večina prijateljev je sodelavcev iz studia. Ven hodim res poredko. Mogoče celo premalo. A zelo cenim svoj mir in trenutno mi pretirano socialno življenje ne ustreza.

Anže Rozman že dve leti dela pri Hansu Zimmru.
Uglasbil je gibanje človeške ribice.
Največ glasbe je naredil za dokumentarce.