Avsenikov glasbeni svet na enem mestu

Aleksi Jercog se je kot glasbeni urednik slovenskega programa na radiu Trst A, ki deluje v okviru RAI, pred leti začel srečevati z Avseniki. Razvilo se je vzajemno spoštovanje in zaupanje, ki je privedlo do najnovejše knjige Zlati zvoki – katalog Avsenikove glasbe.

Kdo si je zamislil katalog Avsenikove glasbe?

To je bila želja založbe Avsenik in gospe Brigite Avsenik. Da bi na enem mestu združili ves opus bratov Avsenik, se pravi vse, kar je bilo izdano na diskografskem, notnem in bibliografskem področju. Knjiga vsebuje vsa dela, ki so nastala v Avsenikovi hiši, zato je tudi naslov Katalog.

Zakaj je Avsenikovo izročilo za Slovence tako pomembno?

Ker ima narodnostni naboj. Besedila prvih Avsenikovih uspešnic so bila domoljubnega značaja. Če pomislimo, kdaj se je Avsenikov ansambel pojavil in kako težavna leta so bila to za zamejce v Italiji, ko je Trst dokončno prišel pod Italijo, so te melodije tudi vsebinsko zelo pomembne. Prinašale so košček domovine v zamejstvo. Avsenikovo glasbo sem spremljal od mladih nog, saj se je pri nas doma veliko poslušala. Moj oče me je navdušil za vse te plošče. Ko sem bil še otrok, me je peljal na nekatere koncerte. Starši so me tudi napotili na študij harmonike. Radijska in publicistična služba me je privedla do tega, da sem glasbo začel raziskovati bolj analitično in podrobno.

Kako obsežna je glasbena zapuščina bratov Avsenik?

Nekaj več kot tisoč skladb; približno 80 uradnih albumov je nastalo za slovensko in nemško govorno območje, nekaj več kot 20 EP-jev in 99 singlov. To je privedlo do 34 zlatih plošč, dve sta platinasti, od teh ena z diamanti.

Kako ste vse to spravili v katalog?

Delo je bilo zelo težko. Sreča je bila, da se je v projekt vključilo še nekaj navdušencev in prijateljev. Med temi bi se rad zahvalil glasbenemu prijatelju Simonu Golobiču. Druga težava je bila, da si je bilo treba zamisliti koncept knjige, kako gradivo sistematizirati, predstaviti, kar je bila že nekakšna predprodukcija knjige. K podatkom, ki so navedeni v knjigi o skladbah, avtorjih, založbah, kdo je pel, inštrumentalistih itn., sem dodal še osebni komentar. V knjigi je tudi ogromno slikovnega gradiva, nekaj ga je sploh prvič objavljenega v njej.

Ali je seznam Avsenikovih del zdaj dokončen?

Po mojem ta knjiga ne bo nikoli povsem končana. Lahko se še najde material. Tudi Avseniki si niso sami zapisovali ali delali seznama skladb. Pojavljale so se skladbe z dvema različnima naslovoma ali pa sta pod istim naslovom nastali dve različni skladbi. To priča o veliki produktivnosti bratov. Ansambel je bil vedno na poti, gospod Vilko pa je vedno skrbel za aranžmaje in je sledil celotni produkciji, snemanjem in vsemu, kar je sodilo zraven.

Kaj Avsenikova zapuščina pomeni za slovensko kulturo?

Veliko. Morda se tega še ne zavedamo. Je velikanski zaklad. Ne moremo mimo velikega števila skladb, plošč, zlatih plošč. Je nekaj edinstvenega v srednjeevropskem prostoru. Brata Avsenik sta zgradila nov glasbeni svet, zamislila sta si svoj glasbeni žanr, novo zvočnost, ki prej ni obstajala in predstavlja slovenskost. Verjetno jo bolj cenijo v zamejstvu in Slovenci po svetu. Mislim, da se lahko veličine Avsenikove glasbe zavemo, če jo poslušamo v simfonični preobleki, pri čemer nam zazveni kot Straussovi valčki. To je zgodba, ki ni ponovljiva. Pojavili so se v času, ko se je vse rojevalo. Tudi Beatles se niso nikoli več ponovili. Težko, da si bo kdo zamislil kaj tako izvirnega in prodornega.

Kljub nepregledni množici glasbenikov, ki gojijo in razvijajo narodno-zabavno glasbeno izročilo, se še nikomur ni uspelo tako dotakniti ljudi, kot so se jih Avseniki. Kako bi to pojasnili?

Melodije so preproste, a nikoli banalne. Glasbeniki v teh skladbah vedno najdemo kaj novega. Veličina je v tem, da so znali napisati melodije, ki so večne. Toliko stroke in mojstrstva avtorskega tandema je v tem. Slavko je imel toliko idej, da so mu melodije kar vrele izpod prstov. Po drugi strani pa je zasluga Vilka, da je znal tem melodijam dati podobo in, kar je najpomembnejše, skozi desetletja te aranžmaje tudi spreminjati. Ko mu ni bil dovolj kvintet, je v drugi polovici šestdesetih let dodal še dva klarineta in nastal je trio klarinetov. Sočasno je začel delati aranžmaje za manjšo godbo na pihala, ki je tedaj štela 11 članov. Na začetku 80. let je kvintetu dodal godala in to je privedlo do simfonične preobleke Avsenikovih melodij.

Ampak Avsenikovo glasbo so za svojo vzeli tudi v drugih evropskih državah.

Melos glasbe predstavlja alpski svet in večkrat rečem, da je Avsenikova glasba najprimernejša za alpski svet. Če bi brata Avsenik živela na Primorskem, ta glasba ne bi imela enakega zvoka. Prijela se je v državah, ki so ob Alpah, a jim je uspelo tudi zunaj tega prostora. Če le pomislimo, da so prvi trikrat igrali v Berlinski filharmoniji, v umetniškem domu Herberta von Karajana. V venčku polk so med drugim zaigrali tudi delček iz Golice.

Predsednik države Borut Pahor je skladbo Na Golici lani primerjal s Prešernovo Zdravljico. Da je Avsenik za Slovence enako kot Strauss za Avstrijo, pa je tako znana primerjava. Se strinjate?

Vsekakor. Prvo bi prikrojil na drug način in bi dejal, da je valček Slovenija, od kod lepote tvoje skladba, ki bi lahko bila neuradna himna Slovenije. S svojo glasbo sta popisala te kraje in jih predstavila drugim narodom.