Tiskane izdaje
Goran Bojčevski bo nocoj v veliki dvorani salzburške univerze Mozarteum poslušal svojo skladbo. Nostalgijo so v Mozarteumu naročili, potem ko jih je s svojimi deli že navdušil.
Sam je sicer praktično rojen s klarinetom, ki je v njegovi rodni Makedoniji inštrument številka ena in za katerega je komaj čakal, da ga vsak dan znova vzame v roke. Njegova strast se čuti v vsakem tonu.
Bojčevski že več kot desetletje živi v Celju in kdor se sprehodi mimo njegovega ateljeja, zagotovo ne bo slišal tišine. Klarinet mu je bil praktično položen v zibelko, ko je živel v bližini romskega naselja, kjer je poslušal nešteta slavja ob vsaj tridnevnih ohcetih, na katerih brez klarineta ni šlo.
Ritmi, ki zapisani v notah, morda lahko komu delajo preglavice, so v njegovem DNK. Najdemo jih praktično v vsaki skladbi Bojčevskega, ki se je na Mozarteumu intenzivneje začel ukvarjati s skladanjem. Dve njegovi skladbi sta danes del obveznega programa za magistrske študente klarineta na tej univerzi. Tam se je Bojčevski izkazal predvsem kot klarinetist in navdušil svojega profesorja Aloisa Brandhoferja, nekdanjega prvega klarinetista tako berlinske kot dunajske filharmonije, z igranjem Mozarta.
V svojih delih pa Bojčevski razgalja svojo strast in makedonsko poreklo, kar smo lahko slišali tudi v njegovi suiti Balkanski portreti, ki jo je ob spremljavi simfonikov RTV Slovenija izvedel lani na Festivalu Ljubljana. Z novo skladbo se Bojčevski nocoj vrača na Mozarteum, kamor je po zaključenem osnovnem in srednjem šolanju v Bitoli in zaključeni ljubljanski akademiji za glasbo odšel na podiplomski študij.
S kakšno Nostalgijo se vračate v Salzburg?
Nostalgija je pot od mojega doma, preko Slovenije do Salzburga, kjer sem končal magisterij. Opisuje različna življenjska obdobja, od otroštva do skrbi odraslega človeka. Tudi teme so zato kontrastne, od sodobne klasike, dinamične glasbe, na trenutke atonalne, ampak se ves čas drži neke rdeče niti. Je na meji med filmsko in sodobno glasbo.
Mozarteum je skladbo naročil.
Na to sem zelo ponosen, ker je na Mozarteumu veliko res dobrih skladateljev. Iz celega sveta. Pa tudi profesorji, ki učijo na tej univerzi so svetovnega ranga. V času študija sem bil tam odličen študent, imel sem krasne koncerte, začel pa sem tudi bolj intenzivno skladati. Že prej so izmed skladb desetih skladateljev iz cele Evrope izbrali mojo skladbo, Raum 4023, ki je bila izvedena leta 2014. Na podlagi te skladbe sem dobil naročilo za Nostalgijo.
Zagotovo vsebuje elemente makedonske glasbe.
Seveda. Ne morem iz svoje kože in to je moj osebni pečat. Tisto, kar nosim v sebi, moram poudariti. Izhajam iz makedonske ritmike in notri je nekaj kompleksnih ritmov, med drugim enajstosminski. Gostujoči dirigent Kanadčan Glenn Price mi je pisal, kakšen ritem je to, od kod izhaja. Sem mu moral razložiti, da imamo na Balkanu take ritme in je bil navdušen (smeh).
Vaša posebnost je tako imenovani balkan nuevo.
To je poseben stil, ki izhaja iz mojega temperamenta in korenin. Tako kot Balkanci so tudi Astor Piazzolla in njegovi sodobniki imeli enak način razmišljanja, z enako strastjo, a skozi njihovo kulturo. To sem povezal v glasbi. Balkanska glasba s tango harmonijami in ponekod ritmičnimi elementi - in nastane balkan nuevo. Prvi sem se podpisal pod tem slogom. Pravkar smo nastopali v Linzu, zdaj gremo na Dunaj, izredno zanimanje je v Nemčiji, tako da očitno deluje. Pri ljudeh vzbuja strast. Vsak mora v življenju začutiti strast do nečesa.
Pišete tudi filmsko glasbo.
Z Majo Weiss sodelujeva štiri leta, začela sva s filmom Banditenkinder, zdaj sem spisal glasbo še za njen film Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić.
V čem je pisanje glasbe za film posebno?
Filmska glasba se danes dela na računalnik. Obstajajo virtualne knjižnice, v katerih uporabljamo različne orkestre, inštrumente in z njimi operiramo. To je tudi neka znanost. Kako narediti, napisati, da inštrumenti zazvenijo čim bolj živo. Vseeno je nenadomestljivo, če orkester igra v živo. Prav zdaj sem spisal glasbo za balet Derviš in smrt po romanu Meše Selimovića. Premierno ga bodo izvedli na letošnjem festivalu Splitsko ljeto.
Premiera bo izpeljana s posnetkom, vendar dobro deluje. Tudi Hans Zimmer (priznani in tudi z oskarjem nagrajeni nemški skladatelj filmske glasbe, op. p.) večinoma vse stvari počne z računalnikom. Pomembno je, da znaš narediti tako, da dobro zveni. Bom pa spisal tudi partiture in oktobra, ob otvoritvi splitske sezone, bo izveden v živo z orkestrom.
Kljub klasični izobrazbi niste doma le tam. Igrali ste v skupini Terrafolk, imate več svojih zasedb, septembra boste s pianistom Bojanom Zulfikarpašićem igrali na gala koncertu na Evropski jazz konferenci v Cankarjevem domu, pri vseh teh različnih zvrsteh glasbe pa sodelujete s številnimi priznanimi glasbeniki.
To so neprecenljive izkušnje. Sodeloval sem z glasbeniki tako v etno kot klasični glasbi. Še vedno velja stereotip, da klasika je klasika, etno je etno, jazz je jazz. Zame je glasba glasba. In prav izražanje, improviziranje preko etno glasbe da umetniku lažje dihanje v klasični glasbi. Držimo se pravil, ampak smo bolj samozavestni.
Z Vladkom Stefanovskim sta prvič sodelovala prav v Celju.
Nisva se poznala. Pisal mi je, da so mu moji posnetki všeč, da bo nastopal v Celju in da naj pridem, da bova nekaj skupaj zaigrala. Prišel sem z velikim spoštovanjem. Na tonski vaji je rekel, da je utrujen od poti in da ne bova nič vadila oziroma da bova že na koncertu skupaj nekaj odigrala. Koncert je bil res enkraten. Pa pred tem nisva odigrala niti enega tona skupaj. Ampak očitno energije delujejo. Kasneje sem bil povabljen v projekt Balkan Superselection. Imeli smo velik koncert na Lentu, tam so bila res velika balkanska imena, poleg Stefanovskega še Teodosi Spasov, Vasil Hadžimanov in Marko Ramljak.
Ste bolj klarinetist ali skladatelj?
Dobro vprašanje. Glasbenik. Človek, ki ljubi glasbo. Vedno izhajam iz samega sebe. Inštrumenti so dejansko samo inštrumenti, s katerimi operiramo. Ljudje nosimo glasbo v sebi, imamo inštrumente, preko katerih se izražamo in imamo lahko svinčnik in papir, preko katerih se izražamo. Jaz sem definitivno oboje.
us.
