Benjamin Clementine in njegove zgodbe o strahu

Ljubljanski Kino Šiška je novo sezono začel z razprodanim koncertom britanskega skladatelja, pevca in pianista posebne sorte. Benjamin Clementine je še pred izdajo drugega albuma, ta izide prihodnji petek, v glasbenem poslu dvignil precej prahu, kajti tolikšne samosvojosti občinstvo prav pogosto ni deležno. Turneja, na kateri je obiskal Ljubljano, je namenjena promociji novega albuma I Tell a Fly, vendar seveda brez izbora pesmi z izjemnega prvenca At Least for Now tudi ni šlo.

Na oder je stopil samozavesten mladenič, ki je na klavir igral napol sede, na povišanih odrih pa je bila v spodnji liniji v modre kombinezone odeta inštrumentalna sekcija, basist, klaviaturistka in bobnar, ter še višje pet spremljevalnih pevk, oblečenih v bele kombinezone. Vsi nastopajoči so bili bosi.

Koncert, ki je v celoti z dvema dodatkom trajal krepko dlje od ure in pol, je Clementine začel in tudi končal z energično By the Ports of Europe z novega albuma o na obali nasedli ribi, ki ne zna plavati. zadnje je ob koncu koncerta razložil z dolgo zgodbo. In bolj ko je razlagal, bolj je postajalo jasno, da ta riba, ki ne zna plavati, simbolizira mrtva trupla beguncev, ki jih naplavlja na obale Sredozemskega morja.

Zgovoren, komunikativen in izjemno topel pristop glasbenika, ki je tako na fotografijah kot na videih viden hladen in zadržan, je gotovo presenetil marsikoga v občinstvu, ki se je nabralo tudi iz sosednjih držav. Še najbolj je občinstvo sodelovalo pri izvedbi dveh ključnih pesmi s prvega in drugega albuma. Na novem albumu je to skladba Phantom of Aleppoville, ki je izšla tudi kot singel, in je posvečena vsem žrtvam nasilja tako na vojnih območjih kot tudi drugje, kajti nasilje je povsod doma. Podoben pomen ima tudi njegova skladba s prvenca Condolence, v kateri se poslavlja od strahu in negotovosti, ki mu ga je prineslo nasilje.

S takšnim pristopom ter ekspresivnim in močnim glasom ter samosvojimi pianističnimi vložki ter podprt tako z zasedbo kot občinstvom je Clementine uprizoril nekaj izjemnega. Bilo je kar nekaj liturgičnega v koncertu, čeprav je sam povedal, da ni pridigar in da ne mara boga.

Benjamin Clementine je demonstriral generično humano plat glasbe, umetnosti, ki je najbolj abstraktna in ki deluje najbolj neposredno.

Gotovo se bo sinočnji koncert potegoval za naziv koncert leta pri nas.