Big Foot Mama: »V bistvu živimo od svojega hobija«

Četrt stoletja skupine z dvojno zbirko največjih uspešnic in koncertom v ljubljanskih Stožicah.

Objavljeno
02. oktober 2015 15.09
25 let glasbene skupine Big Foot Mama v Ljubljani, 2. septembra 2015 [Big Foot Mama,Ljubljana]
 Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Rock skupina Big Foot Mama (Grega Skočir, glas, Alen Steržaj, baskitara, Jože Habula, bobni, Daniel Gregorič, kitara, Zoran Čalić, kitara) bo imela zvečer koncert s številnimi gosti. Ob tej priložnosti so izdali dvojni album z največjimi­ uspešnicami­ in dodali pesem Nove zmage,­ ki je uradna himna slovenske­ košarkarske reprezentance.­

O 25-letnici rock'n'rolla Big Foot Mame smo se pogovarjali­ z avtorjem in bas­kitaristom Alenom­ Steržajem, sicer tudi sodelavcem ­Delove priloge Vikend.

Četrt stoletja skupnega delovanja­ ni malo. Nekateri primerjajo članstvo v skupini z družino, zakonom. Ste bili kdaj na tem, da se razidete?

Nikoli. Smo pa zelo različni značaji, kar pomeni, da imamo med sabo včasih precej psihičnih problemov. Občasno se intenzivno pogovarjamo samo o odnosih v bendu. Smo kot večpartnerska družina, saj smo si različni. Včasih se tudi sovražiš, sicer se ljubiš, ampak veš, da boš ostal skupaj. Skupno dobro nas drži skupaj, saj je vsem cilj nadaljevati Big Foot Mamo. Ko se za kaj odločimo, nas vseh pet trdno stoji za tem.

Kdaj se je najbolje živelo od rock'n'rolla?

V bistvu ves čas, odkar je Big Foot Mama prestopila mejo hobi benda in postala profesionalni bend. Zadnjih petnajst let živimo od glasbe. Nekateri so zaradi tega pustili službo, nekateri pa imamo tako službo, da nam ni treba vsak dan hoditi v službo in zgodaj vstajati. To je v redu, ker si potem razbremenjen v življenju. V bistvu živimo od svojega hobija, saj noben od nas ni izobražen glasbenik. Da se ti to zgodi in da hkrati še napolniš dvorano ljubljanskih Stožic ... lahko rečem, da zdaj najbolje živimo od glasbe.

Kot kaže, ste (še) vedno popularni,­ saj ste najprej razprodali­ malo dvorano Hale Tivoli, potem večjo dvorano, zdaj pa ste preselili koncert v Stožice.

Še pred enim tednom sem sveto zagotavljal medijem, da Big Foot Mama že ne bo nastopila v dvorani na Stožicah, ker tako grandioznih kompleksov pa vendarle nima. Zgodilo se je povsem spontano. Naval na vstopnice je bil tak, da smo morali iti v Stožice, ker bi nas v nasprotnem primeru precej ljudi zadavilo, saj bi ostali brez vstopnic.

Kakšna je bila glasbena scena v Ljubljani in Sloveniji pred ­petindvajsetimi leti?

Ko smo začeli leta 1990, je bil prelom desetletja, ko je bil slovenski klasični rock še na vrhuncu s skupinami, kot so Sokoli, Don Mentony Band in Šank Rock. Ko so oni nehali, so postali osrednja glasbena pojava z bolj kantavtorskim pristopom Peter Lovšin, Zoran Predin in Vlado Kreslin in je nekako rock pri nas precej zamrl. Takrat se je pojavila praznina v rocku.

Rock niti ni bil priljubljena glasbena zvrst, ker je bil takrat na vrhuncu rave, in pa izštekan bolj akustičen glasbeni pristop. Takrat se je pri nas precej uveljavila tudi etno glasba s skupinami, kot so Šukar, Orlek, Leteči potepuhi. Zato je bilo komercialno precej neperspektivno, če si ustanovil rock skupino, in so te vsi čudno gledali. Ampak mi smo to čutili, saj smo z rockom gor rasli.

Iz takratne nastajajoče scene nismo izšli samo mi, temveč tudi Babewatch, Siddharta, Sausages in drugi. Jedro scene je bilo v diskoteki Palma v ljubljanskem Tivoliju, kjer je Sašo Bole iz skupine Bombe ob četrtkih pripravljal glasbene večere, na katerih so dali priložnost vsaki mladi skupini. Tam se je zvrstilo na desetine skupin, ki so običajno tam imele svoj prvi nastop.

Takrat smo se kot država osamosvojili, bili smo zapisani uspešni prihodnosti. Je tudi glasbena scena takrat imela kak poseben zagon?

Meni se je takrat zdelo eno sivo območje za slovenski rock in pop. Takrat je namreč dominiral slovenski pop, ki je bil vezan na nacionalni radio, saj ni bilo veliko komercialnih radiev, le Hit in Gama. Takrat so bile radijske postaje zelo odprte za nove skupine in novo glasbo ter so veliko bolj podpirale razvoj glasbene scene kot zdaj. Zadnja leta je turbo komercializacija radijskih postaj prinesla to, da so radii postali zelo konservativni glede glasbe in so velikokrat krivi, da je slovenska scena obstala nekje sredi prejšnjega desetletja.

Zato smo danes perspektivni le veliki bendi, tisti, ki smo imeli ­kariero že v devetdesetih letih.

Je še ostalo kaj od te energije?

Domača glasbena scena je imela vrhunec v času oddaje na nacionalni televiziji Videospotnice, tam nekje po letu 2000, ko smo mi izdali že tretji album. V tej oddaji so domači glasbeniki dobili zaledje in medijsko podporo. Oddaja je bila tako močna, da kdor je tam nastopil, je imel uspešnico, veliko koncertov in je dobro prodajal plošče. Sklenjen je bil krogotok. Ta krogotok pa sta povsem porušila ekstremna komercializacija večine radiev in prihod interneta. Tako da imamo zdaj demokratično anarhično svobodo.

Želja biti v rock skupini je eno, uspešno delovanje zasedbe pa precej več.

To nas pred tem koncertom veliko sprašujejo in ne poznam odgovora. Nikoli nismo dolgoročno načrtovali kariere. Mi smo šli stopničko po stopničko. Prvi koncert je bil na šentviški gimnaziji. Takrat je bil naš naslednji cilj koncert na gimnaziji Poljane, ker je bilo tam več lepših punc. Vmes je bil drugi koncert skupine v Festivalni dvorani, ko sem se še jaz pridružil zasedbi. Kasneje smo vendarle nastopili tudi na poljanski gimnaziji. Vmes se nam je spontano zgodilo, da smo se spoznali s Petrom Lovšinom na nekem koncertu na Primorskem in nas je pobaral za predskupino Sokolov, kasneje pa še za spremljevalno skupino Vitezi obložene mize.

Uspelo nam je, ker smo imeli dobro glasbo. Prav tako se moraš modro obnašati na tržišču, kar pomeni, da ne smeš biti preveč pohleven in ne preveč pohlepen.