Bobnenje bobnov, grmenje topov in človekovo trpljenje

Eden od najodličnejših sodobnih pianistov bo Zimski festival prihodnji teden sklenil z Beethovnovim Petim klavirskim koncertom.

Objavljeno
30. januar 2020 17.01
Posodobljeno
30. januar 2020 17.01
Pianist Aleksander Gadžijev ob interpretaciji namenja premislek razumevanju posamezne skladbe in njenega konteksta. Foto Festival Ljubljana
V nedeljo se bo s prvim od treh koncertov 4. zimskega festivala­ začel ljubljanski hommage Lud­wigu van Beethovnu v letu okrogle obletnice skladateljevega rojstva. Festival bo prihodnji četrtek sklenila izvedba morda najbolj slavnega simfoničnega dela vseh časov, Simfonije št. 5 v c-molu, trenutno najbolj znan in iskan slovenski pianist Aleksander Gadžijev pa bo z Orkestrom Slovenske filharmonije odigral Beethovnov veličastni Koncert za klavir in orkester št. 5.

Beethovnov Peti klavirski koncert spada v najbolj produktivno skladateljevo obdobje, nastal je v burnih časih Napoleonovih vojaških pohodov, pisati ga je začel leta 1809, ko je Bonaparte oblegal in zavzel Dunaj.

Julija tega leta je Beethoven v pismu založniku zapisal: »Od četrtega maja sem napisal malo koherentnega, le fragment tu ali tam. Ves razvoj dogodkov je vplival na moje telo in dušo … Kako destruktivne, neurejene razmere vidim in slišim okrog sebe: nič drugega kot bobnenje bobnov, grmenje topov in človekovo trpljenje v vseh oblikah.«

Delo je zaradi ognjevitosti in bojevitosti pozneje dobilo vzdevek Imperator, čeprav mnogi omenjajo, da se skladatelj s tem poimenovanjem koncerta, ki ga je posvetil svojemu mecenu in talentiranemu glasbenemu učencu, nadvojvodi Rudolfu, verjetno ne bi strinjal.
 

Cesar? Morda ne


Ko je avgusta 1810 poslal notni rokopis založniku, je bil več kot jasen, da je to »grand concerto«, posvečen njegovi imperialni visokosti nadvojvodi Rudolfu. Oznako Emperor je delu iz marketinških razlogov prilepil londonski pianist, skladatelj in založnik Johann Baptist Cramer, dodaten drobec o poimenovanju koncerta pa ponuja apokrifna zgodba, po kateri je na dunajski premieri 12. februarja 1812, ko je koncert izvajal Beethovnov varovanec Carl Czerny, eden od prisotnih francoskih vojakov zakričal: »C'est l'empereur!« (To je cesar!)

Peti klavirski koncert je edini, ki ga Beethoven sam ni javno izvedel, domnevajo pa, da ga je predstavil nadvojvodi. Na prvi javni izvedbi 28. novembra 1811 v leipziškem Gewandhausu je kot solist nastopil petindvajsetletni cerkveni organist in skladatelj Friedrich Schnei­der, kar potrjuje prepričanje, da je skladateljeva naglušnost takrat dosegla visoko stopnjo in bi bila njegova izvedba negotova.

Januarja 1812 je časnik Allgemeine musikalische Zeitung poročal: »To je eden od najbolj izvirnih, domiselnih in efektnih koncertov, kar jih je, a tudi eden od najbolj zahtevnih.«
Na prelomu klasičnega obdobja so bili klavirski koncerti predvsem pripomoček, s katerim so skladatelji pianisti osrečili občinstvo, o njegovi veličastni intoniranosti ni dvoma, glasba Petega klavirskega koncerta je čvrsta, grandiozna, zmagovalna, heroična, eden od muzikologov, Alfred Einstein, je delo označil za »apoteozo vojaškega koncepta« v Beethovnovi glasbi.

 

Bleščeči pianizem


Svoje videnje Beethovnovega koncerta bo z ljubljanskimi simfoniki pod vodstvom dirigenta Jana Lathama-Koeniga predstavil pianist Aleksander Gadžijev.

Latham-Koenig je od leta 2011 umetniški direktor moskovskega gledališča Kolobov Nova, umetniški vodja Filharmoničnega orkestra Unam iz Mehike in Flandrijskega simfoničnega orkestra, redno sodeluje tudi z drugimi opernimi hišami, kot so Teatro Massimo iz Palerma, Teatro dell'Opera di Roma in številne druge.

​Pianist Aleksander Gadžijev, so zapisali organizatorji festivala, velja za enega od najboljših domačih pianistov mlajše generacije. V Gorici rojeni glasbenik je začel igrati pri petih letih, za učiteljem pa se mu ni bilo treba daleč ozirati: za klaviaturo je najprej sedel z mamo, klavirsko pedagoginjo na Glasbeni šoli Nova Gorica Ingrid Silič, od sedmega leta se je šolal na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici v razredu očeta, pianista, komornega glasbenika in pedagoga Sijavuša Gadžijeva.
 

Mozarteum


Že pri devetih letih je s šolskim orkestrom ob 50-letnici goriškega centra izvajal Hajdnov Koncert v C-duru, pri enajstih je začel samostojno koncertirati. Gadžijev se je izpopolnjeval pri priznanih profesorjih in pianistih na Konservatoriju Bruno Maderna v Ceseni, kjer je leta 2012 z odliko in posebno omembo diplomiral pri profesorju Luigiju Tanganelliju, na Mozarteumu v Salzburgu in Visoki šoli za glasbo Hanns Eisler v Berlinu.

Kljub mladosti je redni gostujoči koncertant na Japonskem in festivalih po svetu, sodeloval je z Orkestrom Padove in Benečije, Simfoničnim orkestrom gledališča La Fenice, Tokijskim orkestrom, Jeruzalemskim orkestrom in drugimi ter se predstavil pod vodstvom dirigentov Jurija Temirkanova, Marka Pijarowskega, Tacuja Šimona in številnih drugih.
 

image
Foto Festival Ljubljana
Navdušil z Rahmaninovom


Gadžijev je na številnih tekmovanjih, ki se jih je udeležil (Minerbio, Castiglion Fiorentino, Ravena, Primorsko pianistično tekmovanje), presenetil z najvišjimi ocenami, na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Temsig je osvojil 100 točk, na 9. mednarodnem klavirskem tekmovanju v japonskem mestu Hamamacu je prejel prvo nagrado in nagrado občinstva, na italijanskem državnem natečaju v Trstu je dobil prvo nagrado in imel v sezoni 2012/13 več koncertov po Italiji in v Parizu.

Pred dvema letoma je na tekmovanju Piano Masters v Monte Carlu dobil nagrado princa Rainerja III., koprski radio je takrat poročal, da je uspešno prestal četrtfinale in polfinale ter bil naposled boljši od priznanega 39-letnega francoskega pianista Geoffroya Couteauja, velikega interpreta klavirskih del Johannesa Brahmsa.

Navedli so tudi ugotovitev enega od francoskih časnikov: »Je pa treba priznati, da se je komisija prav odločila, saj smo pri Francozovem Brahmsovem Prvem koncertu skoraj zaspali, medtem ko nas je Italijan navdušil s Tretjim koncertom Rahmaninova.«
 

Umetnost, filozofija, znanost


Pred leti je diplomant goriškega znanstvenojezikovnega liceja Duca degli Abruzzi v pogovoru za revijo Glasna in še pred vpisom na Mozarteum razmišljal, da bi študij glasbe povezal s študijem še katerega od drugih, predvsem naravoslovnih predmetov, na primer matematike ali fizike.

»Najbolj aktualna možnost je, da bi nadaljeval študij na Mozarteumu v Salzburgu, ker menim, da je to zelo stimulativno okolje in hkrati ni daleč od doma. Pri izbiri imajo prednost kakovost študija, ime šole pa tudi stroški bivanja. Sicer pa sem prepričan, da je v življenju veliko zanimivih stvari, ki jih ne smeš zanemariti in pozabiti. Redko srečamo ljudi, ki so poglobljeni in široko razgledani na različnih področjih.

Pianist današnjega časa mora biti nadarjen, samozavesten, vztrajen in zelo potrpežljiv. Treba je veliko garanja in tisti, ki tega ne zmore, nima širokih perspektiv. Upam, da bo v prihodnje figura pianista vedno bolj identificirana s figuro glasbenika in umetnika, ne zgolj s figuro obrtnika in virtuoza. Velik pianist mora imeti široko obzorje in veliko znanja ne samo o glasbi, ampak tudi o celotni umetnosti in filozofiji, znanosti itd.«
 

Med izbranci


Lani so Gadžijeva poklicali na avdicijo Radia 3 BBC in prišel je v izbor sedmih mladih talentov, umet­nikov nove generacije 2019–2021, kar mu bo omogočilo sodelovanje z različnimi orkestri BBC, studijska snemanja in koncerte na uglednih mednarodnih festivalih. Lani novembra je z deli Liszta, Chopina, Skrjabina, Messiaena in Bartóka v Cankarjevem domu uvedel sezono Srebrnega abonmaja.

Pianist je v kratkem pogovoru za Delo na vprašanje, ali se ob študiju posamezne skladbe loti tudi poslušanja dosegljivih interpretacij, odgovoril, da se ukvarja z vsem, s čimer se je treba ukvarjati, njegov premislek pa je najbolj namenjen razumevanju posamezne skladbe in njenega konteksta, in tako je tudi z Beethovnovim Petim klavirskim koncertom. Na vprašanje o inštrumentu, ki mu najbolj odgovarja, je povedal, da ima stein­waya doma, drugi uveljavljeni modeli, od bösendorferja do yamahe, pa imajo po njegovem vsak svojo ­tonsko podobo.