Bogdana Herman: Čas je za glas in harmoniko

Pevka ljudskih pesmi in harmonikar Jure Tori bosta v ponedeljek ob 21. uri v Kinu Šiška predstavila prvenec Čas je.
Objavljeno
06. maj 2011 22.36
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Na albumu Čas je se navidezno srečata dva zelo različna glasbena svetova pevke ljudskih in avtorskih pesmi Bogdane Herman ter harmonikarja in klaviaturista Jureta Torija (Orlek, Tori trio). Izbrala sta trinajst pesmi različnih kulturnih odtenkov, od uvodne ciprske ljudske Tessera che tessera do zaključne Time znamenitega rock baladnika in pripovednika, Američana Toma Waitsa. Kako zvenijo v živo, bo mogoče prisluhniti v ponedeljek v ljubljanskem Kinu Šiška.

Z Juretom Torijem že precej časa skupaj nastopata. Od kod vajino poznanstvo?


Partizanske pesmi pojem od nekdaj. Najlepše se pojejo ob kitari ali harmoniki. Pred šestimi leti, ko sem iskala harmoniko, ki bi mi pomagala praznovati šestdesetletnico osvoboditve, sem spoznala Jureta Torija, soustanovitelja in klaviaturista Orlekov. Njihove socialne pesmi so najbrž tako priljubljene zato, ker so polne spodbudnih čustev in treznih razmislekov o včasih pijani stvarnosti. Jure je temperamenten, hkrati pa se zna v hipu umiriti, da bi vstavil v rockovski ritem presenetljiv glasbeni okrasek.

Najprej sva se pogovarjala, kako naj bi najine partizanske sploh zvenele. Še zdaj se spomnim, kako previdno sva pela in igrala kot da ne bi hotela zmotiti avtonomnosti drug drugega. Ja, mogoče je, da sva z začetnim medsebojnim spoštovanjem ustvarila pomemben pogoj za enakopravno sodelovanje. Nenazadnje pripadava dvema različnima generacijama.

Kako se je izoblikoval vajin program in kaj sta uvrstila na skupni prvenec Čas je?


Do povezane zvočne podobe sva lahko prišla samo tako, da sva najprej spoznavala poglede drug drugega na glasbo, na posamične glasbene zvrsti in na interpretacijo. Partizanskim so sledile slovenske ljudske pesmi, pri katerih se je izkazala Juretova sposobnost poslušanja. Jure posluša pevca in njegovo besedilo, medtem ko se posveča svojemu inštrumentu. To je najdragocenejša lastnost inštrumentalistov, pravimo pevci. V tem sva si podobna, tudi jaz ga poslušam in opazujem, medtem ko pojem. Zato sem na koncertu večkrat obrnjena proti njemu kot proti občinstvu ... Prav Jure me je nagovoril, naj po dolgih letih spet pojem tudi avtorske pesmi različnih žanrov. In vse to je na najinem cedeju. Partizanske in še nekatere druge sva tokrat izpustila.

Med vama je precejšnja generacijska razlika in najbrž so precej različne tudi glasbene izkušnje.


Doslej sva vse delala skupaj: predlagala, izbirala, preizkušala, izbrala, izvedla, posnela. Vsak od naju pozna svet, tudi glasbeni svet, in okus svoje generacije. In oba sva radovedna, torej eden drugega z veseljem seznanjava s tem. Po drugi strani nimava črednega nagona in si vse življenje želiva slediti najprej sebi, potem šele drugim. Hkrati imava rada ljudi. Tudi v tem sva si podobna: vesela družbe in vesela sama sebe v miru in tišini lastnih iskanj.
O najinem sodelovanju govorim bolj podrobno tudi zato, ker je zgledno. Priznajte, da na to ne naletite prav pogosto ne v službi ne v družbi ...

Izbor pesmi je zelo nenavaden. Če preberemo naslove, je videti, kot da so nametane skupaj brez nekega reda. Povsem drugače je, ko jih poslušamo eno za drugo.


Imate prav, niso kar nametane skupaj! Tako, kot je bil premišljen njihov študij, je premišljen tudi vrstni red. Zgoščenka se začne s ciprsko ljudsko pesmijo, v katero se je nekaj poslušalcev zaljubilo na prvi posluh. Nadaljuje se z mogočno pesmijo dveh judovskih avtoric pa s tremi ljudskimi pesmimi iz treh držav ... Vsaka pesem je svet in kultura zase, vsaka zahteva svoj način petja, vsaka je Jureta povabila k ustvarjalnemu igranju.

To niso ne ljudske ne jazz interpretacije ljudskih pesmi, zimzelenčkov ter pop skladb.

Ah, kakšne čudne besede! No, če že mora biti kaj zimzeleno, naj bo to Marko skače. Ta pesem je najstarejša v Sloveniji posneta ljudska pesem. V knjižici izjemne zgoščenke iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU zgoščenka nosi naslov Odmev prvih zapisov piše, da so jo posneli v prekmurski Tišini leta 1898. In še zmeraj jo poznamo; otroci zagotovo, čeprav je bila včasih snubitvena. Midva sva njeno vedrino ohranila tako, da sva posodobila ritem in izraz.
Vaše težave s poimenovanjem interpretacije pa me veselijo, saj pomenijo, da bi se radi otresli besednih poimenovanjskih kalupov. Kako prav imate!

Izbor pesmi je večinoma zelo všečen, interpretacije pa so vendarle zahtevnejše.

Prosim, naj bralec in bralka ne zamerita naslednje izjave: niti za hip se nisva spraševala, ali bo izbor všečen. Veva namreč, da izdajalčevo doživeto in iskreno početje poslušalca in opazovalca ne more pustiti hladnega. Sladko težo izbora nosiva torej sama in je ne zvračava na ramena kupcev zgoščenke. Zato sva tudi zmogla narediti to, kar sicer ni v navadi - da ni poudarek na žanru, temveč na enovitosti izvajalcev in na (p)osebni interpretaciji, ki je značilna samo za naju. Ustvarila sva najin zvok in najin glasbeni izraz. Saj ne, da sva edina na svetu, ki se jima je to posrečilo - vsakemu se pa tudi ne, kajne?

Kako je s predstavljanjem tovrstne glasbe v živo? Koliko nastopov se vama obeta v prihodnosti in kje?

Prvim nastopom na proslavah in razstavah so kmalu sledili samostojni koncerti. V prihodnosti se nama obetajo v slovenskih mestih in medijih, na Dunaju, morda v Rimu ... Vesela sem tega cedeja, vsaj enako sem vesela tudi koncertov. Ni lepšega kot z dobrimi sodelavci - lučkarji in tonci - izvesti dobro tehnično pripravo na odru, se v miru urediti, še zadnjič ponoviti vrstni red, potem pa stopiti pred občinstvo in dati vse od sebe; vse, kar je v tistem trenutku mogoče. Res vse.