Tiskane izdaje
Damir Avdić, 1964,Tuzla, Bosna in Hercegovina, pisatelj, pesnik, glasbenik. V Tuzli je živel ves čas, preživel vojno v Bosni, pred dvema letoma pa se je preselil v Ljubljano zaradi ljubezni. Vmes je takoj po vojni tri leta in pol živel in delal v ZDA, v San Franciscu in okolici. To ameriško obdobje bo kmalu izšlo v obliki romana. Sicer pa je pred vojno imel punk skupino Rupa u zidu, v kateri je bil pevec. Prek te skupine je navezal stike s Slovenijo, povabili so ga na Ex Ponto, ker pa drugi člani skupine niso mogli dobiti viz, on pa jo je, je prišel in s Primožem Obržanom iz zasedbe The Stroj na bobnih izvedel na Gerbičevi nastop bo spremljavi kitare. S skupino Rupa u zidu se je nato udeležil prvega Zgaga festivala pri Litiji. Strastno je zaljubljen v bizarne hard rock in hardcore akorde.
Vaš novi izdelek nosi naslov Mein Kapital, napisan s črno na rdeči podlagi. Je to opozorilo na dve odmevni knjigi Kapital Karla Marxa in Mein Kampf Adolfa Hitlerja?
Ja, opozorilo, to je dobra beseda. Mislim, da ti dve besedi pomembno opisujeta našo sedanjost. Danes je težko razločiti, kaj je črno in kaj rdeče. Težko ju je ločiti, saj se je vse zmešalo v eno barvo. Simboli so v preteklosti nekaj pomenili, so natančno označevali in sporočali. Če si takrat imel dolge lase in usnjeno jakno, se je vedelo, kdo si ali kam spadaš. Danes to ne pomeni nič. Simboli so le prodajno blago. Že na prvencu sem prekrižal popularno podobo Che Guevare, ker je postala blagovna znamka.
Po drugi strani je mogoče naslov razumeti, kot da je album, ta vaša poezija in hrupna kitara - vaš kapital.
Zanimivo. Ste prvi, ki ga razume tudi tako. Ali pa, da je ravno ta album neki moj kapital v smislu dela. Sicer lahko ti dve besedi razume vsak po svoje.
Seveda nekoliko provocirata ...
Malo je treba provocirati. To je javni izdelek, ki bo javno ocenjen in presojen. Album izraža moje stališče in verjetno je stališče edino, kar nam je ostalo. Mislim, da je treba provocirati, in sicer še močneje, da bi lahko spet normalno živeli.
Je danes ideologija sploh še pomembna?
Ko rečemo ideologija, je treba razlikovati ta pojem nekoč in danes. Prej je ideologija še imela smisel, zdaj pa smo mogoče celo krivični do našega časa, vse se je sublimiralo. Mogoče je to čas, ki bo rodil nove ideologije. Živimo v negotovem času, ko se vsi iščejo, tudi tisti, ki nas prepričujejo, da zastopajo neko ideologijo, skačejo iz ideologije v ideologijo, iz stranke v stranko.
Je ideologija postala kapital, kapital pa ideologija?
Ja, ta kapital, oziroma profit, ki ponazarja in pooseblja kapital, kapitalizem, obstaja v različnih sistemih, tudi nekapitalističnih. Običajno se govori, da je profit zlo, sam pa menim, da ni; gre le za nujnost pravičnejše razdelitve profita.
Vaš novi album je - tako kot prejšnji - močno politično obarvan. Ali naše življenje res tako usodno prežema politika?
Da. Ni treba, da se ukvarjamo s politiko, saj se politika ukvarja z nami. Vse, kar delamo, naredimo ali ne naredimo, je politično. Če hočemo ali ne. Sicer trdim, da so moje pesmi večinoma ljubezenske, vendar drugi menijo, da se šalim ali pa da sem ironičen. Način, kako jemo, je političen, kako se oblačimo ... Vse je politika in če se pretvarjamo, da nismo v tem, izgubimo.
Torej je treba biti aktiven v politiki, kar seveda ne pomeni nujno tudi v kakšni stranki?
Treba je biti aktiven v tem kaj počneš, kaj delaš. Pravijo da umetnost, glasba ne more ničesar spremeniti. Mene je spremenila glasba ...
Mene tudi ..
Torej umetnost lahko spremeni posameznika in več je tako spremenjenih posameznikov ...
Le postopna revolucija lahko postane prava revolucija in dejansko kaj spremeni.
Ustvarjate večplastno - poezija, romani, gledališče, koncerti ... Ko vas človek gleda na nastopih, se ne more izogniti vtisu vašega demoničnega nastopa. Kot da imate nekega demona v sebi, ki ga z umetnostjo izganjate.
Če vi to tako vidite. Mogoče pa on mene izganja s to umetnostjo. Jaz ne vidim demona v sebi. Gre za to, da si upaš povedati najprej sam sebi nekaj, kar si sicer ne bi. Pa ko udarim to električno kitaro, ko zazveni njen distorziran zvok ... in občinstvo, ki je tu, ne glede ne to koliko ga je, oddaja neko energijo. Ne na nastopih, ne v knjigah, nisem preračunljiv, še manj pa na silo všečen.
