Tiskane izdaje
Zasedba, katere seniorsko jedro predstavljata Dario Seraval (vokal) in Aldo Ivančič (programiranje, elektronika, bobni), mladinsko sekcijo pa Irena Tomažin (vokal), Jelena Rusjan (baskitara, vokal) in Andraž Mazi (kitara), je sinoči v ljubljanskem Kinu Šiška odlično opravila koncert. Svojčas sta Seraval in Ivančič nastopala zgolj kot duet, sedaj pa je postala Borgesia polnokrvna rockovska zasedba, kjer je številne elektronske učinke več kot primerno zapolnil Mazi, kot eden naših najbolj zanimivih strunarjev. Ženski del v obliki enkrat podzemne, drugič nadzemne vokalistke Tomažinove ter diabolično poskočne Rusjanove, pa zasedbi daje precej več kot le kvoto ženske prisotnosti.
Koncert je bil polnokrvna rockovska predstava, borghesianska maša, ki je bila tokrat bolj dinamična zaradi številčnejše zasedbe. Bila pa je daleč od cenenega oživljanja nostalgije po zlatih alternativnih časih, temveč so nam ponudili sodobno glasbeno vizijo z nove plošče, kakor tudi aktualizirane »uspešnice iz tistih dni« kot so Ni upanja ni strahu, Tako mladi, Divlja horda in Nočne šetnje. Gotovo pa je bila najmočnejša izvedba pesmi 194 o genocidu, ki ga izvaja Izrael nad Palestinci na palestinskem ozemlju, ki ga je okupiral. To se dogaja že vrsto let pred očmi sveta, ki pa so ta hip uprte v Sirijo in Rigonce. Slovenija pa še vedno ni priznala države Palestine.
Nova zasedba je precej bliže običajni rockovski zasedbi, če bi Borgesia sploh lahko bila kdajkoli nekaj, čemur bi lahko rekli običajna rock skupina. Tak je zgolj instrumentarij, pristop pa je precej bolj politično aktivističen kot eskapistično dementen. Občinstvo si je priploskalo dva dodatka, kjer je bila izvedba pesmi Mali čovek beograjske alter art rock skupine Šarlo akrobata precejšnje presenečenje.
Borgesia je sedaj drugačna, a še vedno huda.
