Boris Bizjak, slovenski flavtist iz Londona

Flavtist Bizjak je bolj moderen, širši v dojemanju koncertantske pojavnosti in bliže zunajklasični drži.
Objavljeno
14. avgust 2014 16.30
Marijan Zlobec, kultura
Marijan Zlobec, kultura

Na Ljubljana Festivalu so za svoje komorne koncerte izbrali vrsto slovenskih glasbenikov, ki dejujejo na tujem, med njimi kar dva flavtista. Najprej je nastopil Martin Belič, sinoči pa še Boris Bizjak.

Ta naravnanost Festivala Ljubljana se kaže kot na moč privlačna, saj se v kratkem času dveh tednov ali največ meseca dni lahko predstavi cela plejada in panorama imen, ki jih sicer doma ne slišimo pogosto, zlasti pa ne na vodilnih (abonmajskih) koncertih, kjer je žal več prostora za glasbene prijatelje tujih dirigentov, oboje pa plačujemo mi kot naš nacionalni kulturni program.

O Beliču smo že pisali, Bizjak je njegov vrstnik. Prav tako ga odlikuje muzikalnost, a ima večji smisel za atraktivnost nastopanja (pri čemer je bila opazna preobleka dveh srajc), kar pa ni nekaj neobičajnega.

Belič se je zdel karakterno resnejši in zrelejši, Bizjak bolj moderen, nekako širši v dojemanju koncertantske pojavnosti in odrske prezence. Bliže je zunajklasični drži, čeprav je bil njegov koncertni program še kako »klasičen«. Pravzaprav je še najbolj spominjal na zlate času koncertnega nastopanja naše Irene Grafenauer: Bach, Schubert, Prokofjev, Borne.

Ni lahko prihajati v Ljubljano po primerljivih umetniških dosežkih, a je že tako, da se je treba vsakokat znova uveljaviti in dokazati. Prva Bachova Sonata za flavto v e - molu BWV 1034 je pokazala dimenzije glasbenega razmišljanja Borisa Bizjaka.

V baročnem stilu je nekoliko ozek; fraziranje bi bilo lahko polnejše in bolj zaokroženo, z daljšimi frazami, bolj izpetimi končnicami in globljo barvo samega inštrumenta. Bach je slovesnejši, bolj prazničen in postavlja koncertanta kot osrediščeno osebnost na odru. Tako ostaja klavirska spremljava (Simon Lane) namesto čembalske bolj odmaknjena.

Nasprotno pa se v slovitem Schubertovem ciklu Introdukcija in variacije na temo Trockne Blumen v e - molu D 802 pokaže klavir kot soudeleženec v vsebini dojemanja in interpretacije samospeva iz cikla Deklica in smrt. Klavir pokaže usodo in smrt, ki jo takoj nakaže flavtist kot nekakšno Alelujo (kar je izvirna razlaga Irene Grafenauer, kot je to sama doživljala med izvajanjem tega cikla po vsem svetu).

Sedem variacij je zelo kontrastnih, vse do izjemnih virtuoznih delov in dramatike, kot bivanjski spopad z usodo in za življenje nekoga, ki nikakor ne bi rad mlad umrl. Tu bi se v Bizjakovi perspektivi dalo še razvijati kontrastnost in preciznost tehnično najbolj izpostavljenih mest!

Prokofjev je s svojo Sonato za flavto in klavir v D - duru op. 94 nekakšna večna preizkušnja na vseh tekmovanjih in recitalih; je nepogrešljiv, tako kot le redki skladatelji dvajsetega stoletja. In je bil že tedaj hkrati dokaz, da se v flavti še vedno da marsikaj odkriti, čeprav je kljub našim odličnim flavtistom ravno enakih ali enakovrednih skladb za flavto premalo.

Pri tem pa, če že to omenjamo, ne smemo zamolčati zmagovitega koncerta za flavto Uroša Rojka na Wien Modern pod dirigentskim vodstvom samega Claudia Abbada. A to je bilo že pred kakimi dvajsetimi leti. Skladatelji bi ob tem lahko pokazali več ustvarjalne moči in volje, a stvari so še odprte in jih nima smisla »ovirati«.

Bornova Bleščeča fantazija na teme iz opere Carmen je postala popularna v zadnjih dveh desetletjih; prva jih je igrala Grafenauerjeva, danes vsi najboljši flavtisti. Je kot nekakšen preizkus tehnične, izrazne in karakterne solistove dospelosti. Morda je Carmen nekoliko drugačna, če jo izvaja ženska, kot če jo moški; namreč teme so bolj njene kot ne oziroma »drugih« (Escamillo). Born je mislil nanjo in posledično na njeno zmago, ne poraz!

V smislu stopnjevanja svoje interpretacije h končni zmagi je svoj nastop zasnoval tudi naš Boris Bizjak, pri čemer mu je bil v oporo odličen spremljevalec, pianist Simon Lane!