Boris Cavazza: Metalec, ki poje šansone kabaretno

Glasba je vedno bila sestavni del njegovega življenja.

Objavljeno
10. september 2019 10.00
Posodobljeno
10. september 2019 10.16
Igralec Boris Cavazza rad prepeva krute pesmi.
Foto: Matej Družnik
Sloviti igralec Boris Cavazza je pustil opazno sled v slovenskem in jugoslovanskem filmu ter gledališču. Nekoliko manj znana je tista na glasbenem področju,­ vendar prav tako zanimiva. Še vedno rad nastopa s kvartetom, ki preigrava pesmi z njegovega­ prvenca 11 ­korakov in doda ­programu kakšno novo ali kak­šno italijansko pesem. S kvartetom,­ v katerem so še ­kitarist Igor Leonardi, saksofonist ­Primož Fleischman in kontrabasist Tadej Kampl, bo danes ob 20. uri nastopil v ljubljanski kavarni­ Slamič.
 

Kdaj in kako je glasba vstopila v vaše življenje?


Že v otroških letih, kajti moj oče, Italijan, je bil ljubitelj opere. Tako da sem se malce nalezel od njega, kolikor sem se pač lahko. Pa tudi njegovi prijatelji so radi peli in so tudi dobro peli ter uživali v tem. Takrat so bile italijanske kancone bolj operno obarvane.
Kasneje, ko sem prišel iz Italije živet v Slovenijo in sem šel na pomorsko šolo, sem z Ladom Leskovarjem brenkal na kitaro. On je bil eno leto za mano in sem nekaj brenkal z njim, kolikor sem se kot samouk lahko naučil. Lado je imel srečo, da ga je Bojan Adamič povabil na avdicijo, in potem je postal, kar je postal.
Kitaro sem brenkal tudi za širšo klapo pa tudi na ladji sem velikokrat igral kitaro in pel. Neprestano so mi govorili, daj, Boris, vzemi kitaro in nam kaj zaigraj. Bolj ali manj sem improviziral.

»Na koncertu opozorim obiskovalce, da bodo poslušali same pesmi o smrti in naj se ne ustrašijo.«

Koliko je glasba pomembna v življenju mornarja?


Da bi imel kakšno posebno glasbeno doživetje, ne. Edino, ko smo pripotovali v Afriko … Imeli smo linijo z Afriko in smo šli približno trikrat gor in dol. Tam sem užival, ko sem hodil na žure, ki so jih prirejali domačini. To so bile večurne glasbeno-plesne seanse, na katerih so igrali na vse, kar jim je prišlo pod roke, od pivskih steklenic do pokrovov. Res so bili rojeni glasbeniki. Pa tudi delavci, ki so prišli na barko razkladat, so ob vsakem počitku takoj začeli bobnati.
 

Koliko ste se med študijem na AGRFT posvečali glasbi, petju in koliko je zdaj tega v programu?


Nekaj smo se, vendar zelo malo. Zdaj imajo na akademiji Žarka Prinčiča, ki je res dober pedagog. Nove generacije igralcev brez težav pojejo in plešejo. Mi smo pa imeli, se mi zdi, en semester petja, naučili smo se le osnov. Kasneje, ko sem se začel ukvarjati z igralstvom, smo začeli peti naše pesnike Zlobca, Pavčka, Minattija in podobne, katerih pesmi so uglasbili Borut Lesjak, Mario Rijavec in Mojmir Sepe.
Moram povedati, da me je sin Kristijan, ki je bil kitarist v heavymetalski zasedbi Tretja kategorija in kasneje v Miladojki Youneed, navdušil nad metalom, ki mi je še zdaj blizu in ga rad poslušam.
 

Minilo je štirinajst let od vašega prvenca 11 korakov. Vas mika narediti naslednji korak in posneti še kak album?


Material imamo pripravljen. Z Igorjem Leonardijem sva vse pripravila, vendar nimava časa, da bi to končala. (Smeh.)

image
Boris Cavazza pripravlja nov album.
Foto Roman Šipić

Vi ste upokojeni, on pa veliko igra …


Ko smo pred kratkim po enem letu imeli koncert v Brdih na mini festivalu na domačiji Klinec, ki ga je pripravil harmonikar Marko Hatlak, nismo imeli nobene vaje. Vadili smo novo pesem, ki sem jo dal na papir, in smo se ukvarjali predvsem s tem. Igor je pred koncertom dejal, saj ne bo težav, saj znaš …
Moram reči, da je bilo na koncertu kar nekaj spodrsljajev, čeprav so bili vsi navdušeni. Res ne vem, kako. So rekli, da zaradi energije. (Smeh.) Sem jim dejal, da je te pesmi treba interpretirati.
Tudi moja žena je pritiskala na nas, naj ga že vendar izdamo. Je pa hudič v tem, da vedno pišem zelo nekomercialne pesmi, tokrat so še bolj nekomercialne.
 

Torej še bolj krute in krvave od prejšnjih?


No, nekaj je erotičnih, zavitih v celofan …
Nekoč sem dal eno od teh besedil Omarju Naberju. Zdelo se mi je odlično pa tudi Leonardi je bil prepričan o tem. Naber je dejal, da to ni zanj, da ne čuti besedila, da je preveč zavozlano …
Torej, zdaj se resno pripravljamo na izid albuma, da me prej ne pobere. (Smeh.) Sicer pa je zelo preprosto​ delati z Leonardijem in ekipo.
 

Na albumu je uglasbena vaša poezija, ki je glasbeno pa tudi besedilno kabaretno zastavljena. Vaše precej krute zgodbe me spominjajo na sodelovanje Brechta­ in Weilla pa na Toma ­Waitsa ter Ježkove temačne balade in na zadnje čase popularne člane zasedbe The Tiger Lillies. So vas ta besedila dolgo tiščala, da ste jih morali dati ven?


Niti ne. Ko sva se z Leonardijem lotila albuma, mi je povedal, da moram napisati vsaj deset pesmi. Vedno sem bil vezan na smrt, mogoče zato, ker sem doživel, da so trije člani moje družine tragično preminuli. Tako sem se hočeš nočeš vedno navezoval na smrt. Mogoče včasih nekoliko cinično, drugič kabaretno. Tako da na koncertu opozorim občinstvo, da bo poslušalo same pesmi o smrti in naj se ne ustrašijo. (Smeh.) Ker vendarle niso tako hude.
Na nastajajočem albumu je ena res grozna pesem, o kateri je Leonardi dejal, da je ne moremo igrati­ na nobenem koncertu. (Smeh.) Govori o nožu, ki se ­pogovarja z mladeničem …
 

Kako ste se srečali z Igorjem Leonardijem, glasbenim multipraktikom, s katerim sta zakrivila glasbo?


Pravzaprav ne vem točno, kdaj sva se prvič srečala. Vem, da je delal glasbo za nekaj predstav, ki sem jih režiral v Mali drami. Potem je verjetno beseda dala besedo in me je vprašal, ali imam kakšno pesem in ali bi lahko pel. Rekel sem mu, da eno pa res imam, ki je že precej stara. To je bila Balada o gospe Mariji, ampak je bila zelo kratka. Potem sem jo dopisal in je kar dobro uspela. Največji kompliment mi je dal Iztok Mlakar, ki je dejal: 'Porkaduš, ta je pa res dobra, socialna, taka brechtovska.'
No, ko sem začel pisati pesmi za prvenec, je pa kar prihajalo iz mene. Z Leonardijem sva posedala ob Ljubljanici v Trnovem kot dva klošarja, jaz z besedili, on je igral kitaro. Tako so pesmi nastajale na prostem.
 

Skupina Orlek je že pred leti naredila priredbo vaše pesmi Balada o gospe Mariji. Ste jo morebiti že slišali in kakšna se vam zdi?


Sem, zdi se mi zanič. Vzeli so košček te moje pet minut dolge pesmi. Sicer sem jim rekel, naj jo kar priredijo. Bolj ko sem jo poslušal, manj sem bil vesel tiste priredbe.
 

V ljubljanski Drami so vam ob osemdesetem rojstnem dnevu pripravili glasbenogledališki dogodek. Mi v občinstvu smo uživali v programu, kaj pa vi?


Bil sem prevzet od Jurija Zrneca in Bojana Emeršiča, ki sta skoraj neprepoznavna odigrala tista stara godrnjača iz Muppet Showa. Bila sta super pa tudi pevci so bili odlični.
Najbolj me je presenetila Svetlana Makarovič, ki je sicer bila moja kolegica na akademiji, vendar se nisva nikoli intenzivno družila, razen mogoče pred petdesetimi leti. Zapela je eno dobro rojstnodnevno pesem. Bilo je res super.
 

Je bistvena razlika, ko stojite na odru kot igralec ali kot pevec, glasbeni interpret?


V bistvu ne. Na začetku sem si mislil, da bom vse odpel na pamet, pa sem hitro ugotovil, da mi to ne gre dobro. Tako da imam zdaj vedno besedilo blizu, za vsak primer. Na odru je težavno, ko moraš kot igralec doživljati veliko stanj, preigrati precej duševnih, čustvenih razpoloženj. Pri petju je tako, da moraš točno vedeti, kaj pesem sporoča, in to odpeti čim bolj energično, da energija doseže občinstvo.

Boris Cavazza se je kot mornar sam naučil igrati kitaro.
Doslej je izdal en glasbeni album in načrtuje izdajo naslednjega.
Nad heavy metalom ga je navdušil sin Kristijan, ki je bil kitarist.