Nagrajenec Prešernovega sklada: Boštjan Gombač

Iz utemeljitve: V zadnjih dveh letih je suvereno in s svežino globoko zaznamoval slovensko glasbeno tvornost kot skladatelj in multiinštrumentalist z Big Bandom RTV Slovenija in pri oživljanju slovenske narodne pesmi.

Objavljeno
31. januar 2017 11.08
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Kakšen vtis je naredila na vas novica, da boste dobili nagrado Prešernovega sklada?

Novico sem prejel v poznih večernih urah, ko se je končal koncert izjemnega tubista Gorana Krmaca z njegovim kvartetom v okviru Cankarjevih torkov. Poklical me je gospod Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, mi iz srca čestital in dejal, da novice ne smem posredovati naprej do sredine januarja, ko bo to javno objavljeno. Najprej sem pogledoval okoli in iskal skrito kamero. Ko te ni bilo, sem bil prijetno vznemirjen, najtežji preizkus pa je bil ravno v tem, da vesele novice nisem smel z nikomer deliti.

Ste tako končno tudi uradno postali 'resen' kulturni ustvarjalec?

Ne bi se tako izrazil. Predvsem je to priznanje, da svobodni ustvarjalci na področju kulture, beri svobodnjaki, delamo kakovostno umetnost in smo lahko za minulo oziroma aktualno delo tudi nagrajeni. Te nagrade ne bi dobil, če me ne bi predlagal Primož Fleischman, virtuozni saksofonist, odrski kolega in poznavalec ter izvajalec resne in jazzovske glasbe. Njemu gre zahvala. Brez prijave nimaš možnosti za obravnavo.

V obrazložitvi nagrade je poudarjeno vaše sodelovanje z Big Bandom RTV Slovenija, s katerim ste pripravili veličasten program. Resen in duhovit. Takšen, kakršni ste tudi sami.

Konec leta 2015 me je povabil k sodelovanju dirigent Big Banda RTV Slovenija Lojze Krajnčan, s katerim sva ob prvem srečanju preletela moj nabor glasbil in zvočil ter se odločila, da bo večina programa napisana posebej za to priložnost, torej za zadnji abonmajski koncert v ljubljanskem SiTi Teatru. Da bo to nekakšna suita, v kateri bodo skladbe prehajale iz ene v drugo, da bodo povezane z različnimi zvoki in da bi priredil nekaj mojih skladb, ki sem jih v preteklosti napisal za različna gledališča.

Eno izmed teh je fenomenalno priredil Aleš Avbelj, ki ga je treba, poleg vrhunskega orkestra, posebej omeniti. Za dobršen del drugačne zvočnosti in veznega tkiva med skladbami sem igral na pojoče sklede, zvončke, morsko školjko in planetarne gonge, ki mi jih je prijazno posodil Brane Skubic - Lungo, človek z ogromno znanja o frekvencah, vibracijah, valovanju, ki mi ga je predstavil ravno Lojze Krajnčan.

Ne glede na to, s kom nastopate, vedno poskrbite vsaj za kakšno šalo ali duhovitost, ki sprosti občinstvo. To vam zlahka uspeva.

Da, tak občutek ima občinstvo, ko podrem zid med njimi in odrom ter jim dam vedeti, da sem tam zaradi njih. Pred koncertom z Big Bandom sem bil tako na trnih kot še nikoli prej. Na vsak oder stopim s spoštovanjem, med izvajanjem pa sem v stanju nekakšne sproščene osredotočenosti. Je pa življenje preresno, da bi bili še bolj resni. V vsaki resnici je fino, da je vsaj malo heca.

Igrate tudi na repliko glasbila ­tidldibab. Vzdržujete zanimanje za to glasbilo, zdaj, ko se je ­poslovil Ljuben Dimkaroski?

Glasbilo tidldibab, ki ga je proučeval pokojni profesor Dimkaroski, mu posvetil več kot šest tisoč ur intenzivnega poglabljanja in izdelovanja lesenih in koščenih replik, ga poimenoval po arheologu Ivanu Turku, sebi in jami Divje babe, ima neverjetno zgodbo. Resda so se pred tem že drugi strokovnjaki ukvarjali z raziskovanjem, a Ljuben je obrnil glasbilo in odkril, da ima rezilni rob, ki naj bi ga takratni ­človek brusil.

Tako je glasbilu povečal obseg igranja, ker je odkril to posebno akustično lastnost. Sam sem kupil repliko iz umetne mase, ki mi je bila takrat cenovno dostopna in sem jo nujno potreboval za premiero projekta Prepih: pihalna ekspedicija od piščali do flavte. To glasbeno-didaktično predstavo sva na povabilo Narodnega doma Maribor ustvarila z odlično flavtistko Matejo Kremljak. Spomnim se, ko mi je profesor Dimkaroski z iskro v očeh pripovedoval o malodane mističnih trenutkih, ko je v gozdu vadil na glasbilo in so v njegovo bližino prišli fazani ter ga poslušali.

Pa zgodbo o tem, kako mu je znanec hotel pokazati backe, a so bili ravno takrat neznansko nemirni, prav tako ostale ovce in koze, zaradi česar naj bi si jih ogledali pozneje, ko se vrnejo s sprehoda. Ljuben je ostal pod drevesom, igral na tidldibab, čez približno dvajset minut pa so vse živali prišle k njemu popolnoma mirne. Ta prazvok zagotovo nosi v sebi nekaj globljega, nam nepojmljivega.

Vas igranje na to glasbilo ponese v druge čase?

Glasbilo je zagotovo nekaj najzahtevnejšega, kar sem kadarkoli igral. Prvič sem slišal njegov zvok, ko je na državni proslavi nanj igral prof. dr. Drago Kunej. Takrat sem obnemel, kot da bi me poklicalo k sebi nekaj nezemeljskega. Trenutno vadim moderno kompozicijo Žige Staniča, ki jo je napisal za godalni orkester, tolkala in tidldibab.

Kako podajate ljudsko izročilo naslednji generaciji poslušalcev in morebitnih izvajalcev?

Z izrednim harmonikarjem in fizikom Janezom Dovčem že vrsto let muzicirava pred občinstvom vseh starostnih skupin. Janezov trud za ohranitev slovenske ljudske zapuščine, kot to delamo s skupino Katalena, ali kot to delajo Brina, Katice, Volk Folk, Vruja in drugi, ni samo v tem, da je po vseh slovenskih pokrajinah posnel ljudske godce in ustanovil skupino Sozvočja Slovenije, ampak s svojo založbo Celinka skrbi tudi za sodobne slovenske ustvarjalce in seveda poustvarjalce ljudske glasbe. Izšlo je že več kot sto zgoščenk. Z Janezom sva ljudska godca 21. stoletja, najin pristop pri podajanju ljudskega izročila je svež, interaktiven in za mnoge navdihujoč. Tako se od ust do ust, od glasbil do ušes lahko prenaša nekaj, o čemer mislimo, da je zaprašena domena babic in dedkov.

Večkrat pripravite izobraževalne glasbene ure za otroke in mladino. Predvidevam, da oni še nimajo toliko predsodkov o glasbi, kolikor si jih kasneje nadenemo odrasli?

Drži, da se otroci čudijo na vsakem koraku, zaradi česar so neznansko odprti za sprejemanje vsakršnih kulturnih vsebin. Sam imam, poleg glasbenih delavnic, kar nekaj glasbenogledaliških predstav, ki ponujajo otrokom marsikaj zanimivega, novega, so kot popotnica za naprej ali razmislek o neki tematiki, s katero se do tedaj še niso srečali. Za tovrstne vsebine je gledališče nujno potrebno. O predsodkih odraslih pa ne gre ­izgubljati besed.

Kako se lahko tako sproščeno lotevate glasbe?

Da sem danes glasbenik, sta najbolj odgovorna in 'kriva' starša, ki sta me spodbujala na glasbeni poti in mi nesebično nudila vse, kar mlad človek potrebuje za tak razvoj. Najpomembnejše je, da sta v kriznih trenutkih verjela vame in me nista, kot so to počeli starši premnogih mojih kolegov, zatirala in poniževala, ali še huje, da bi se norčevala iz poklica, ki sem si ga izbral. Tako sem po nekajletnem premoru dokončal študij ­klarineta.

Že med študijem se je začelo obdobje raziskovanja različnih glasbenih zvrsti, glasbil in zvočil, meje v glavi so se premaknile, kar se mi zdi v umetnosti najpomembnejše, saj ni umetnosti, ki bi lahko bila živa brez uporabe in zavedanja drugih umetnosti. Ko se tega zaveš in opravljaš svoje poslanstvo z veliko spoštovanja in veselja hkrati, je rezultat ravno sproščenost. In da ni nujno vse tako, kot se nam zdi, da bi moralo biti.