Boštjan Gombač - Nikamor brez tridesetih ali štiridesetih inštrumentov

Jutri bo na koncertu v ljubljanskem SiTi Teatru združil moči z Big Bandom RTV Slovenija, kjer bodo predstavili novosti.

Objavljeno
19. maj 2016 11.09
Katalena
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Glasbena sodelovanja Big Banda­ RTV Slovenija z domačimi glasbeniki bo jutri v SiTi Teatru­ sklenil projekt z multiinštrumentalistom Boštjanom Gombačem (Terrafolk, Katalena, Bast ...). Večina krstno izvedenega programa je avtorsko delo dirigenta Big Banda RTV Slovenija, skladatelja Lojzeta Krajnčana, ter sogovornika ­Boštjana Gombača.

Prepričan sem, da je Big Band kolektiv, ki vam bo dobro pariral.­ Nisem pa prepričan, kdo ima več inštrumentov?

(Smeh.) Obljubim, da vseh ne bom prinesel na koncert. Bom pa zagotovo imel kar nekaj posebnih. Sicer pa so tudi v Big Bandu glasbe-­ niki, ki igrajo več inštrumentov, predvsem v pihalski sekciji.

Ste umetnik, ki ima genski zapis sestavljen iz not, zato je na vaših nastopih viden pristen užitek igranja, ko si delite oder z brati in sestrami po zvoku.

Vedno je potrebna neka predanost, osredotočena sproščenost. Ta je predpogoj, da ko imaš glasbeni material v malem prstu, tega pripelješ do čustvene nadgradnje. Če se preveč ukvarjaš s tem, da bo vse pravilno odigrano, lahko zelo hitro zamudiš takšne presežke. Sicer pa je pomembno, da ti je všeč, kar ­delaš. Rezultat je zame in za občinstvo boljši in lepše zveni, če smo vsi sodelujoči za stvar.

Če se ne motim, ste bili sprva zgolj klarinetist. Kdaj ste postali multiinštrumentalist?

Pri osemnajstih letih sem bil na Irskem in sem si kupil kositrno piščal. Tam se je to začelo, s to zaljubljenostjo v irsko glasbo pa v klezmer, makedonsko, bolgarsko, romunsko godbo ... V njihovi glasbi so pomembne piščali, pa tudi klarinetska igra je drugačna.

Navsezadnje je najstarejši inštrument na svetu prav piščal iz arheološkega najdišča Divje babe.

Na Novi Zelandiji sem v muzeju poslušal podoben zvok, nekaj, kar se je približalo zvoku piščali tidldibab, piščali iz Divjih bab. Maori so svoje piščali prav tako delali iz kosti. Zvok mi je vedno bil inspiracija. Uporabljam ga tako, da je primeren skladbi, ki sem jo napisal in jo bom odigral ... Za nastopanje z Neco Falk sem si za eno skladbo kupil krilovko. Začel sem vaditi en osemtaktni ali šestnajsttaktni pasus, kasneje pa to uporabil še za marsikaj drugega ... tako se je počasi nabralo kar precej ­inštrumentov.

Harmonikar Janez Dovč mi je zaupal, da ste včasih precej žalostni, ko na koncertu ne utegnete zaigrati na vse inštrumente, ki ste jih vzeli s sabo.

(Smeh.) Predvsem z Janezom imava veliko nastopov za otroke in mladino. S sabo vzamem od trideset do štirideset inštrumentov. Pihala, trobila ter tolkala z različnih koncev sveta. Nekajkrat se je to res zgodilo, a na srečo ni bilo konec sveta. Je pa tudi fino, da še kaj ostane za ­prihodnjič.

Otroke na teh pedagoških glasbenih urah gotovo pritegnejo nenavadni inštrumenti?

Predvsem jih presune zvok, enako kot navduši vsakega, ki ga sliši prvič. Veliko otrok, ki so sicer nemirni in drugače težko spremljajo učno uro, je na takih urah neverjetno zbrano spremljalo ­dogajanje.

Sicer pa glasba deluje terapevt­sko tako na poslušalce kot na izvajalce.

Treba je poslušati tudi druge, razen če igraš sam. Če pa sta dva, je to že komorna igra in se mora igrati 'z ušesi'. Za terapevtsko vlogo glasbe bomo jutri poskrbeli tudi med programom z gongi, ki nam jih je priskrbel Brane Skubic Lungo.

Kateri inštrument, ki ga igrate, je najbolj nenavaden?

Gotovo šeng, kitajski inštrument, ki je predhodnik harmonike. Od Skubica imam izposojeno tudi fantastično školjko [na fotografiji], ki ima super zvok, le še ne vem, kako in če jo bom sploh vključil na jutrišnji glasbeni dogodek. Zagotovo pa bomo uporabili njegove gonge in pojoče sklede ter veliko zanimivih zvokov, ki jih bomo vpletli v ­skladbe.

Ko sva se z Lojzetom Krajnčanom pogovarjala o programu, sva prišla do ugotovitve, da bova za ta dogodek napisala povsem nove skladbe, vključno z bolj eksotičnimi inštrumenti. Tudi on seveda ni poznal vseh inštrumentov, tako da jih je moral slišati in videti, kakšne so njihove akustične lastnosti.

Razen dveh Krajnčanovih skladb, ki jih je Big Band že igral, bo ves ostali program prvič zaigran. Moja naloga je povezati prehode med skladbami z različnimi neobičajnimi glasbili in zvočili. Hotel sem razbiti klasično formo, v kateri koncu skladbe sledi aplavz. Iz skladbe v skladbo bomo zato prehajali s posebnimi zvočnimi povezavami, ki jih bo ustvarjal celoten korpus glasbenikov. Če bi jih hotel ustvariti sam, bi se moral nasnemavati. Ker pa imam na voljo osemnajst glasbenikov, je to veliko lažje, prav tako je veliko večja možnost igranja in improviziranja. Tudi zato nekateri prehodi med skladbami niso napisani in bodo prepuščeni ­trenutnemu ­navdihu.