Brskanje Gregoryja Porterja po kotičkih spomina

»Krstil me je zvok jazzovskega saksofona,« s soula polnim žametnim baritonom Gregory Porter poje v pesmi

na albumu Be Good. Njegova pot z zahodne obale do Harlema, kjer je pred štirimi leti nase opozoril z nastopi v lokalnem klubu St. Nick’s Pub, je bila dolga in neizprosna. A kot pravi, se je vse moralo zgoditi ob pravem času.

Morda je bila usoda, da je njegovo obetavno športno kariero v ameriškem nogometu zaustavila poškodba rame in njegovo pozornost obrnila h glasbi. Čeprav je v cerkvenem zboru prepeval, odkar pomni, ga je pevska slava dohitela šele pri štiridesetih letih.

Zdaj velja za enega najboljših jazzovskih pevcev sodobnega časa - in ti so, glede na to, da v dolgi vrsti dobitnikov grammyjev v zadnjih 22. letih najdemo samo tri moška imena - precej ogrožena vrsta. Še posebej, če pišejo avtorske pesmi, ki druga za drugo postajajo pravi sodobni standardi.

Njegove zgodbe o ljubezni in bolečini, ki jih pripoveduje z doživeto, toplo nežnostjo, pa tudi nekoliko ostrejša družbeno kritična besedila, s katerimi jazzu vrača revolucionarni naboj, zbrano prisluhne večtisočglavo občinstvo na svetovnih glasbenih festivalih.

Podoba Gregoryja Porterja je neločljivo povezana z značilnim pokrivalom, s katerim se kaže v javnosti. Ena od anekdot pravi, da je bila kapa najprej zaščita kože po prestani operaciji, ker pa je kot modni dodatek kmalu postala tudi njegov zaščitni znak, je ostala.

Porter je posnel tri plošče Water, Be Good in Liquid Spirit, s katerim si je letos prislužil grammyja za najboljši vokalni jazz album. V njegovih besedilih se pogosto pretaka voda, »ker ima moč, da te očisti, prerodi,« pravi Porter.

Vaša mati je bila pridigarka v cerkvi, kjer ste tudi sami prepevali v zboru. Česa se spominjate iz tistega obdobja?

Najbolj svoje matere. Bila je duhovnica in je vodila lokalno cerkev, kjer sem prvič prišel v stik z glasbo in petjem. Veste, v Bakersfieldu je živelo veliko delavcev z juga, iz Teksasa in Arkansasa. S seboj so prinesli svoj gospel in blues. In to je zvok, s katerim sem odraščal.

»Marvin Gaye je nastopal tukaj. 'What's going on', je pel.« pravite v pesmi On My Way to Harlem. Marvin Gaye in Nat King Cole sta na vas naredila posebej močan vtis. Kako vas navdihuje njuna glasba?

Prvo resno delo, kar se tiče pisanja pesmi, sem napisal za jazzovski muzikal, ki sem ga naslovil Nat 'King' Cole in jaz. Pol pesmi je bilo mojih avtorskih, pol njegovih. Okvirno je zgodba govorila o tem, kako Nat piše pesmi in se ne zaveda, kako močno bodo vplivale na petletnega fantiča, ki je prepričan, da je Nat njegov oče.

V bistvu sem obdeloval svojo izkušnjo odraščanja brez očeta ... svojo izkušnjo ob poslušanju njegovih pesmi ... V to sem vključil še zgodbo o tem, kako trdo je morala garati moja mati, ko nas je vzgajala sama. Močno sem brskal po kotičkih svojega spomina, da bi našel ta čustva in ideje ter iskal način, kako jih pretočiti v glasbeno obliko. Takrat sem ugotovil, da sem dober v tem.

Zanimivo je, da vas je z zahodne obale v New York, jazzovsko meko pripeljalo gledališče in ne glasba. In tako ste se znašli na novem terenu, kjer ste takorekoč morali začeti znova. Kako se spominjate tistih časov?

Ko sem prišel, sem se osredotočil samo na jazz. Hodil sem na jam sessione, bival v umetniških rezidencah, priključil sem se nekaterim skupinam in z njimi hodil na turneje čez lužo. Sodeloval sem tudi s trobentačem Wyntonom Marsalisom.

Čeprav sem bil kar zaposlen, sem vedno, ko sem se vrnil v New York, našel čas, da sem bratu priskočil na pomoč v njegovem lokalu. Bil sem znan kot mojster za juhe. Ljudje so zelo hvalili moj boršč. Recept sem prinesel z ene od turnej po vzhodni Evropi.

Glede na to, da glasbeniki danes vrhunce karier dosegajo skoraj že v najstniških letih, je vas slava doletela pozno. Čeprav ste se z glasbo profesionalno ukvarjali že skoraj dvajset let. Kaj so prednosti in kaj slabosti kasnejšega uspeha?

Res ni bilo lahko. Včasih je težko ugotoviti, kam moraš iti in kaj vse storiti. Kako zbrati denar za snemanje plošče? Kako organizirati bend? Kje najti denar za promocijo? Zato je trajalo precej več časa, kot bi si želel, toda vse izkušnje, ki sem si jih nabral v času, ko sem ugotavljal, kako in kaj, so dozorele in odzvanjajo v mojih pesmih. Najbrž se je vse zgodilo ravno ob pravem času.

Včasih me v intervjujih vprašajo, kod ste hodili doslej? Kaj ste počeli, ko ste imeli 25 let? Počel sem marsikaj. Pisal sem, delal, le da na drugi lokaciji - v gledališču. Vedno sem iskal priložnosti, da se lahko izrazim. Sicer sem si že prej želel posneti svojo ploščo, pa se to takrat ni zgodilo. Zgodilo se je, ko je bil pravi čas za to.

Kot pravite, ste bili po svojem prihodu v New York precej dejavni. Zanimivo, da ste si pozornost bojda prislužili ravno z 'delovno pesmijo' - z impresivno interpretacijo pesmi Work Song Nata Adderleyja.

Ko sem prišel v New York, sem šel v Lincoln Center. Bobnar Wyntona Marsalisa Ali Jackson Jr. je tam organiziral jam sessione in nekega večera sem se oglasil, da bi nekaj zapel. Bil sem že precej pozen in pred mano je čakalo še veliko pevcev, zato je Jackson nekoliko okleval, da me vpiše na seznam. Takrat sem mu rekel: »Mislim, da se bomo zabavali.

Všeč mi je, kako igra vaš bend.« Povedal sem mu tudi, da sem doma sodeloval s Hubertom Lawsom (legendarni jazzovski flavtist in saksofonist, op. p.) in to ga je prepričalo. Noč se je bližala h koncu. Čas je bil, da se zabava konča. Ampak Jackson me je kot zadnjega spustil na oder in zapel sem Work Song in publika je znorela. Bila je res dobra energija. Očitno je Jackson to omenil Wyntonu in kmalu zatem sem dobil klic iz Lincoln Centra, če bi pel na koncertu z Wyntonom Marsalisom in njihovim hišnim orkestrom. Zelo je bilo vznemirljivo.

Kaj se dogaja, ko ustvarjate? Se vam najprej utrne verz, akord, vas morda spreleti samo občutek?

Nikoli ne pristopam h glasbi in skladbi v smislu, zdaj bom tole zgodbico spravil v melodijo. Vse poteka nekako organsko. Navdih najdem v čustvih, željah in strasteh, ter seveda v osebnih doživetjih.

Kaj za vas pomeni glasbeni genocid, ki se mu nočete pokoriti in se z njim ne strinjate, kot pojete v eni od svojih pesmi na albumu Liquid Spirit?

Odgovor se skriva v prehodu med kitico in refrenom. Gotovo bi lahko omenil veliko več glasbenih žanrov in ljudi, ampak naj bodo te besede dovolj: »Dajte mi bluesovsko pesem - ker blues je glasba protesta - dajte mi gospel z nebeškim sporočilom ljubezni in dajte mi 'soulmana', ki s tvojim srcem v svojih dlaneh poje zgodbe o ljubezni in bolečini.«