Carina: Pank še ni »crknu«, v dokaz nova plošča

Transgeneracijska punk skupina je izdala drugi album Nš člouk

Objavljeno
26. september 2019 09.30
Posodobljeno
26. september 2019 09.50
Člana zasedbe Carina Borut Mehle in Marin Rosić o novem albumu
Foto Jože Suhadolnik
Ljubljanska zasedba Carina je po štirinajstih letih pri založbi Nika izdala svoj drugi album z desetimi novimi skladbami, in sicer v zasedbi Roman Dečman (bobni), Dare Hočevar (baskitara), Barbara Turk in Nada Mihajlović (spremljevalni pevki), Borut Mehle (kitarist) in Marin Rosić (pevec). Z zadnjima dvema smo se pogovarjali o njihovem novem izdelku.
 

Zanimivo, da ste si kot punk skupina nadeli tako državotvorno ime …


Mehle: To je stara zgodba. V prvi postavi smo se imenovali Ansambel E. B. Carja – Esada Babačića Carja. Po njegovem odhodu pa je takratni basist Primož Petkovšek dejal, bomo pa Carina. Sicer pa mi cariniki načeloma niso bili simpatični. (Smeh.)
 

Vaš drugi album nosi naslov Nš člouk. Kdo je to – naš človek? Je zelo pomembno, da je nekdo naš človek?


Rosić: Zelo pomembno. Nš člouk je star med 30 in 60 leti, v tranzicijskem obdobju se ni naučil lagati in krasti, ne hodi na volitve niti na referendume …
Mehle: Moj nš člouk pa je bil sprva nekoliko drugačen, je tisti, ki ga vsi lovijo, da bi ga pridobili na svojo stran. Marinov nš človk je malo drugačen, bolj poštenjakarski …
Rosić: Takšen, kakršni bi morali biti vsi! (Kletvica.) Našega človeka najdeš v meglenem jutru z burekom v roki …
Mehle: Naš človek je pasiven, nekdo, ki hi hotel veliko. In ima zdaj še manj, kot je prej skromno pričakoval. Ta pasivnost pa ni najbolj zgledna.
 

Z izdajo drugega albuma niste hiteli. So pesmi zorele tako dolgo?


Mehle: Mi smo stari ljudje. Nimamo več deset ur na dan časa, da se družimo in brenkamo. Tako pesmi nastajajo izključno na vajah. Na to so vplivali tudi naše zdravje pa življenjska logistika in druge tegobe ljudi naših let ter seveda kadrovske menjave. Sicer pa novo skladbo sestavimo precej hitro, in to na vaji, kar se mi zdi zelo pomembno.

image
Skupina carina ima nov album.
Foto arhiv založbe

 

Kako se pa v tem nastajanju pesmi znajde vokalist, tudi soavtor besedil?


Rosić: Vokalist je človek, ki v glasbi ni tako aktiven. Načeloma sem jaz edini šalabajzer med glasbeniki v tej skupini. (Smeh.) Naša ritem sekcija je ekstremno dobra …
Mehle: Čeravno smo amaterska skupina, imamo profesionalno ritem sekcijo.
Rosić: Borut, kot avtor večine glasbe, ima smisel za to, jaz sem pač tu.
Mehle: V desetih letih, odkar poje z nami, se je znebil predsodka pred petjem. Kajti petje je zagotovo najbolj težavno, z lahkoto pa opravi z vlogo frontmana … (Smeh.)
Rosić: V vsakem primeru moraš dovolj vaditi, da si prepričan vase.
Mehle: Mi ne igramo kompleksne glasbe, ker to ni v naši naravi. Vsako od teh pesmi bi druge skupine zagotovo posnele minuto ali dve daljšo in bolj zapleteno. Dandanes namreč skupine premorejo veliko izvrstnih glasbenikov, ki bi nato želeli vse svoje znanje predstaviti v skladbah.
Rosić: Sicer pa je punk nastal ravno zato, ker so drugi glasbeniki začeli preveč komplicirati, preveč … (Kletvica.) Punk je vrnitev k izvirnemu rock'n'rollu.
 

Prvenec Od Lublance do Save, ki je prinesel tudi istoimensko popularno poskočnico, je oda lokalizmu. Tak pristop je čutiti tudi na novem albumu. Si to, kjer živiš?


Rosić: Mi smo vodmatsko-šišenski bend.
Mehle: Vendar smo punk skupina in za nas so pomembna besedila.
 

O tem še najbolj neposredno spregovori skladba Kvart.


Mehle: To je res, zame je ena boljših na albumu. Vendar to ni le skladba o kraju, iz katerega prihajaš, temveč tudi o potrebi po stališču. In ob srečanju z nekdanjimi znanci je tako, da si ti medtem lahko zaslužil milijone, vendar te mi poznamo do obisti in se pred nami res ni treba pretvarjati. V tej skladbi se jaz kot avtor postavim v položaj tistega, ki se pretvarja, da je nekaj drugega.
 

Sicer pa album odpre močna skladba Bog, v kateri si postavljate vrsto vprašanj, ki tudi mene ves čas begajo.


Mehle: Ta pesem moti marsikoga, ker izraža željo, pričakovanje pristnega krščanstva, ne tega, kar imamo. Napisal jo je hrvaški pisatelj in pesnik Edo Popović.
Rosić: Pristen umetniški posebnež iz kvarta Utrine v Novem Zagrebu. Načeloma hoče povedati, da smo mi ateisti dandanes večji jezusoljubci kot pravi kristjani. Mi se bolj obnašamo po njihovih zapovedih kot oni sami.
 

Zanimivo je tudi, kako številni kristjani zlahka zatajijo bistvo svoje vere, ki je presenetljivo blizu ideji komunizma.


Mehle: Komunizem je tako ali tako nadaljevanje krščanske ideje o raju na zemlji. Vsaka ideja se izpoje in žal prinese nemalo srhljivosti, ki so njen stranski produkt. Dandanes ljudje nimajo več oporne točke, in zagotovo človek potrebuje neke vrste vero, neko upanje. In upanje našega Marina je zbiranje vinilnih albumov, zato smo album Nš člouk izdali le v tej obliki. V resnici je to darilo skupine njemu.
Rosić: Hvala. (Ganjeno.)