Tiskane izdaje
Teresa Salgueiro je s svojo spremljevalno skupino v postavi Carisa Marcelino (harmonika), Oscar Torres (kontrabas), André Santos (kitara) in Rui Lobato (bobni, tolkala, kitara) pripravila povsem nov avtorski projekt O Mistério, ki so ga posneli leni poleti v zgodovinskem samostanu Convento da Arrábida, kjer so si sami postavili studio. Posneli so 14 skladb in večino so jih predstavili na ljubljanskem koncertu, ki je bil njihov šele tretji na predstavitveni turneji. Ljubljansko občinstvo je imelo tako izredno priložnost med prvimi slišati prve avtorske izdelke te izmene pevke in prav tako odlično izbranih sodelavcev.
Teresa je bila očitno ganjena, kajti v Ljubljani je že nekajkrat nastopila s skupino Madredeus in se vedno rada vrača, pravi, čeprav je sedaj že dolgo ni bilo. Med skladbami je Teresa razložila vsebino pesmi z albuma O Mistério, ki bo kmalu izšel. To so pesmi posvečene čudežu življenja in čustvenih odtenkih, ki ga plemenitijo, od ljubezni, hrepenenja, domotožja in te odtenke čustev so znali nastopajoči pričarati neverjetno prefinjeno.
Gotovo je bil nastop Terese Salgueiro eden redkih v Katedrali Kina Šiška, ki je bil tako glasbeno, kot tudi zvočno in lučno celovit. S sabo je namreč pripeljala tako zvočnega in lučnega mojsta, ki sta dokazala, da se da krasno in racionalno ter optimalno uporabiti odlično tehnično opremljenost dvorane.
Celoten vtis koncerta je v bistvu cinematoskopski, gandiozen, čemur se v bistvu ne gre čuditi, kajti večini obiskovalcev je portugalščine neznan jezik in so Teresin glas jemali v vlogi inštrumenta, kar je ves čas tudi bil. Povezovanje s filmskimi pasažami pa niti ni tako neutemeljeno, glede na to, da je dejansko sodelovanje zasedbe Madredeus pri filmskem portretu njihovega mesta Lizbone, ki ga je naredil nemški režiser Wim Wenders, bilo prelomno v njihovi karieri. Prav tako pa je Teresa sodelovala s poljskim magom filmske glasbe Zbigniewom Preisnerjem.
Tokratna glasbena izkušnja koncerta Terese Salgueiro, kljub temu, da je bil v Katedrali, ni bila toliko religiozna, toliko liturgična kot z Madredeus v gallusovi dvorani Cankarjevega doma, temveč veliko bolj profana. Tudi besedila so o osebnih čustvih, v novem projektu pa ima le eno pesem posvečeno Lizboni. In to so zaigrali v dodatku še enkrat.
Teresa Salgueiro je kot avtorica besedil in glasbe v sodelovanju z odličnimi glasbeniki dokazala tako sebi kot dvomljivcem, ki so pričakovali zgolj neko bledo kopijo Madredeus, da zna in zmore izjemnih ustvarjalnih in izvajalskih presežkov.
