Čuki: Vi pa že niste Jože! On se vedno smeji!

Tokrat sem se povabil kar k Jožetu Potrebuješu domov na Dobrovo. Bil je ponedeljek zvečer, ko se je končno spočil od dveh koncertov s Čuki, na Tolminskem in Štajerskem. Nisem pričakoval, da mi bo ponudil alkohol, on pa ne, da ga bom zavrnil. Tako sva v pat položaju na skrbno urejeni zelenici na terasi zobala lubenico.

Objavljeno
16. avgust 2019 11.15
Posodobljeno
16. avgust 2019 11.22
Jože Potrebuješ. Foto: Marko Feist
Alen Steržaj, Vikend
Alen Steržaj, Vikend

Kako naporno postaja z leti? Igrate tudi po sedem ur, in to po sto koncertov na leto.

Zame osebno to ni noben napor, ker sem fizično v formi, res pa svoje terjajo neprespane noči. Ampak se lahko naspim med tednom. Toliko prost, kot sem zdaj, nisem bil še nikoli.
 

Znani ste kot najbolj »čist« slovenski bend. Kolikokrat v teh tridesetih letih ste se morali upreti skušnjavam, kot so seks, droge, alkohol?

(smeh) Skušnjav in priložnosti je bilo veliko, vsakovrstnih ... Ko smo začeli, so bili časi precej bolj divji, takrat so bili na sceni Agropop, Šank Rock, Sokoli, Don Mentony Band, Pop Design, in mi smo bili s čisto drugega planeta. Ko so nam na Primorskem pred koncertom prinesli štiri litre viskija, so nas vprašali: »Bo to dovolj?« (smeh) Tolikšna je bila povprečna poraba pri bendih. Ko so dojeli, da nas ne morejo zadržati v kleteh, so nas zaklenili in rekli, ne spustimo vas ven, dokler Jožeta ne napijemo. Seveda jim ni uspelo.
 

Ampak enkrat vas bomo!

Želim vam veliko sreče (smeh).

Po moji grobi oceni v Sloveniji od glasbe čisto solidno živi okrog tristo ljudi. Kar ni malo.

 

Igrate večinoma na podeželju. Zdi se, da imate do Ljubljane zadržan odnos. Šele lani ste imeli prvič v 30 letih večji samostojni koncert v Cankarjevem domu. Zakaj niste šli nikoli polnit Križank ali Tivolija?

Preprosto nismo čutili potrebe ali želje. Ne vem, zakaj ne. Za nas je čisto dovolj, če poleti igramo na petih veselicah v okolici Ljubljane. In v centru za veseli december.
 

Številni slovenski glasbeniki pravijo, da se pri nas od glasbe ne da živeti. Kako jim boste ugovarjali?

Po moji grobi oceni v Sloveniji od glasbe čisto solidno živi okrog tristo ljudi. Kar ni malo. Bi pa jih bilo več, če bi bila medijska krajina drugačna: oddaje na nacionalki za različne glasbene zvrsti, več slovenske glasbe na komercialnih radiih ... Ampak malo ljudi ve, da tudi Čuki prvih sedem let nismo živeli od glasbe, ker smo vse vlagali v bend, videospote. Ker pa takrat še ni bilo glasbenih videooddaj, smo sami zakupili reklamni blok na televiziji, da so se naši spoti vrteli. Ni bilo poceni, a samo tako smo lahko prišli do ljudi. Jaz sem hodil v službo, da smo vse to lahko plačevali. Doma si niti nisem upal povedati, ker je veljalo, da se od glasbe ne da živeti, da to ni pravo delo.
 

Zdaj ste najstarejši v bendu. Razmišljate o minljivosti?

Ne. Sploh si nikoli nisem predstavljal, da lahko v tem okolju takšna stvar obstane 30 let. Ves čas smo mislili, da nam je to podarjeno, da imamo samo srečo. Očitno ima energija Čukov nekaj več in že dolgo me ne skrbi več za obstoj.


Število otrok pa je drastično padlo – skupaj imate Čuki trenutno samo dva. So štorklje nehale leteti z neba?

(smeh) Uf, ko sta bila v bendu še Vinko in Marjan, smo jih imeli skupaj enajst! Bend se je zdaj sicer pomladil, res pa je, da že vsi kar nekaj let čakamo Matjaža in Jerneja, kdaj se bo kdo vsaj oženil! (smeh) Vsako leto imam dve soboti rezervirani, za vsak primer (smeh).

image
Čuki. Foto osebni arhiv

 

Igrali ste na shodih različnih strank, levih in desnih, a se nikoli niste politično opredeljevali – vas je presenetil Vinkov vstop v politično stranko?

(presenečeno) Res? Nisem vedel. Ne morem komentirati.


Glede na to, da ste šef benda, se je – kot pojete v pesmi Mal' naprej – že kdaj sestal sindikat in rekel šefu, ne ga srat?

(smeh) Enkrat na teden se dobimo – vadimo in se družimo. Vsak član me ima možnost poklicati 24 ur na dan, če ima problem, mi pove mnenje, me kam pošlje ... Če so štirje normalni ljudje, se sploh ni treba dosti pogajati. Vsak zase ve, kakšna je njegova vloga.


Znani ste tudi po tem, da se na fotografijah vedno smehljate. Ne verjamem, da ste v življenju res ves čas tako veseli. Se takrat, kadar niste, pač ne dogovorite za slikanje?

(smeh) Kaj pa vem ... Nekako gre k našemu imidžu, slogu glasbe pa tudi sicer sem v življenju dobrovoljen. Sem bil pa enkrat šokiran: z Andrejo sva tako dolgo čakala na meji, da res nisem bil dobre volje. Končno dam cariniku dokumente, pogleda me in reče: »Vi pa gotovo niste Jože Potrebuješ!« Debelo sem ga pogledal. Je rekel: »On se vedno smeji!« (smeh)


image
Jože Potrebuješ. Foto osebni arhiv


No, ste pa res pokazali žalost ob odhodu Marka Vozlja iz Čukov. Lani je v Cankarjevem domu prvič spet nastopil z vami. Kako so se odnosi otoplili?

To je res čudna zgodba. Ljudje me sprašujejo, ali sva še skregana. Pa saj v resnici nikoli nisva bila! Seveda je bil takrat zame in za vse nas šok, a se mi zdi, da za ljudi še bolj kot za nas. Jaz sem moral to predelati, ampak sem sprejel, da Marko pač želi delati drugačno glasbo. Nekateri še zdaj, po dvanajstih letih, čutijo zamero. V Cankarjevem domu so mi rekli, ko bo Marko prišel na oder, ga bodo izžvižgali. Zakaj le? Mi med sabo nimamo niti ene nerazčiščene stvari. Ko sem ga poklical, mi je rekel, da bi bil užaljen, če ga NE bi povabili!

To, da ima petdesetletnik s tridesetletnim delovnim stažem dober avto, povprečno slovensko hišo, ki ni nič večja od sosednjih v dolini, se mi res ne zdi nekaj tako zelo posebnega.


Ko vas je Lado Bizovičar povabil na Žar, ste menda omahovali. Česa ste se bali?

Nič nisem omahoval – odklonil sem (smeh)! Sam sebi se ne zdim dovolj zanimiv material, da bi se lahko kdo režal dve uri. Iz česa? Da imam povprečno slovensko bajto? Da sem si izmislil Ribiča Pepeta? Da sem ustvarjal Na zdravje? Nisem verjel, da bo tolikšna gledanost. In nisem bil prepričan, kako se bodo naši oboževalci odzvali na to, da se nekdo rahlo žaljivo norčuje iz nekoga, ki ga imajo radi. Malokrat se zmotim glede televizije, ampak Lado in ekipa sta me prepričala in dokazala, da sem se.


Lotevajo se vas predvsem zaradi podjetnosti in premožnosti ...

To je malo smešno. To, da ima petdesetletnik s tridesetletnim delovnim stažem dober avto, povprečno slovensko hišo, ki ni nič večja od sosednjih v dolini, se mi res ne zdi nekaj tako zelo posebnega. Ampak Žar so izpeljali vrhunsko in tam sem se dobro počutil. In se iskreno nasmejal na svoj račun.


Pa je bila kakšna neprimerna?

Veliko (smeh). A splošno vzdušje je bilo tako pozitivno, da so se še meni zdele smešne. Kot da se nekomu smejimo, le da sem trenutno to pač jaz (smeh).