Dean Vuletic: »Zame so to največje evropske volitve«

Pred nocojšnjo Emo o Pesmi Evrovizije z avstralskim zgodovinarjem in raziskovalcem tega festivala.

Objavljeno
27. februar 2015 17.55
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Avstralski Dalmatinec dr. Dean Vuletic je zgodovinar, specializiran za področje novejše Evrope. Trenutno je štipendist na Oddelku za vzhodnoevropsko zgodovino Univerze na Dunaju, kjer se ukvarja s projektom Evrovizija: zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. O pomenu Evrovizije je včeraj predaval v Ljubljani.

Nocoj imamo Slovenci Emo, izbor za udeležbo na pesmi Evrovizije, poznate katero od skladb?

Vsekakor je moj favorit pesem Misunderstandings Alye in Nena Belana, ki hkrati simbolizira slovensko-hrvaško prijateljstvo. Hrvaška letos ne bo sodelovala. Na HTV pravijo, da zaradi pomanjkanja denarja, vendar menim, da gre bolj za pomanjkanje idej.

Kako to, da vas je v daljni Avstraliji fasciniral evrovizijski glasbeni šov?

V Avstraliji ga priseljenci iz Evrope redno spremljamo prek posebnega televizijskega progama, ki je bil namenjen različnim etničnim skupnostim v njihovih jezikih. Avstralska vlada je ugotovila, da je večkulturost nekaj, na kar je lahko država ponosna, in je zato uvedla tak program. Pesem Evrovizije so začeli prenašati 1983 in takrat sem začel gledati festival in občudoval njegovo predvsem politično razsežnost.

V Jugoslaviji smo imeli veliko podobnih glasbenih festivalov tekmovalne narave.

Prva sta bila Zagrebški festival leta 1953 in Opatijski leta 1958. Slednji je bil tudi prvi vsejugoslovanski glasbeni festival. V šestdesetih letih so se razmnožili in je vsaka republika dobila svojega, sprva kot znak modernosti. Takrat je tudi prišlo do politične decentralizacije Jugoslavije in so ti festivali, še posebej je to bilo v Sloveniji in Makedoniji, postali demonstracija drugačne kulturne politike. To je pa bilo pomebno zaradi opazne dominacije srbohrvaščine.

In vendar smo bili edina socialistična država na Evroviziji. Kako to?

Zaradi razhoda Tita in Stalina leta 1948. Dve leti kasneje je nastala EBU (European Broadcasting Union) zveza evropskih javnih televizij in radijev, ki je od 1956 organizirala izbor pesmi Evrovizije. Začelo se je predvsem kot tehnični podvig, da preverijo ali so zmožni hkratnega prenosa v živo nekega dogodka v vseh članicah te zveze.

Poskus je uspel in festival še vedno živi. Jugoslavija je že v ustanovnem letu postala članica te v bistvu zahodnoevropske zveza, kajti dežele socialističnega bloka so imele svojo podobno organizacijo. Jugoslavija je sodelovala na izboru za pesem Evrovizije od 1961, ker televizija v Jugoslaviji še ni bila tako razvita, kot drugje.

Rezultati glasovanja so odličen barometer, kdo ima koga v Evropi rad.

Vedno je bilo tako. Ko sem raziskoval njihove arhive, se to natančno vidi in vedno je bilo to kontroverzno. Menim, da je to zato, ker gre za neko neresno, manj pomembno zadevo in se zato ljudje sprostijo. Njihova odgovornost je manjša in bolj iskreno izražajo svoje mnenje o neki zadevi, ki ni usodna.

Ne glede na to, da EBU od samega začetka vztrajno ponavlja, da to ni politična manifestacija. Doslej še niso nikogar izločili z izbora, zaradi mednarodnih sankcij Jugoslavijo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta v nje bili le še Srbija in Črna gora. Sicer pa niso izločili ne Belorusije pod Lukašenkom ne Azerbejdžana, pa tudi ne Španije, Portugalske in Grčije, ko so imele fašistične diktature.

Je to neke vrste festival politične ljubezni in sovraštva?

Rad rečem, da so to največje evropske volitve.

Kaj ta festival promovira – državo, narod, turizem, politiko ali glasbo?

Ko vidite na ekranu ob nastopajočih glasbenikih ime države, je to v bistvu napačno, kajti festival organizirajo javne televizije in ne države. Obstajajo pa različni načini izbora nastopajočih, od predizborov, kjer glasujejo gledalci, ali pa tako, da na televiziji kar določijo nekoga, ki jih bo zastopal.

Avstrijci so lani Conchito Wurst preprosto določili, kajti leto prej je bil(a) druga v nacionalnem izboru. Ni zanemarljivo, da je izvirna pojava in da so nekateri določevalci v avstrijski javni televiziji del dunajske homoseksualne skupnosti.

Navsezadnje gre predvsem za televizijski spektakel, ki ga gleda na milijone ljudi po celem svetu. Imam občutek, da želijo azijske države bolj strastno sodelovati na festivalu kot pa evropske.

Festival ostaja še vedno izredno popularen. Azijske države Gruzija, Azerbejžan in Armenija, so zraven od leta 2007, ko je EBU spremenil pravila, da lahko po novem sodelujejo tudi države, ki so zunaj evropskega oddajnega območja (European Bradcasting Area), ki je tehnično območje. Oblikovala ga je mednarodna zveza za telekomunikacije, ki je agencija Združenih narodov, za podeljevanje radijskih frekvenc. Po novem lahko sodelujejo tudi države, ki niso v EBU, so pa članice Sveta Evrope.

Kaj pa Izrael?

Izrael sodeluje, ker je sestavni del evropskega oddajnega območja, saj so ga ustanovili v 30. letih prejšnjega stoletja, ko Izrael še ni obstajal. Vključeno pa je, poleg Evrope, še območje celega Sredozemlja, ki je bilo vplivno območje evropskih imperialističnih sil.

Zato so članice tudi vse severno afriške države. Maroko je recimo bliže Španiji in s tem Evropi kot Izrael. Maroko je kot edina severnoafriška država sodeloval le leta 1980, ko Izrael ni sodeloval. Severnoafriške države namreč nočejo sodelovati na festivalu, ker sodeluje Izrael.

Avstralija bo letos sodelovala prvič.

Za nas priseljence v Avstraliji je Evrovizija nekaj kultnega, nekaj izjemnega. In EBU je tokrat naredila izjemo in dovolila Avstraliji sodelovanje zaradi res izjemne popularnosti tega festivala »tam spodaj«.