Slovo Kavinskyja in Hansarda: Klic noči sredi jagodnih gredic

Ne zgodi se prav pogosto, da v istem dnevu izvemo, da je ta svet zapustilo več vidnejših ustvarjalcev. V sredo je bil takšen dan. Iz Pariza je najprej prišla novica, da je iz za zdaj neznanega vzroka preminil didžej Kavinsky (Vincent Belorgey), iz Dublina pa nekoliko pozneje, da se je v okolici irske prestolnice (Strawberry Beds, Lucan) z motorjem smrtno ponesrečil z oskarjem nagrajeni Glen Hansard.

Kavinsky in Hansard sta se v zgodovino vpisala predvsem kot glasbenika, in to na področju povsem različnih glasbenih zvrsti. Prvi je zaznamoval elektronsko glasbeno sceno v drugem valu tako imenovanega French toucha, drugi se je našel v folk rocku.

Vseeno pa lahko najdemo nekaj vzporednic. Med njima je bilo dobrih pet let starostne razlike, Kavinsky bi jutri praznoval 51. rojstni dan. Šola ni dišala nobenemu od njiju, zato sta jo pustila; poleg ustvarjanja glasbe sta se ukvarjala še z igralstvom, širše pa postala znana prav zaradi svojih skladb, ki so našle mesto v filmu.

Nobeden od njiju sicer ni prav hrepenel po tem, da bi bil v središču pozornosti, blizu jima je bilo sodelovanje z drugimi. Živela in umrla sta v okolju, v katerem sta tudi odraščala, v teh dneh pa so se jima z lepimi besedami v slovo poklonili tako glasbeni kolegi in oboževalci kot politiki.

Velikodušni dobrotnik

Glena Hansarda je irska predsednica Catherine Connolly označila za enega največjih irskih kantavtorjev ter v svojem nekoliko daljšem zapisu povzela vrhunce njegove kariere, pri tem pa ni pozabila na to, kakšen je bil Hansard ne le kot večstranski ustvarjalec, ampak tudi kot človek. Imel je občutek za druge, bil je povezovalen in darežljiv. Združeval je prek glasbe in se tudi družbeno udejstvoval; spodbujal je mlade glasbenike in se posvečal brezdomcem.

Glen Hansard je bil tudi družbeno angažiran, zlasti se je posvečal brezdomcem. Vzgojen je bil kot katolik, potem pa prestopil k skupnosti Hare Krišna. FOTO: Gary Hershorn/Reuters

Tudi njega je po svoje zaznamovala ulica, a ne tako surovo. V najstniških letih je pevec, ki je igral tudi na kitaro, klavir in mandolino, začel kot ulični glasbenik, in tudi pozneje se je, kljub uveljavljenosti, še vračal na ulico. Bil je frontman skupine The Frames – ime je dobila po ljubiteljskem popravljanju kolesarskih okvirjev –, s katero je bil po besedah irske predsednice na čelu novega vala irske glasbe v začetku devetdesetih in v navdih mladi generaciji. Z njo je posnel več studijskih albumov, med drugim so bili nekoč predskupina Boba Dylana. Hansard ga je štel med svoje največje vzornike. Z Markéto Irglovo je tvoril duo Swell Season; skladba Falling Slowly iz filma Once jima je leta 2008 na 80. podelitvi prinesla oskarja. Iz filma je pozneje nastal še muzikal, po premieri na Broadwayu je prejel 11 nominacij za nagrado tony in jih osem osvojil.

Glen Hansard, ki je ustvarjal tudi filmsko glasbo in kot igralec leta 1991 debitiral v Predrznih rokerjih, je deloval tudi kot solo glasbenik. Na turneji je spremljal Eddieja Veddra in zapel z Edom Sheeranom in Bruceom Springsteenom. Slednji ga je opisal kot velikega glasbenika, dobrega prijatelja ter velikodušnega in plemenitega človeka, ki je imel vedno nasmeh na obrazu in bil pripravljen kaj zapeti. Lepe besede o njem so na družbenih omrežjih delili tudi Ed Sheeran, Bob Geldof, Bono in drugi.

Živel je med Irsko in Finsko, od koder prihaja njegova žena, s katero ima triletnega sina. »Dvainpetdeset let sem bil najpomembnejša oseba v mojem življenju, potem pa se mi je nenadoma povsem spremenil pogled na življenje – in v tem neizmerno uživam,« je povedal o očetovstvu.

Didžej brez obraza

O morebitni partnerski zvezi in otrocih francoskega didžeja Kavinskyja ni podatkov. Svoje zasebnosti verjetno ni ravno skrival, ni pa mu bila tako pomembna kot glasba in imidž, prek katerega jo je delil. Vincent Belorgey, ki je odraščal v severnem predmestju Pariza, je bil namreč zelo vizualen tip človeka. V mladosti je risal, zanimali so ga grafiti, poslušal je rap in funk ter obiskoval neke vrste oblikovno šolo. Vendar je že od nekdaj vedel, da šola ni zanj, je nekoč dejal za Le Monde, tako da je ni dokončal.

Tudi glasba mu sprva ni bila dovolj blizu, da bi se z njo ukvarjal, pač pa je bil oziroma je to postal film. Po skupnem prijatelju je spoznal režiserja Quentina Dupieuxa in nekaj časa sodeloval z njim. Dupieuxu se je zdel hecen in nenavaden, v njem je našel navdih za scenarije. Tako je Belorgey nastopil v njegovih Nonfilm in Steak, potem pa po Dupieuxovi zaslugi začel ustvarjati glasbo. Sanje o igralski karieri je opustil enako, kot je nehal hoditi v šolo: ker se mu ni ljubilo. Programska oprema, s katero ga je seznanil Dupieux, tudi glasbenik z umetniškim imenom Mr. Oizo, pa ga je zasvojila.

Njegovi demo posnetki so prepričali tedanjega menedžerja francoske zasedbe Air in producenta pri založbi Record Makers, da mu je ponudil pogodbo. Tako je izšel temačni komad Testarossa Autodrive, ki je skupaj z zvokom in vizualno podobo začrtal Kavinskyjevo glasbeno pot. Ker se ni hotel pojavljati na ovitkih plošč s svojo podobo, si je izmislil lik Kavinskyja, ki naj bi umrl v prometni nesreči s svojo testarosso, potem pa se dvajset let pozneje z rdečimi očmi za sončnimi očali in v jakni, značilni za igralce ameriškega nogometa, vrnil kot zombijevski didžej.

Ključna sta bila, denimo, še EP-ja Teddy Boy iz leta 2005 in zlasti Nightcall iz leta 2010, ki ga je soproduciral z Guy-Manuelom de Homem-Christom iz Daft Punk. Kavinskyju je prinesel mednarodno prepoznavnost, ko se je leta 2011 brez njegove vednosti znašel v filmu Drive z Ryanom Goslingom. Pozneje je dejal, da je bil Nightcall kot nalašč za Drive, saj da je bila njegova glasba vedno namenjena poslušanju med vožnjo.

Prepoznavnosti je skoraj moral slediti album, izdal je dva v devetih letih. Vmes je poniknil, tu pa tam vrtel glasbo na zabavah, užival sadove uspeha in dremal na lovorikah. V velikem slogu se je vrnil ob koncu (para)olimpijskih iger v Parizu, ko je Nightcall doživel revival in postal najbolj iskana skladba na platformi shazam ter doživel nekaj priredb.

V zadnjem času naj bi se Kavinsky po pisanju Figaroja pritoževal zaradi glavobolov. Našli so ga v njegovem stanovanju v Parizu, vzrok smrti še ni znan. Na novico so se odzvali Emmanuel Macron, pariški župan Emmanuel Grégoire, DJ David Guetta, The Weeknd, s katerim je sodeloval, še preden je ta postal zelo slaven, Lovefoxxx, s katero je posnel Nightcall, in drugi. To, da se je, kot so zapisali pri francoski glasbeni reviji Les Inrocks, Kavinsky »odzval na klic noči«, je že tretja izguba za French touch v zadnjih petnajstih letih, potem ko sta v letih 2011 in 2019 zaradi padca z višine umrla DJ Mehdi in polovica dvojca Cassius Philippe Zdar.