Tiskane izdaje
Konceptualni album Dobri možje o neprijetnih značajskih potezah običajno prav spodobnih pripadnikov družbe Same babe predstavljajo drevi v ljubljanskem Klubu Cankarjevega doma.
Zasedba si je izbrala svoje ime iz povsem komercialnih razlogov in zaradi osnovne sestavine njihovega delovanja, ki je cinizem. Na tokratnem novem albumu Dobri možje (Založba Pivec), ki je tretji po vrsti, so se člani zasedbe pokazali v še bolj drzni luči. Album velja za vzorčni primer alternativnega šansona. Nosi naslov po zmagovalni pesmi Festivala slovenskega šansona 2009.
Zasedba se je od prejšnjega albuma Terezijanske nekoliko razširila in sedaj deluje v postavi Miha Nemanič (glas, orglice, tamburin, šejker), Marko Voljč (glas, trobenta, tamburin, šejker), Marko Jelovšek (glas, kontrabas, kitara), Uroš Buh (glas, bongosi, bobni), Matjaž Ugovšek – Ugo (glas, kitara) in Viki Baba (glas, kitara).
Kot pravi slednji, so začeli slučajno. »Zbrali smo se za enkraten dogodek, na katerem smo predstavili naše videnje poezije Janeza Menarta. Ta koncert je izpadel čudovito in še isti večer smo dobili povabilo na nov nastop. In nekako po tej shemi je minilo preteklih deset let. Seveda pa je to predvsem posledica tega, da ob skupnem muziciranju nadvse uživamo.«
Sprva so Same babe posegali po poeziji uveljavljenih pesnikov, nato pa kar pogumno uglasbili lastna besedila. Pravijo, da sta ti dve zgodbi potekali vzporedno. Ko so začenjali, je imel Viki Baba za sabo že dva albuma avtorskih pesmi za prejšnjo skupino, Dada Band, in nekaj novih pesmi na zalogi. Tudi Miha Nemanič je nekoč pisal pesmi za svojo prejšnjo zasedbo Holder. Zbrali pa so se namensko zaradi Menarta in zato so njegove pesmi na začetku njihove poti predstavljale velik del repertoarja.
»No, verjetno se je že precej kmalu tehtnica prevesila v prevlado našega avtorskega materiala. Za prvi album smo posneli zgolj uglasbitve Menartovih pesmi, kot nekakšen hommage temu velikanu besede, ki je bil konec koncev tudi neposredni povod za naš nastanek. In čeprav smo imeli že takrat avtorskih pesmi več kot dovolj, je do naše naslednje izdaje, torej večinsko avtorski album Terezijanske, minilo pet let, ker si pač nismo vzeli časa za studijsko delo. Zatorej je samoumevno, da so nas v vmesnem času poslušalci enačili predvsem z omenjenim »Menartovim« albumom. Gre preprosto za to, da osebno preberem precej poezije in če mi katera pesem »zazveni«, jo pač zaigram na kitaro, potem pa z Babami iz nje naredimo komad. Zadnje čase to spet kar precej počnemo, tokrat predvsem s pesmimi Ervina Fritza,« pojasnjuje Viki Baba.
Za album Dobri možje pravijo, da je konceptualni, »saj se skozi vse pesmi na njem vleče rdeča nit raziskovanja tistih bolj neprijetnih karakternih značilnosti drugače prav spodobnih pripadnikov družbe (dobri možje!) – vse od splošno razširjenega narcizma pa do nekrofilije ter različnih oblik tiranije v medsebojnih odnosih.« Že prejšnja albuma sta bila žanrsko razgibana, ta je pa še posebej pisana žanrska mešanica, ki zveni povsem svetovljansko s šenflorjanskim zadahom. Več zvočne širine je seveda prispevala povečana zasedba.
Zasedbi Same babe ne manjka spodbud okolice, ki v tako ali drugačni podobi končajo v njihovih pesmih. Viki Baba pravi, da so ga že kot mulca zelo močno pritegnile pesmi iz »domače ulice« kakšne so pesnili Seja Sexon (Zabranjeno pušenje) in Elvis J. Kurtovića pa tudi Johnny Štulić iz Azre. »Očitno je že tako, da mi je kot tekstopiscu banalnost vsakodnevnega življenja ter zafrkancija s prijatelji še vedno močan vir navdiha in niti ne potrebujem kakšnih posebnih ekstremnih razmer za ustvarjanje novih tekstov. No, konec koncev pa se tudi naše vsakdanje življenje zadnje čase vse bolj ekstremizira, mar ne?«
Same babe so tudi ena redkih zasedb, ki besedila uspešno začinijo z obilico mero duhovitosti in humorja. To so doslej v naši popularni glasbi še najbolje znali narediti Frane Milčinski Ježek, Buldožer, Slon in sadež ter Laibach.
Viki Baba pravi, da so pač taki, in da pri tem ni nikakršnega načrta, posebne zavestne formule ali namere. Prepričan je, da je bolje biti zabaven kot pa duhamoren. »Tudi zdrav in bogat je biti boljše kot pa reven in bolan … In ko že omenjate Slona in Sadeža, je že tako, da je prva kitara naše skupine Matjaž Ugovšek – Ugo drugače tudi basist v njunem bendu. Kar pa se Buldožerjev tiče – njihov klaviaturist Borut Činč je naš producent, ki tudi vse pogosteje zaigra z nami. Tako bo tudi danes zvečer v klubu Cankarjevega doma, ko bomo med drugimi izvedli tudi eno njegovo »predbuldožersko« pesem, ki je ni bilo moč v živo slišati že vsaj štirideset let.«
