Dokončati prijateljevo nedokončano delo
Rok Zalokar je s kvintetom priredil skladbe pokojnega mladega glasbenega kolega Gašperja Trčka.
Odpri galerijo
Gašper Trček. Foto Osebni Arhiv
Jutri zvečer bodo glasbeniki s pianistom Rokom Zalokarjem na čelu v ljubljanski Celici predstavili album Olivieri, ki je izšel pri ZKP RTV. Na njem je izbor še neslišanih skladb Gašperja Trčka, mladega umetnika, čigar ustvarjalnost na različnih področjih je ustavila bolezen pri komaj triindvajsetih letih. »V svet bi rad poslal del njegovega opusa, ki ga sam ni mogel realizirati,« je povedal Zalokar.
Bujnih skodranih las in s trobento v roki je v eni od učilnic ljubljanskega glasbenega konservatorija uporniško upiral oči v profesorja Igorja Matkovića, ki mu je dobronamerno svetoval, naj nadaljuje študij v tujini. Govorila sta o tem, kje so dobre glasbene akademije nedaleč od doma in kje najboljši profesorji. Mladi trobentač se je nagibal k temu, da bi, če že, raje študiral v nemško govorečih deželah, saj bo tako lahko znanje jezika uporabil tudi kasneje. Profesor pa mu je poskusil dopovedati, da se bo tam naučil predvsem glasbenega jezika, in tega bo lahko uporabljal povsod.
Pisalo se je leto 2013 in opisani dogodek je prizor iz glasbenega dokumentarnega filma Čas za improvizacijo. Tedaj osemnajstletni Trček je imel pred sabo sladke skrbi. Igral je trobento, skladal, slikal in pisal poezijo. V kamniti džungli / poleg negibne zebre / rjovi jaguar je eden od njegovih duhovitih haikujev. O njegovi poeziji je literarna kritičarka Miriam Drev zapisala: »Njegov pesniški jezik se razodeva v odmikih, ko svet doživlja kakor priča, spet v drugih verzih pa je v središču on sam s svojo senzibilno estetsko in doživljajsko dojemljivostjo.«
Leta 2014 je s kvintetom izdal prvenec Tok zavesti, ki je nastal kot maturitetni projekt ob koncu študija na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, v katerem je prepletal jazz s poezijo. Naslovna skladba se je uvrstila v finale mednarodnega tekmovanja Jazzon za najboljšo jazzovsko kompozicijo.
Tako kot poezija ga je navdihovalo tudi slikarstvo. Glasbeno je opremil dokumentarni portret slikarke Alekse Ivanc Olivieri in se ob tem navdušil nad instrumentalno-vokalnimi skladbami.
Kljub udejstvovanju na različnih poljih umetnosti je glasba ostala njegova prva ljubezen, in končno se je odločil za študij jazzovske trobente na graški glasbeni univerzi, kjer so ga pritegnili skandinavski zven jazza, islandski rock in jazzisti, ki se ne ozirajo preveč na omejitve svojega žanra, kot so basist Avishai Cohen ter pianista Gerald Clayton in Tigran Hamasyan. Med študijem se je bolj posvečal tudi klavirju, za katerim je večinoma skladal. Še bolj se je navezal na ta inštrument, ko ga je oslabila bolezen in ni mogel več igrati trobente.
Januarja 2018, ko je izgubil boj z rakom, je mladi glasbenik pustil za sabo poln predal neuresničenih glasbenih idej, nastale in obstale so na različnih stopnjah razvoja, od dokončanih del, z roko zapisanih na notno črtovje, do melodičnih fragmentov, v pisni ali zvočni obliki, shranjenih kar v telefonu. V njegovo zapuščino se je poglobil pianist Rok Zalokar, ki je sodeloval že pri Trčkovem prvencu Tok zavesti. Zbral je še nekatere njegove glasbene prijatelje, kot sta pevki Lina Rahne in Eva Poženel, ter povabil še basista Janeza Krevla in bobnarja Gašperja Peršla, da bi glasbene ideje preminulega prijatelja ugledale luč dneva.
»Bolj kot plemenita ideja se mi je zdelo to glasbo nujno dokumentirati in spraviti do poslušalcev. Prve skladbe cikla Olivieri sem dobil ob pripravi na spominski koncert, za katerega sva z Lino pripravila dve skladbi. Ob poslušanju demo posnetkov me je spreletel čuden občutek navdušenja v žalosti. Med arhivskim procesom odkrivanja njegove glasbe sem odkril še približno trideset skladb oziroma idej, o katerih nisem vedel, da obstajajo, in te so bile moj najljubši del Gašperjevega opusa,« je povedal Zalokar, ki je ohranil avtorjevo prvotno zamisel o dveh ženskih vokalih, klavirju, kontrabasu in subtilnih bobnih. Z Lino Rahne sta izbrala devet skladb z najbolj jasno estetsko zasnovo, ki so končale na albumu.
»To je lirična in na prvi posluh preprosta glasba, ki nagovarja širše občinstvo. V tem ciklu Gašper uporablja jezik modernega jazza, vendar na bolj 'pop' način. Prisoten je tudi zvok vzhodne folklore klavirskih protagonistov današnjega časa, in prav klavir je v središču tega cikla, saj se mu je v zadnjih letih najbolj posvečal. Posnetki njegovega igranja klavirja so bili navdih in vodilo pri tem projektu, ki je zmes Gašperjeve vizije in našega aranžmaja ter improvizacij,« je povedal Zalokar, ki se spomni prijatelja kot »človeka, ki je vedno poskrbel, da si bil slišan, in se poglobil v dani trenutek, odgovoril pa je iskreno, s kančkom poetičnosti, izrazom, ki mu je bil blizu tudi kot pesniku.« Ob albumu bo izšla tudi zbirka haikujev Gašperja Trčka.
Bujnih skodranih las in s trobento v roki je v eni od učilnic ljubljanskega glasbenega konservatorija uporniško upiral oči v profesorja Igorja Matkovića, ki mu je dobronamerno svetoval, naj nadaljuje študij v tujini. Govorila sta o tem, kje so dobre glasbene akademije nedaleč od doma in kje najboljši profesorji. Mladi trobentač se je nagibal k temu, da bi, če že, raje študiral v nemško govorečih deželah, saj bo tako lahko znanje jezika uporabil tudi kasneje. Profesor pa mu je poskusil dopovedati, da se bo tam naučil predvsem glasbenega jezika, in tega bo lahko uporabljal povsod.
Pisalo se je leto 2013 in opisani dogodek je prizor iz glasbenega dokumentarnega filma Čas za improvizacijo. Tedaj osemnajstletni Trček je imel pred sabo sladke skrbi. Igral je trobento, skladal, slikal in pisal poezijo. V kamniti džungli / poleg negibne zebre / rjovi jaguar je eden od njegovih duhovitih haikujev. O njegovi poeziji je literarna kritičarka Miriam Drev zapisala: »Njegov pesniški jezik se razodeva v odmikih, ko svet doživlja kakor priča, spet v drugih verzih pa je v središču on sam s svojo senzibilno estetsko in doživljajsko dojemljivostjo.«
Olivieri, album Roka Zalokarja. Foto ZKP RTV
Tok zavesti
Leta 2014 je s kvintetom izdal prvenec Tok zavesti, ki je nastal kot maturitetni projekt ob koncu študija na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, v katerem je prepletal jazz s poezijo. Naslovna skladba se je uvrstila v finale mednarodnega tekmovanja Jazzon za najboljšo jazzovsko kompozicijo.
Tako kot poezija ga je navdihovalo tudi slikarstvo. Glasbeno je opremil dokumentarni portret slikarke Alekse Ivanc Olivieri in se ob tem navdušil nad instrumentalno-vokalnimi skladbami.
Kljub udejstvovanju na različnih poljih umetnosti je glasba ostala njegova prva ljubezen, in končno se je odločil za študij jazzovske trobente na graški glasbeni univerzi, kjer so ga pritegnili skandinavski zven jazza, islandski rock in jazzisti, ki se ne ozirajo preveč na omejitve svojega žanra, kot so basist Avishai Cohen ter pianista Gerald Clayton in Tigran Hamasyan. Med študijem se je bolj posvečal tudi klavirju, za katerim je večinoma skladal. Še bolj se je navezal na ta inštrument, ko ga je oslabila bolezen in ni mogel več igrati trobente.
Gašper Trček je januarja 2018 izgubil boj z rakom. Foto osebni arhiv
Navdušenje v žalosti
Januarja 2018, ko je izgubil boj z rakom, je mladi glasbenik pustil za sabo poln predal neuresničenih glasbenih idej, nastale in obstale so na različnih stopnjah razvoja, od dokončanih del, z roko zapisanih na notno črtovje, do melodičnih fragmentov, v pisni ali zvočni obliki, shranjenih kar v telefonu. V njegovo zapuščino se je poglobil pianist Rok Zalokar, ki je sodeloval že pri Trčkovem prvencu Tok zavesti. Zbral je še nekatere njegove glasbene prijatelje, kot sta pevki Lina Rahne in Eva Poženel, ter povabil še basista Janeza Krevla in bobnarja Gašperja Peršla, da bi glasbene ideje preminulega prijatelja ugledale luč dneva.
»Bolj kot plemenita ideja se mi je zdelo to glasbo nujno dokumentirati in spraviti do poslušalcev. Prve skladbe cikla Olivieri sem dobil ob pripravi na spominski koncert, za katerega sva z Lino pripravila dve skladbi. Ob poslušanju demo posnetkov me je spreletel čuden občutek navdušenja v žalosti. Med arhivskim procesom odkrivanja njegove glasbe sem odkril še približno trideset skladb oziroma idej, o katerih nisem vedel, da obstajajo, in te so bile moj najljubši del Gašperjevega opusa,« je povedal Zalokar, ki je ohranil avtorjevo prvotno zamisel o dveh ženskih vokalih, klavirju, kontrabasu in subtilnih bobnih. Z Lino Rahne sta izbrala devet skladb z najbolj jasno estetsko zasnovo, ki so končale na albumu.
Rok Zalokar je sodeloval že pri Trčkovem prvencu Tok zavesti. Foto Urška Preis
»To je lirična in na prvi posluh preprosta glasba, ki nagovarja širše občinstvo. V tem ciklu Gašper uporablja jezik modernega jazza, vendar na bolj 'pop' način. Prisoten je tudi zvok vzhodne folklore klavirskih protagonistov današnjega časa, in prav klavir je v središču tega cikla, saj se mu je v zadnjih letih najbolj posvečal. Posnetki njegovega igranja klavirja so bili navdih in vodilo pri tem projektu, ki je zmes Gašperjeve vizije in našega aranžmaja ter improvizacij,« je povedal Zalokar, ki se spomni prijatelja kot »človeka, ki je vedno poskrbel, da si bil slišan, in se poglobil v dani trenutek, odgovoril pa je iskreno, s kančkom poetičnosti, izrazom, ki mu je bil blizu tudi kot pesniku.« Ob albumu bo izšla tudi zbirka haikujev Gašperja Trčka.
