Domači okusi glasbe skupine Bakalina Velika

Jani Kutin: Zvečer bo zasedba v Mariboru predstavila prvenec Prvi krajec

Objavljeno
24. maj 2019 18.00
Posodobljeno
24. maj 2019 18.16
Zasedba Bakalina Velika ima izviren zvočni pristop.
Foto: Samo Kutin
V okviru mednarodnega glasbenega festivala Druga godba bo jutri, 25. maja, ob 20.30 na zaključnem večeru v Avditorijiju Lutkovnega gledališča Maribor nastopila domača zasedba Bakalina Velika, ki se je razširila iz dueta Bakalina Renate Lapanja in Janija Kutina. Slednji nam je povedal, kaj in kako se je to zgodilo.
 

Kako se je zgodilo, da je Bakalina zrasla in postala velika?


Že pri četrtem Bakalininem albumu Španabije so nastajale pesmi, ki so rabile več glasbene podpore, kot zgolj le harmoniko. Zato sva z Renato k sodelovanju povabila različne glasbenike in pevce. Nastal je zelo, mogoče kar preveč raznolik album.
Ko sem napisal prve pesmi za Prvi krajec, je postalo jasno, da gre za povsem drugačne, bolj intimne zgodbe, zato smo oblikovali novo zasedbo glasbenikov, ki primerno podprejo pesmi in si nadeli novo ime Velika. Prvi krajec se vse preveč primerja z prejšnjimi albumi, potrebno pa je poudariti, da to ni Bakalinin peti album, ampak prvi album Bakaline Velike. Zelo pomembno pri ustvarjanju glasbe se mi zdi tudi, da se v bendu dobro razumeš in imaš podobno razmišljanje. Pred vsako vajo si vzamemo čas za druženje in kosilo. Včasih se mi zdi, da je Marjanova sladica pomembnejša kot vaje same. Ko smo delali pesem Biele wade smo obiskali jamo, o kateri pesem govori, na Krn se nam skupaj še ni uspelo povzpeti, ampak nas bo gotovo počakal.
 

V kakšnem dialektu pišete in pojete pesmi?


Pišem in pojem v čadrškem narečju, torej z besedami svojega vsakdanjega govora oziroma v materinem jeziku s katerim se tudi najlažje izražam.
Besedilno in zvočno ste se postavili ob bok podobnemu projektu Uršule Ramoveš in njenih fantov in Jazbečeve grape. Lokalni dialekti so povsem v redu za izražanje univerzalnih resnic, mar ne?
Lokalni dialekti so v Sloveniji tako raznoliki in zanimivi, da je resnično škoda, ker se vse manj uporabljajo in se zato tudi izgubljajo. Poleg tega so besedila v dialektu bolj originalna in spevna. Sicer tudi sam napišem kakšno besedilo ali del besedila v knjižni slovenščini, ampak le, ko pišem za gosta ali gostjo.

Bakalina Velika:


Jani Kutin, glas, piščal in besedila; Renata Lapanja, harmonika; Andrea Pandolfo, trobenta, krilni rog in klavir; Matej Magajne, električna kitara in bas kitara; Samo Kutin, zvočila, balafon, hurdy gurdy, kitara, brač, bas harfa, n’goni in bas kitara; Dejan Lapanja: bobni, kitara in bas kitara; Marjan Stanič, bobni in tolkala; gostja Bogdana Herman, glas.
 

 

Mogoče zato, ker ste snemali na domačiji v Čadrgu, pesmi kar dišijo po zemlji, gozdu, mleku, skuti in siru.


Ja, po zemlji in gozdu, pa tudi po zimskem vetru in mrazu. Snemali smo v preteklih dveh zimah na podstrešju vaške sirarne, kjer je zaradi lesene konstrukcije odlična akustika. Mogoče si zaradi dveh starih sirarskih kotlov, ki visita pod stropom zavohal tudi mlečne dobrote, ki pa v besedilih Prvega krajca niso omenjene.
 

Krasno ste v posnetke vpletli tudi zvoke živali iz slovenskih gozdov. Praviloma smo živali že povsem preglasili, mar ne?


Res je, človek je z svojim intenzivnim načinom življenja zelo izpodrinil divje živali in jih tudi preglasil. Hkrati ljudje, kljub visoki populaciji, še nikoli v zgodovini nismo bili tako odtujeni drug od drugega. Pomembno se mi zdi, da znamo prisluhniti tudi tišini in divjemu svetu okoli nas.
Imeli smo veliko srečo, da smo stopili v stik z dr. Tomijem Trilarjem, ki nam je dovolil uporabo njegovih posnetkov divjih živali iz slovenskih gozdov. Ti posnetki so v dveh naših pesmih ravno tako pomembni, kot je glasba sama.
Uporabili pa smo tudi posnetek žledoloma, ki ga je v začetku februarja pred petimi let posnel moj brat Samo.
 

Meni se zdi, da je album Prvi krajec eden najbolj ekoloških albumov ne le pri nas, temveč daleč naokoli. Imam prav?


Prvi krajec je tak, kot ga dojame vsak posameznik. Za nekatere je miren, za druge žalosten, nekaterim se zdi mogočen. Seveda je naravnan k naravi. Meni osebno je točno tak, kot je celotno obdobje rastoče lune, kjer ga tudi dobimo. Torej obdobje prejemanja, dvigovanja in nabiranja moči. Obdobje, ki vabi k oddihu in prizanesljivosti.
 

Osnovna inspiracija vam je okolje in tradicija vaših domačih krajev ter dva temeljna mejnika, voda, torej Soča, in gore, torej Krn.


Voda in gore mi res veliko pomenijo, tega ne morem skriti v svojih pesmih. Še bolj kot Sočo in Krn, občudujem Tolminko in Migovec s katerima se srečujem že vse življenje. Vsaj enkrat na leto se umaknem v kočo pod Tolminskim Migovcem ter se odpravim po vrhovih in jamah, da naberem nekaj hrane za dušo.
Seveda sem v vsakdanu kot kmet in sirar vezan na tradicijo domačih krajev, kar pa v novih pesmih ni tako izrazito izraženo. Od vedno me je zanimala preteklost in stari običaji, zadnja leta pa me zelo privlači tudi arheologija in dojemanje sveta izpred več tisoč let. Naleteli smo na zanimive najdbe iz železne in srednje kamene dobe ter odlično sodelujemo z tolminskim muzejem. Tudi ta pozabljeni svet me zelo navdihuje.
 

Za razliko od prejšnjih albumov, kjer so bila besedila pogosto neposredno družbeno kritična, pa je tu v ospredju narava, in tudi posredno vpliv človeka nanjo.


Bolj kot vpliv človeka na naravo se v besedilih čuti vpliv narave na človeka. Tistega človeka, ki se prepusti njenim vplivom in ki se od nje uči. Družbeno kritičnim besedilom se zadnje časa izogibam, oziroma se te teme mene izogibajo. Lahko pa tudi, da sem že vse povedal, ha, ha.
 

Zvočno ste sicer poudarjeno akustični, stilsko pa gre za vsoto vplivov vseh sodelujočih?


Ja, vsak je v glasbo prinesel nekaj svojega. Renate Lapanje je z harmoniko manj kot po navadi, ker je pustila prostor še drugim, pa tudi, ker se je v tem času postala mamica in je za glasbo zmanjkalo časa. Vseeno pa je njena harmonika nepogrešljiva. Dejan Lapanje je nekaj pesmi čudovito podprl z svojo akustično kitaro in tudi posnel ter zvočno uredil vse pesmi. Pri nekaj pesmih se je preizkusil tudi na bas kitari in bobnih. Z mojstrovinami na trobenti in krilnem rogu je Andrea Pandolfo dal pesmim poseben pečat. Tudi njegov klavir je zelo posebno vplival na nekatere pesmi. Matej Magajne je na električni kitari pa tudi na basu nenadomestljiv. Marjan Stanić pa vedno znova preseneti z svojimi ritmi in raznolikostjo tolkal. Samo Kutin pa je z široko paleto inštrumentov in zvočil vsako pesem podprl ter poskrbel za veliko raznolikost zvokov. Potem je tu še gostja Bogdana Herman, ki z svojim glasom, predvsem pa izkušenostjo ljudskega petja zaznamuje pesem Človek in luna. Najbolj mi pomeni to, da nam je uspelo združiti vso to raznolikost v smiselno in mo(go)čno glasbo, ki podpre vsako besedilo Prvega krajca.

Druga godba v Mariboru:


11. uri, Knedlbend, Avditorij LGM
18.30, Sutari (PL), Minoritska cerkev
20.30, Bakalina Velika (SI), Avditorij LGM
22. uri, BCUC (JAR) Avditorij LGM
23.15, DJ Splinta, Avditorij LGM