Domingo – kralj svetovnih odrov
V Ljubljano kot največja zvezda ljubljanskega festivala v vlogi dirigenta prihaja Plácido Domingo, izvedel bo Verdijev monumentalni Rekviem.
Odpri galerijo
Aprila je Domingo slavil štiritisoči pevski nastop. Dirigentskih ni prištel. Foto Pedro Walker
Oseminsedemdesetletni španski tenorist in dirigent Plácido Domingo je zvezdnik posebne vrste. Pred leti je povedal: »Zase dobro vem: če bom počival, bom zarjavel. Rad odkrivam novo glasbo.«
To je povedal pevec, ki se je elegantno sprijaznil z dejstvom, da dar glasu nekoč mine. A ni še čas: ni bila prvoaprilska šala, ko je letos ravno 1. aprila navdušujoče nastopil kot Verdijev Simon Boccanegra v Dunajski državni operi. To je bil njegov štiritisoči pevski nastop.
Odru se glasbenik, za katerim je veličastna pevska kariera – ni pevca na svetu, ki bi odpel več vlog v karieri, kot jih je Domingo –, ne more odreči, prav tako ne potovanjem. Več kot tri mesece v enem kraju preprosto ne zdrži. Pred časom je navrgel, da si je zaradi glasbenih obveznosti in izkušenj z mestom kot dom omislil New York, vendar je bil od nekdaj njegovo zavetišče Acapulco, tam si je po turnejah in gostovanjih polnil baterije. Slišati je kot puhlica, ko Domingo pravi, da je njegovo življenje oder, a to je zgolj preprosto dejstvo.
Prišla je letošnja sezona, v kateri pevec in vse bolj tudi dirigent svetovnega slovesa na primer praznuje petdeset let sodelovanja z Dunajsko državno opero in z newyorško Metropolitansko opero. V Ljubljano bo prišel po koncertih arij v madridski katedrali Almudena in koncertu na prostem v Gradcu, po ljubljanskem Rekviemu bo dirigiral v milanski Scali, konec meseca bo pel Simona Boccanegro v sanktpeterburškem Marijinem gledališču in Giorgia Germonta v Traviati v Bavarski državni operi.
Domingu – rodil se je januarja 1941 v madridskem okrožju Barrio de Salamanca – je bil pevski talent, topli, žametni tenor, položen v zibelko, saj so bili starši, oče Plácido Domingo Ferrer, violinist katalonsko-aragonskega rodu, in Baskinja Pepita Embil Echaníz, ljubitelji zarzuele, španske različice operete, operni pevci in so sina nehote navdušili za glasbo.
Že kot otrok je posnemal mamo in očeta in kmalu zmagoval na tekmovanjih. Z družino se je pri osmih letih iz rodne Španije preselil v Mehiko, pravzaprav so se starši z glasbeno skupino odpravili na potovanje po Kubi, Portoriku in Mehiki, se tam odločili ostati in poslali po sina ter njegovo mlajšo sestro.
Še preden se je uveljavil kot operni pevec, je služil denar z igranjem klavirja v barih ter manjšimi igralskimi vlogami v televizijskih igrah in gledaliških predstavah, navedene so njegove vloge v Lorcovih in Pirandellovih dramah.
Pri enaindvajsetih, med študijem klavirja in dirigiranja na Nacionalnem konservatoriju za glasbo v Mehiki (šele med študijem je začel peti), je Domingo spoznal bodočo ženo, sopranistko Marto Ornelas. Kljub njegovi izredni priljubljenosti pri nežnejšem spolu sta srečno poročena od leta 1962 in imata dva sinova, Plácida mlajšega in Alvara.
To je drugi zakon velikega pevca, saj se je že pri rosnih šestnajstih poročil s študentko klavirja in dobil sina Joséja. Zakon ni dolgo trajal, manj kot leto. »To je bila ena od tistih zadev, ona je bila kolegica na konservatoriju, mislila sva, da gre za ljubezensko zgodbo.«
Od prvega nastopa v Mehiki, ko je leta 1957 nastopil ob materi na koncertu v Méridi na Jukatanu, in pozneje v operi v Dallasu je izstopal z močnim tenorjem in igralskimi sposobnostmi, veliko pozneje, po eni od produkcij Verdijevega Otella, ki velja za najbolj eminentno in slavno Domingovo vlogo, je bil celo veliki Laurence Olivier navdušen nad njegovo igro. Režiser Franco Zeffirelli se spominja, da mu je rekel: »Vidite, Domingo igra Otella tako dobro kot jaz – a ima še svoj glas.« Pevec je pohvalo komentiral zadržano: »Opera je drama.«
V glavni vlogi je Domingo debitiral leta 1961 kot Alfredo v Traviati v operi v Monterreyu, istega leta je v Dallasu nastopil ob Joan Sutherland kot Arturo v Donizettijevi Luciji Lammermoorski, leto pozneje je podpisal polletno pogodbo z Izraelsko nacionalno opero v Tel Avivu, a tam ostal dve leti in pol ter v tem času opravil dvesto osemdeset nastopov v dvanajstih vlogah.
Potem so se mu odprla vrata vseh najpomembnejših opernih hiš in festivalov na svetu, postal je najbolj iskani tenor na svetu, kar je pomenilo, da sta bila z ženo prisiljena živeti iz kovčka. Omislil si je sicer stanovanji v New Yorku in Monte Carlu ter hiši v Londonu in Barceloni, a to ne pomaga veliko, potovanja oziroma vabila ne presahnejo.
V koledarju, ki je objavljen na njegovi spletni strani, so navedeni nastopi do novembra 2020, med njimi so vsa najprestižnejša prizorišča, madridski Teatro Real, kjer bo pel v Verdijevi Devici Orleanski, veronska arena, kjer bo dirigiral Aido in pel v Traviati, na Salzburških poletnih igrah bo pel v Verdijevi Luisi Miller, jeseni ga čaka gala večer s filadelfijskim orkestrom, Macbeth v Metropolitanski operi in Dunajski državni operi, koncert v milanski Scali, pel bo v Don Carlu v Kraljevi operi v Londonu, v Nabuccu v Bavarski državni operi …
Tudi število Domingovih vlog se je nenehno povečevalo. Lani so jih našteli sto petdeset, izvajanih v šestih jezikih: italijanščini, francoščini, nemščini, španščini, angleščini in ruščini, tudi število njegovih posnetkov celotnih oper je že zdavnaj preseglo številko sto.
Večina Domingovih vlog je bila tenorskih. Pred desetletjem je v repertoar z enakim uspehom dodal še baritonske. To je razložil z ugotovitvijo, da mu je pri prehodu pomagal njegov najljubši operni skladatelj Verdi, z vsemi odličnimi baritonskimi vlogami, dodal je še pomisel, da je velika škoda dvoje: da ni Beethoven napisal več oper kot le Fidelia in da ni kake ustvaril Brahms.
Najprej si je Domingo zamislil, da se bo kot tenorist upokojil, ko bo nekoč dovolj pripravljen za Verdijevega Simona Boccanegro, vendar ga je Daniel Barenboim prisilil odpeti to vlogo precej prej v Berlinu in Scali. Vsem je bilo všeč in sledili so nastopi v Londonu, New Yorku, Madridu in na Dunaju. Tako zdaj kljub letom še zmeraj nastopa kot baritonist, poleg tega pa še dirigira: dirigiranja se je prvič lotil jeseni 1973, z newyorško mestno opero je izvedel Verdijevo Traviato.
Domingo nikakor ne velja za snoba, v pogovoru za britanski tabloid je pred leti povedal, da skoraj svoj celotni repertoar prepeva tudi pod prho, navrgel je, da pozna početje pevk popularne glasbe, omenil je Céline Dion, Mariah Carey in kraljico popa Madonno, še posebej pa pohvalil glasovne zmožnosti pokojne Whitney Houston in Lady Gaga.
Kot vsestranski izvajalec se ni nikdar branil bolj popularno intoniranih nastopov in snemanj, med njegovimi znanimi posnetki je na primer Pasión Española, na plošči Amore Infinitoso pesmi, ki jih je navdihnila poezija papeža Janeza Pavla II., album Perhaps Love, ki ga je posnel z Johnom Denverjem, je bil prodan v milijonski nakladi, njegova plošča argentinskih tangov je bil najbolje prodajani naslov na ameriškem trgu v zgodovini založbe Deutsche Grammophon, prvi posnetek treh tenorjev, Dominga, Luciana Pavarottija in Joséja Carrerasa, pa je postal najbolje prodajani album klasične glasbe doslej.
Domingo je tudi strastni ljubitelj športov, »vseh športov«, je povedal pred časom, »posebno nogometa, dirk formule ena in tenisa«, je resen navijač Reala, Fernanda Alonsa in Rafaela Nadala, med njegovimi številnimi strastmi je tudi kulinarika. Bil je lastnik številnih restavracij: Pampano v New Yorku, La Sandia v Denverju, Pampano v Ciudadu de Méxicu, Madeiras v Acapulcu in La Sandia v McLeanu v Virginiji.
To je povedal pevec, ki se je elegantno sprijaznil z dejstvom, da dar glasu nekoč mine. A ni še čas: ni bila prvoaprilska šala, ko je letos ravno 1. aprila navdušujoče nastopil kot Verdijev Simon Boccanegra v Dunajski državni operi. To je bil njegov štiritisoči pevski nastop.
Odru se glasbenik, za katerim je veličastna pevska kariera – ni pevca na svetu, ki bi odpel več vlog v karieri, kot jih je Domingo –, ne more odreči, prav tako ne potovanjem. Več kot tri mesece v enem kraju preprosto ne zdrži. Pred časom je navrgel, da si je zaradi glasbenih obveznosti in izkušenj z mestom kot dom omislil New York, vendar je bil od nekdaj njegovo zavetišče Acapulco, tam si je po turnejah in gostovanjih polnil baterije. Slišati je kot puhlica, ko Domingo pravi, da je njegovo življenje oder, a to je zgolj preprosto dejstvo.
Prišla je letošnja sezona, v kateri pevec in vse bolj tudi dirigent svetovnega slovesa na primer praznuje petdeset let sodelovanja z Dunajsko državno opero in z newyorško Metropolitansko opero. V Ljubljano bo prišel po koncertih arij v madridski katedrali Almudena in koncertu na prostem v Gradcu, po ljubljanskem Rekviemu bo dirigiral v milanski Scali, konec meseca bo pel Simona Boccanegro v sanktpeterburškem Marijinem gledališču in Giorgia Germonta v Traviati v Bavarski državni operi.
Domingo med nastopom z mamo Pepito Embil Echaníz Foto placidodomingo.com
V Madridu plošča na stavbi označuje pevčevo rojstno hišo. Foto Igor Bratož
Opera je drama
Še preden se je uveljavil kot operni pevec, je služil denar z igranjem klavirja v barih ter manjšimi igralskimi vlogami v televizijskih igrah in gledaliških predstavah, navedene so njegove vloge v Lorcovih in Pirandellovih dramah.
Sedemnajstletni Domingo med nastopom z Roso Mario Montes leta 1985 v Mexico Cityju.
To je drugi zakon velikega pevca, saj se je že pri rosnih šestnajstih poročil s študentko klavirja in dobil sina Joséja. Zakon ni dolgo trajal, manj kot leto. »To je bila ena od tistih zadev, ona je bila kolegica na konservatoriju, mislila sva, da gre za ljubezensko zgodbo.«
Od prvega nastopa v Mehiki, ko je leta 1957 nastopil ob materi na koncertu v Méridi na Jukatanu, in pozneje v operi v Dallasu je izstopal z močnim tenorjem in igralskimi sposobnostmi, veliko pozneje, po eni od produkcij Verdijevega Otella, ki velja za najbolj eminentno in slavno Domingovo vlogo, je bil celo veliki Laurence Olivier navdušen nad njegovo igro. Režiser Franco Zeffirelli se spominja, da mu je rekel: »Vidite, Domingo igra Otella tako dobro kot jaz – a ima še svoj glas.« Pevec je pohvalo komentiral zadržano: »Opera je drama.«
Življenje iz kovčka
V glavni vlogi je Domingo debitiral leta 1961 kot Alfredo v Traviati v operi v Monterreyu, istega leta je v Dallasu nastopil ob Joan Sutherland kot Arturo v Donizettijevi Luciji Lammermoorski, leto pozneje je podpisal polletno pogodbo z Izraelsko nacionalno opero v Tel Avivu, a tam ostal dve leti in pol ter v tem času opravil dvesto osemdeset nastopov v dvanajstih vlogah.
Potem so se mu odprla vrata vseh najpomembnejših opernih hiš in festivalov na svetu, postal je najbolj iskani tenor na svetu, kar je pomenilo, da sta bila z ženo prisiljena živeti iz kovčka. Omislil si je sicer stanovanji v New Yorku in Monte Carlu ter hiši v Londonu in Barceloni, a to ne pomaga veliko, potovanja oziroma vabila ne presahnejo.
V koledarju, ki je objavljen na njegovi spletni strani, so navedeni nastopi do novembra 2020, med njimi so vsa najprestižnejša prizorišča, madridski Teatro Real, kjer bo pel v Verdijevi Devici Orleanski, veronska arena, kjer bo dirigiral Aido in pel v Traviati, na Salzburških poletnih igrah bo pel v Verdijevi Luisi Miller, jeseni ga čaka gala večer s filadelfijskim orkestrom, Macbeth v Metropolitanski operi in Dunajski državni operi, koncert v milanski Scali, pel bo v Don Carlu v Kraljevi operi v Londonu, v Nabuccu v Bavarski državni operi …
Tudi število Domingovih vlog se je nenehno povečevalo. Lani so jih našteli sto petdeset, izvajanih v šestih jezikih: italijanščini, francoščini, nemščini, španščini, angleščini in ruščini, tudi število njegovih posnetkov celotnih oper je že zdavnaj preseglo številko sto.
Domingo, Madonna in Lady Gaga
Večina Domingovih vlog je bila tenorskih. Pred desetletjem je v repertoar z enakim uspehom dodal še baritonske. To je razložil z ugotovitvijo, da mu je pri prehodu pomagal njegov najljubši operni skladatelj Verdi, z vsemi odličnimi baritonskimi vlogami, dodal je še pomisel, da je velika škoda dvoje: da ni Beethoven napisal več oper kot le Fidelia in da ni kake ustvaril Brahms.
Prvi posnetek treh tenorjev, Dominga, Luciana Pavarottija in Joséja Carrerasa je najbolje prodajani album klasične glasbe doslej.
Najprej si je Domingo zamislil, da se bo kot tenorist upokojil, ko bo nekoč dovolj pripravljen za Verdijevega Simona Boccanegro, vendar ga je Daniel Barenboim prisilil odpeti to vlogo precej prej v Berlinu in Scali. Vsem je bilo všeč in sledili so nastopi v Londonu, New Yorku, Madridu in na Dunaju. Tako zdaj kljub letom še zmeraj nastopa kot baritonist, poleg tega pa še dirigira: dirigiranja se je prvič lotil jeseni 1973, z newyorško mestno opero je izvedel Verdijevo Traviato.
Domingo nikakor ne velja za snoba, v pogovoru za britanski tabloid je pred leti povedal, da skoraj svoj celotni repertoar prepeva tudi pod prho, navrgel je, da pozna početje pevk popularne glasbe, omenil je Céline Dion, Mariah Carey in kraljico popa Madonno, še posebej pa pohvalil glasovne zmožnosti pokojne Whitney Houston in Lady Gaga.
Giuseppe Verdi: Rekviem
17. junija ob 20. uri, Cankarjev dom
17. junija ob 20. uri, Cankarjev dom
Kot vsestranski izvajalec se ni nikdar branil bolj popularno intoniranih nastopov in snemanj, med njegovimi znanimi posnetki je na primer Pasión Española, na plošči Amore Infinitoso pesmi, ki jih je navdihnila poezija papeža Janeza Pavla II., album Perhaps Love, ki ga je posnel z Johnom Denverjem, je bil prodan v milijonski nakladi, njegova plošča argentinskih tangov je bil najbolje prodajani naslov na ameriškem trgu v zgodovini založbe Deutsche Grammophon, prvi posnetek treh tenorjev, Dominga, Luciana Pavarottija in Joséja Carrerasa, pa je postal najbolje prodajani album klasične glasbe doslej.
Domingo je tudi strastni ljubitelj športov, »vseh športov«, je povedal pred časom, »posebno nogometa, dirk formule ena in tenisa«, je resen navijač Reala, Fernanda Alonsa in Rafaela Nadala, med njegovimi številnimi strastmi je tudi kulinarika. Bil je lastnik številnih restavracij: Pampano v New Yorku, La Sandia v Denverju, Pampano v Ciudadu de Méxicu, Madeiras v Acapulcu in La Sandia v McLeanu v Virginiji.
