Tiskane izdaje
Ulični glasbeniki so nepogrešljivi del mestnih središč po vsem svetu. Mimoidoči tiste, ki še posebej izstopajo, posnamejo, zase ali za youtube, da jim lahko prisluhne vesoljno človeštvo. Dobro zvenijo tudi ulice Balkana, mestni kotički v republikah nekdanje Jugoslavije, ki jih predstavlja Tomaž Grom.
»Začelo se je povsem slučajno,« je povedal Grom. Ideja za projekt se je porodila, ko je z režiserjem Tonijem Janežičem ustvarjal glasbo za predstavo v Beogradu. Na poti od doma do Ateljeja 212 je šel vsak dan mimo istega uličnega glasbenika, starejšega harmonikaša.
Če je deževalo, uličnega glasbenika ni bilo, je pa na istem mestu sameval njegov stol, z verigo priklenjen na bližnji kandelaber. Grom ga je povabil k sodelovanju in z njim kar na njegovem delovnem mestu, sredi močno prometne ceste, posnel harmonikarsko linijo za njegovo že skomponirano skladbo.
»Izpadlo je super, tako da sem del vključil tudi v glasbo za predstavo, ki je bila posneta v studiu in bila zato nekako 'klinična', preveč čista. Vdor realnega – cestnega vrveža pa je prinesel neposrednost, živost, spontanost in obogatil posnetek.«
Zanimive zgodbe
Zamislil si je, da nekaj skomponira in potem posnetek predvaja različnim uličnim glasbenikom. Našel jih je na ulicah Prištine, Novega Sada, Tuzle, Maribora, Tetova in Zagreba. Pravi, da Črnogorci in Makedonci ne igrajo na cesti, ker se jim to zdi sramotno.
Želel je vključiti tudi glasbenico, a teh na balkanskem območju ni, vsaj ne na mestnih ulicah. Dobil je osem interpretacij različnih inštrumentov na njegovo glasbo, ki jih je združil, odstranil svoj del in dobil nekaj čisto novega. Čeprav je imel vsak isto inspiracijo, je vsak improviziral po svoje.
»Snemali smo ves dan, vsi pa so nas vabili tudi k sebi domov, kjer smo bili vedno prijazno sprejeti, čeprav so bila to večinoma zelo revna bivališča. Nenadoma so se začele nabirati zanimive zgodbe, ki sem jih želel prav tako vključiti v nastajajoči projekt.«
Ves čas je bila z njim tudi filmska ekipa, snemanje je vodil režiser Boris Petković, ki iz posnetega pripravlja dokumentarni film. Kako jih je izbiral? Pravi, da jih je nekaj našel v živo, druge pa so mu priporočili posamezni prijatelji ali znanci iz teh krajev. Pri organizaciji mu je bila v veliko pomoč producentka Špela Trošt, ki je organizirala srečanja z ljudmi, ki so večinoma nepismeni, nimajo mobilnih telefonov in so tudi brez potnih listov.
Spominja se, kako je v Tuzli enega že posnel, potem pa je v naslednjih dneh naletel na drugega, ki je bil prav tako izvrsten. »Videl sem, kako ste snemali nekoga, ampak jaz sem veliko boljši,« mu je rekel. In ni se motil. Grom je nato povabil oba. Kasneje so ugotovili, da sta soseda, a že dolgo sprta. Zdaj se razumeta in skupaj nastopata ...
Sprva so se vsi bahali, da veliko zaslužijo, a ni bilo videti. Ko so izvedeli, da bodo dobili honorar, so bili pripravljeni narediti vse. »Všeč jim je bila celo moja, za njihova ušesa prav gotovo nenavadna glasba,« pravi Grom. Niso mu verjeli, da jih bo nekega dne res poklical in jih povabil v Ljubljani, kjer bodo skupaj pripravili koncert, zato so se začudeni in seveda povsem nepripravljeni odzvali vabilu.
Na tej točki pa so se zapleti šele začeli. Kot rečeno večina ni imela potnih listov, težko jih je bilo tudi priklicati. Dvema Romoma tudi potni list ni pomagal, saj jima na letališču niso verjeli, da gresta na koncert v Ljubljano. Pri tem, da sta končno le prišla, so organizatorjem pomagali lokalni kulturni menedžerji, policaji in uslužbenka Adrie.
V procesu nastajanja projekta so se ustvarjale nove in nove zgodbe, ki so delno vključene tudi v glasbeno-vizualno predstavo. Mariborska premiera je bila v torek na tamkajšnji II. gimnaziji v okviru festivala Drugajanje in občinstvo jih je dobro sprejelo. Na odru se predstavijo, povejo tudi nekaj o svojih izkušnjah s prečkanjem mej.
Igrajo v živo, Grom pa glasbeno sodeluje z vnašanjem narejenih posnetkov, ki jih manipulira, ali s kontrabasom. Predvajajo video z ulic, kjer igrajo, in video z njihovimi izjavami. Nastopajoči se predstavijo, povejo, kako so prišli, kako so prešli vse meje. Nastal je koncert z elementi performansa in vizualnimi elementi.
Spomin na staro državo
V Ljubljano so prišli v majicah, glasbenik iz Novega Sada v tipični uniformi z opankami in šajkaćo na glavi. Saj so mu doma odsvetovali, a ga niso prepričali, naj se preobleče. A njegove izkušnje s poti so bile dobre, nikogar ni motila njegova zunanja podoba. Potni list so imeli v eni, vse ostalo pa v drugi polivinilasti vrečki.
»Tu so presrečni. Na odru so morda še premalo sproščeni, čeprav smo pri pripravah dobro sodelovali in so naredili vse, kar smo se zmenili. Stari so od petindvajset do enainsedemdeset let in so med seboj zelo različni, a ko so skupaj, delujejo kot celota. Zanimivo je, kaj jih druži. V prvi vrsti glasba, takoj za tem pa spomin na Jugoslavijo, 'ko smo še vsi lahko jedli in lahko obiskali zdravnika', in Tito.«
Gradiva je še veliko, Grom pa bo o nadgradnji projekta še razmišljal. Zgodbe uličnih glasbenikov bodo prav gotovo še navdihovale njegovo glasbeno domišljijo, ki že zdaj presega polje izključno glasbenega.
