Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Glasba

Dve mnenji (1): Opera Lohengrin

Glavna odlika tekoče režije Kurta Josefa Schildknehta je, da ne ovira pevcev.
Lohengrin
Lohengrin
11. 7. 2014 | 11:41
Namesto prvotno napovedanega gostovanja Marinskega teatra smo si v okviru 62. ljubljanskega festivala lahko ogledali Wagnerjevega Lohengrina v produkciji HNK Zagreb, kar se je izkazalo za dobro zamenjavo. Modra je bila tudi premestitev gostovanja iz prvotno predvidenih Križank v Cankarjev dom. Predstava, premierno uprizorjena marca lani, je nastala kot koprodukcija Zagrebške opere in gledališča v Würzburgu.

Likovna zasnova predstave je čista. Glavna odlika tekoče režije Kurta Josefa Schildknehta je, da ne ovira pevcev. Razmeroma malo možnosti gibanja na odru, ki jih ponuja libreto, je režiser nadomestil z dinamiko luči, ki jo je oblikoval Roger Vanoni. Nekoč običajne tri scene je Rudolf Rischer strnil v eno in skupaj z režiserjem bolj ali manj posrečeno rešil uprizoritvene zadrege, ki jih v tem delu ne manjka. Kostumi Götza Lanzelota Fischerja se vklapljajo v osnovno uprizoritveno zamisel.

Med solisti je izstopal baritonist Joachim Goltz v vlogi Telramunda. Prevladoval je ne le glasovno, pač pa tudi z domišljeno kreacijo vloge in dobro igro. Ves čas prepričljiva mezzosopranistka Dubravka Šeparović Mušović kot Ortrud je bila njegova dostojna partnerica (kljub občasni »hoji« po intonančnem robu). Hugo Mallet se je zlasti v zadnjem dejanju izkazal kot dober Lohengrin. Sopranistka Adela Golac Rilović (Elza) ter basist Luciano Batinić (Heinrich) sta nastopila v vlogah, ki ne ustrezata njunim glasovnim danostim. V okviru možnosti sta bila dostojna. Druge pripombe ne bi bile na primerne, saj pevci ne izbirajo vlog sami. Tudi vloga Glasnika presega glasovne zmožnosti Ozrena Bilušića.

Zbor (vodja Ivan Josip Skender) je pokazal izredno dober glasovni material. V glasni dinamiki zveni naravno in polno, nikoli kričavo, medtem ko v nižjih dinamičnih stopnjah gostota tona in volumen zaradi načina petja usihata in se zbor zvokovno težje sooča z orkestrom. Poudariti velja (kljub nižjim dinamičnim stopnjam) lepo izvedeno poročno koračnico.

Vidno pomlajeni orkester HNK pod vodstvom Nikše Bareze je presenetil z igro, ki je v njihovi matični hiši nismo vajeni. Dirigent je dobro oblikoval gradacije in celoto, z lepim fraziranjem, le ponekod s premalo ikta. Orkester je pokazal večinoma lep zvok in velik dinamičen razpon. Zadrege niso nastajale toliko pri zvokovnem usklajevanju med posameznimi skupinami in z odrom kot pri orkestrski ataki in preciznosti vstopov, za kar pa so se glasbeniki odkupili z zavzetim igranjem. Gledano v celoti, je zagrebški Lohngrin dobra predstava.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine