Ekskluzivno: Loreen o tem, zakaj se moški bojijo obritih žensk

Ženska z gostimi črnimi lasmi z dolgim frufrujem: ta podoba je ostala v spominu gledalcev Pesmi Evrovizije, kjer je Loreen leta 2012 zmagala s pesmijo Euphoria. A v ljubljanski hotel je na pogovor z Vikendom vstopila ženska, ki je spominjala na Grace Jones. »Včasih si z dlanjo prekrijem polovico oči, da se me ljudje spomnijo,« je priznala v smehu. 
Objavljeno
11. maj 2018 08.00
Posodobljeno
10. maj 2018 10.50
Loreen v Ljubljani
Teja Roglič, Vikend
Teja Roglič, Vikend
Na koncertu ob praznovanju dneva Evrope je pela tudi Maja Keuc, ki zdaj živi na Švedskem, se poznata?

Intervjuvala me je pred letom in pol, je prijetna ženska. Lepo je, ko koga navdihneš in ko vidiš, da se ženske v glasbeni industriji vzpenjajo, imajo načrt in dostojanstvo. Potrebujemo več tega. Zdi se, da Maja ima idejo, kam hoče iti, to je vedno lepo videti.

Ja, živimo v časih, ko se ženske v popkulturi ne bojijo zavzeti za svoje pravice …

V popkulturi so bile vedno močne ženske, Grace Jones v osemdesetih, na primer. Zdaj pa smo skoraj že v točki, ko bodo povsem enakovredne, to so vznemirljivi časi. A za to se moramo zahvaliti svojim mamam in njihovim mamam, ki so se borile za nas. Moja praprababica je dober primer. Takrat je bila v Maroku vojna, njen mož je umrl, hoteli so jo poročiti z drugim, a ni hotela, ker je ljubila svojega moža. Oblekla se je kot moški in z otroki pobegnila v Alžirijo. Odprla je trgovinico, še vedno se je oblačila kot moški in le njena družina je vedela, da se pod obleko skriva ženska. Tako je živela, dokler niso otroci odrasli. Ženske v moji družini so izjemno močne.

Omenili ste Grace Jones, je vaš navdih?

Brez dvoma. Nikoli nisem slišala, da bi Grace Jones v intervjujih govorila o feminizmu, ona je feminizem. Je, kar hoče biti. To je svoboda. Ko ne razmišljaš več, kako naj bi se vedel kot moški ali ženska. Grace se ne uklanja pravilom. Je močna, a hkrati graciozna.

Nedavno ste ostrigli dolge lase, ki so bili vaš zaščitni znak ...

V družbi, kjer imamo Trumpa in ekstremizme, se ljudje zapiramo v svoje oklepe, bojimo se novega, hočemo, da vse ostane, kot je. Vedno sem govorila, da se ne bojim sprememb, da so spremembe dobre, a hkrati sem vedela, da sem hinavka, če sama ne spremenim tega, kar mi pomeni udobje in varnost. Sem nomad, živim povsod, moja varnost so bili moji lasje. Vsi so me poznali po tem in govorili o tem. A jaz nisem moji lasje. Leto dni sem razmišljala, da bi si obrila glavo. Bilo je strašljivo, a sem to storila.

Kako je bilo to videti?

Moja frizerka se je tresla, govorila je, da sploh ne vem, kako je videti moja glava. Rekla sem ji: Je, kakršna je, obrij me! Tresla se je, lasje so padali okoli mene, občutek pa je bil izjemno osvobajajoč. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla veliko moči. Vse ženske jo imamo, a jo prikrivamo. Moški se bojijo obritih žensk, morda zato, ker vidijo njihovo moč. Učijo nas, naj bomo v ozadju, a ne smemo se več skrivati.

Vam je zdaj čudno peti pesem Euphoria, ker ste videti povsem drugače in vas ljudje drugače vidijo?

Ne. Počutim se kot roža, najprej je bila zaprta in skrivnostna, potem se je odprla in povedala resnico. Tvoje telo ni tvoj duh, povezava med ljudmi nima nič skupnega z lasmi, očmi in telesom. Tudi takrat sem bila duhovna oseba, nastop je bil z razlogom tako temen. Hotela sem, da ljudje ne le gledajo, temveč začutijo. Ukazovala sem: Nič bleščic, nič luči!



In to na festivalu, kjer se vse vrti okoli bleščic in luči …

(smeh) Ne razumite me narobe, rada imam bleščice in luči, morda me boste že jutri videli v bleščicah na nastopu, a tisti nastop bi uničile.

Ravno zdaj poteka Pesem Evrovizije, jo spremljate?

Nerada gledam televizijo, ker se mi zdi, da nas hipnotizira. Mi pa moja ekipa sporoča, kaj se dogaja, pošiljajo mi fotografije, saj vedo, da ne maram televizije in da informacije raje dobim od ljudi.

Švedska je na njej vedno uspešna, kaj je vaša skrivnost?

Produkcijo jemljemo resno, ljudje so predani. Gledalcem je všeč, da so vključeni, na Melodifestivalen namreč glas gledalcev šteje. Imamo odlične glasbenike in že zelo zgodaj nas v šoli seznanijo z glasbo. Je pa tudi res, da je na Švedskem izjemno mrzlo, zato nismo na plaži, temveč v studiu (smeh).

Kaj bi svetovali majhni državi, naj stori, da bo uspešna na Pesmi Evrovizije?

Ne ozirajte se na stavnice, zgodba pa je pomembna. Nekateri gledajo, kdo je zmagal prejšnje leto, in posnemajo, to pa ubija kreativnost. Moj nasvet je, naj država zaupa glasbeniku, ta pa naj ustvarja in pove svojo zgodbo. Ne glejte, kaj delajo drugi, kaj dela Beyoncé, ona že dela, kar dela, to se že dogaja. Vprašati se moraš, kaj hočeš ti početi.

Ko ste vi tekmovali na Pesmi Evrovizije, je okoli Euphorie že prej vladala evforija, vsi smo vedeli, da boste zmagali. Kaj ste naredili najbolj prav?

Navdih sem poiskala v sebi, nihče ni vedel, kaj delam, tudi producent ne. Na vsakem koraku sem varovala svojo kreativnost. O stavnicah nisem imela pojma, nisem hodila na zabave, nisem brala tabloidov. Še danes ne vem, kaj so pisali o meni in katere fotografije so objavljali. Govorili so mi, da moram vedeti, da bom lahko kaj izboljšala, a nisem hotela. Vedela sem, da mi bo to odvzelo veliko energije. Če bi mi govorili, da jim ni všeč, kako pojem, bi me to prizadelo. Podobno kot takrat, ko koga ljubiš in odpreš srce za vse, dobro in slabo.

Vaša glasba in podoba sta zdaj drugačni kot takrat, ste šli namerno v drugo smer, da bi se oddaljili od Evrovizije?

O tem sem veliko razmišljala. Me je sram, da sem bila na Pesmi Evrovizije, ali to ni dovolj kul? Ugotovila sem, da imam rada Evrovizijo, še danes mi je všeč moj nastop, hvaležna sem za vse, kar mi je Euphoria dala. Velikokrat mi je kdo rekel, da Pesem Evrovizije ni kul, jaz pa sem mu odgovorila: Zaleti se nekam! Kako bi lahko za takšno čudovito izkušnjo rekla, da zame ni dovolj kul? Tako ali tako smo kul, saj smo vendar ženske (smeh). Vsak dan bolj vem, da je bila Pesem Evrovizije dar in da bi to storila še enkrat, če bi imela kaj povedati in bi čutila, da lahko nekaj spremenim.